Aleksander Bastl (SBC) in Bojan Ivanc (GZS): »Škodljive posledice te vlade se bodo pokazale šele v naslednjih letih«

BDP je zaznal tudi zelo visok padec investicij, te so padle za približno pet odstotkov realno, na drugi strani pa je stagniral izvoz, čeprav je bila Slovenija v preteklosti zelo konkurenčna pri izvozu storitev. – Vsaka vlada ima osnovno nalogo: če smo jo volivci izvolili, naj ustvari pogoje za gospodarstvo, da bomo lahko rasli in da bomo lahko plačevali davke. – Tisti, ki gre na borzo, niti nima veselja, da bi šel delat, ker je razlika do minimalne plače premajhna. – Če pri nas v Sloveniji v štiričlanski družini starša nista zaposlena, imajo otroci vrtec zastonj in šolo zastonj, malice zastonj, plačamo pa jih davkoplačevalci, ki smo pridni. 

Najprej nas seveda zanima razlika med napovedmi OECD in padcem BDP v prvi četrtini leta 2025. Minister je v zadnjih tednih večkrat ponavljal, da so to napovedi samo za prvo četrtino, da na letni ravni na koncu ne bo tako. Ampak zmanjšala se je za 0,7 odstotka. Kaj to v praksi pomeni za državljane in pa ne nazadnje za gospodarstvo?  

Bojan Ivanc: Ta padec je bil dejansko presenečenje, predvsem s tega vidika, da je bil to eden izmed največjih padcev v zadnjih letih, sicer zabeležen na četrtletni ravni, in največji padec v Evropski uniji, upoštevajoč okoliščine, kot sta npr. petodstotna realna rast plač in štiriodstotna realna rast pokojnin. Zato je padec toliko bolj dramatičen. Torej, ljudje so imeli višje dohodke, na drugi strani so pa zgolj za malo povečali potrošnjo, kar je bilo zaskrbljujoče znotraj te mešanice.  

BDP je zaznal tudi zelo visok padec investicij. Te so padle za približno pet odstotkov realno, predvsem gradbene investicije so bile šibke, tudi investicije v nakup transportne opreme, v nakup tovornjakov so bile šibke. Na drugi strani je stagniral izvoz, in kar je tudi mene presenetilo, je dejstvo, da je bila Slovenija v preteklosti zelo konkurenčna pri izvozu storitev. Govorimo o storitvah gradbeništva ali pa storitvah napotenih delavcev ali pa tudi pri turizmu – tudi ta rast se je nekako ustavila. Skoraj na vseh podkomponentah izdatkovne metode bruto domačega proizvoda pa so bili zabeleženi bodisi nizka rast – govorimo pri gospodinjstvih – bodisi padci pri drugih delih BDP, kar je dejansko potem vodilo tudi v popravek letne ocene BDP.  

OECD je že upošteval ta padec v prvem kvartalu, tako da je celoletna napoved znižana na 1,6 odstotka. Revizija je bila med najvišjimi v EU in, mimogrede, OECD ni neka institucija, ki bi bila zelo konservativna pri napovedih, običajno so glede svojih napovedi kar ambiciozni. Bi pa rekel, da je tudi mene že decembra lani zelo presenetilo, kako se je situacija spremenila na trgu delovne sile. Mi imamo namreč že medletno manj delovnih mest, približno za 3.000 manj kot lani, predvsem v predelovalnih dejavnostih, ki so, kot vemo, nekako najbolj izpostavljene mednarodni konkurenci. Tam se je število delovnih mest zmanjšalo celo za okoli 3.500, v gradbeništvu se je zmanjšalo za 1.000, v trgovini za 900, v kmetijstvu za 800. In te zadeve se potem seštevajo. Na drugi strani pa je sektor države tisti, ki je zaposloval. V zdravstvu in socialnem varstvu smo imeli marca medletno 2.400 zaposlenih več. Tudi v izobraževanju 1.000 več zaposlenih. Ampak pod črto imamo manj delovnih mest in seveda manj delovnih mest pomeni tudi manj vplačanih davkov, manjšo potrošnjo, kar se vidi tudi v teh številkah. 

Je za te številke kriva vlada? 

Aleksander Bastl: Vsaka vlada ima osnovno nalogo: če smo jo volivci izvolili, naj ustvari pogoje za gospodarstvo, da bomo lahko rasli in da bomo lahko plačevali davke, da bo javni sektor lahko dobil sredstva. In če vlada kljub vsem opozorilom, ki smo jih dajali zadnji dve leti in pol, ko smo na glas govorili, kaj vse gre narobe, kaj vse je treba popraviti, dela tako, da smo bili pri tem poslušani, ne pa tudi uslišani, potem je to definitivno prava definicija. Dejstvo je, da volivci izvolimo oblast za to, da nam ustvarja razmere, v katerih lahko vsi lepo živimo. To je njihova osnovna naloga. 

OECD sicer slabša napoved za večino držav v EU. Gledamo neko širšo krizo? V kolikšni meri smo odvisni od Nemčije? 

Aleksander Bastl: Če govorimo o avtomobilski industriji, potem zelo. Dejstvo pa je, da dokler je gospodarska rast pozitivna, četudi samo za 0,2 odstotka, povsod obstaja neka pozitivna klima, obstaja nek pozitivni naboj, tako v družbi, gospodarstvu kot v šolstvu, in vsi nekako vlečemo voz naprej. Ko pa pride do negativnega rezultata, bo pa to gotovo trajalo še kak kvartal, že zaradi tega, ker so se zdaj vsi ustrašili – to je najbolj zaskrbljujoče. Če ne bo investicij, gradbeni sektor ne bo delal, ne bo novih gradbenih podvigov, tudi opreme ne bo, ne bo storitev, torej se bo ta stvar začela kazati v vseh sektorjih. Tako globok negativni padec je lahko zelo boleč in verjamem, da bo trajalo nekaj kvartalov, preden se bomo pobrali in dosegli vsaj ničlo ali minimalni pozitivni plus. 

Gospod Ivanc, vi pravite, da ljudje začenjajo varčevati, da se to že pozna, da zapravljajo manj. Se bojijo krize? 

Bojan Ivanc: Kazalnik zaupanja potrošnikov ni bistveno drugačen, kot je bil lani, kar pomeni, da so slovenski potrošniki precej negativno naravnani. Glede na prej opisano dejstvo (rast pokojnin, dohodkov, a nizka stopnja potrošnje) lahko razliko pojasni samo višja stopnja varčevanja. Vprašanje pa je seveda, kdaj se bodo potrošniki odločili, da bodo dejansko kupili več blaga, ali pa so se zaradi določenih okoliščin odločili, da bodo denar privarčevali, kar pomeni odsotnost gospodarske rasti. 

Iz vlade ves čas slišimo očitke na račun gospodarstvenikov, da zganjate paniko, da ljudje še vedno dobro živijo, da enako zapravljajo, da se jim nič ne pozna. Če na primer ta vlada dela slabo, koliko časa bomo potrebovali, preden bodo ljudje to občutili na svoji koži? Se bo to zgodilo v naslednjem mandatu?  

Aleksander Bastl: Bom dal primer: mi imamo regulirano ceno goriva. Avstrijci je nimajo, Hrvati jo imajo, enako Madžari. Ampak vsi imajo nižje cene goriva kot mi. Kaj to zdaj pomeni? Da mi res bolje živimo, da si lahko privoščimo dražje gorivo, ali to pomeni, da je pri nas ves transport in vse dražje? Mislim, da je predvsem slednje. Tudi če gledamo samo transport, ki gre čez Slovenijo: kamioni, ki uničujejo našo infrastrukturo, ki jo mi plačamo z davkoplačevalskim denarjem, zaradi dražje nafte ne plačajo nobene takse, saj ne tankajo pri nas – gorivo točijo na Madžarskem ali v Avstriji ali na Hrvaškem. Tukaj se že vidi, da dejansko ne razmišljajo gospodarsko ali pa gospodarno. Morali bi narediti nek obrat ali pa neko preusmeritev.  

Če govorimo o tem, kako živimo v Sloveniji ... nikoli nismo slabo živeli. Odkar smo samostojni, imamo dovolj kruha, dovolj vsega. Ta vlada se trudi, da bi bili vsi Slovenci enaki. Žal – vsi enako revni. Ko nekdo poskuša nekaj več narediti ali pa ko je nekdo morda celo boljši, ko bi si zaslužil boljšo plačo, ne gre dobro skozi – pri nas ga kar poradirajo, se ga kar poreže. Če si v družbi uspešen, to ni najbolj zaželena lastnost. 

Če govorimo o tem, kako živimo v Sloveniji ... nikoli nismo slabo živeli. Odkar smo samostojni, imamo dovolj kruha, dovolj vsega. Ta vlada se trudi, da bi bili vsi Slovenci enaki. Žal – vsi enako revni. 

Ta vlada se hvali tudi s tem, kako je narasla povprečna plača. Mislim, da smo že skoraj pri znesku 1.600 evrov neto. 

Bojan Ivanc: Z vidika gospodarstva je plača premajhna v smislu, da nam v bistvu povzroča izzive med tistimi od zunaj. Ko nekdo pride na trg delovne sile, dobi npr. višjo minimalno plačo, kot bi jo dobil drugje v tujini, glede na razlike v kupni moči. In medtem ko je ta razlika glede na tiste zaposlene že negativno nizka, to povzroča dobesedno pritisk na rast plač. Tu se vidi, kako to zmanjšuje našo izvozno konkurenčnost. Pri domačem podjetju si zelo težko privoščijo, da so na eni strani lahko vsi ljudje, ki delajo v podjetju, zadovoljni, da menijo, da so upravičeni do te plačne razlike. In na drugi strani je glavna razlika v davčni politiki, ki dejansko naredi kompresijo pri neto dohodkih. To pomeni, da tudi nekdo z veliko višjo bruto plačo na koncu nima tako bistveno višje neto plače kot drug zaposleni. 

Ali ima ta razlika med minimalno plačo in povprečno plačo, ki je prenizka, tudi vpliv na delovno vnemo zaposlenih? 

Aleksander Bastl: Absolutno. Dodal bi, da je tudi nadomestilo za brezposelnost previsoko. Tisti, ki gre na borzo, niti nima veselja, da bi šel delat, ker je razlika do minimalne plače premajhna. Mi smo relativno močno vezani na predelovalno industrijo in podobne stvari. Tukaj ne gre za neko delo z visoko dodano vrednostjo, kar pomeni, da so plače pač takšne, kot so. Ampak ko nekdo dela na normo, ki jo mora izpolniti v enem dnevu, pa ima mogoče 200 do 300 evrov več na mesec, kot je minimalna plača, si reče: Zakaj pa? Bom šel raje na ‘minimalca’ delat. In s to kompresirano plačo, ko dobiš ven neto, ubijaš veselje tega, da bo delal, da bo rekel, da se je vredno potruditi ali pa na mesec narediti nekaj nadur. Ker so plače tudi strahotno obdavčene, a čim zlezeš ven iz tiste minimalne plače, te udarijo na vseh frontah in na dohodnini. Vrtec je takoj dražji, šola dražja, malice dražje, vse je dražje. In potem si ljudje rečejo: Bolje, da sem na minimalcu ali pa da sem celo na zavodu, pa imam brezplačen vrtec. Veliko ljudi žal tako kalkulira, ali se jim sploh splača delati.  

Če pri nas v Sloveniji pogledamo štiričlansko družino: če starša nista zaposlena, imajo otroci vrtec zastonj, šolo zastonj, malice zastonj, kosilo zastonj. To spet plačamo davkoplačevalci; najprej tisti, ki smo pridni, plačamo tistim, ki izkoriščajo ta sistem. Če ne bomo tega popravili in razumeli, da je treba minimalno plačo znižati ali pa da je treba znižati nadomestila, potem ne bo nič bolje. Kako si lahko naša družba privošči to razmerje med gospodarstvom in javnim sektorjem, ki gre vedno bolj v korist javnega sektorja, ne vem. V resnici se vsa dodana vrednost v državi ustvarja v gospodarstvu. V gospodarstvu plačamo davke, s katerimi javni sektor živi. Da ne bo morda zamere. Želimo si dober javni sektor in želimo, da vsi plačujemo davke in da imamo kvalitetno zdravstveno storitev in hitro obravnavo. Ljudi, ki pridno delajo v gospodarskem sektorju, je treba dodatno nagraditi. 

Ne vem, kako si lahko naša družba privošči to razmerje med gospodarstvom in javnim sektorjem, ki gre vedno bolj v korist javnega sektorja. 

In spet smo pri vprašanju, komu se ti davki poznajo. Med ljudmi namreč ni videti nobenega odpora proti vedno višjim davkom. 

Bojan Ivanc: Pri nas v Sloveniji imamo problem – zdaj bo to letelo tudi na vas – tudi z vami, novinarji. Velikokrat novinarji poročate o tem, koliko ima nekdo neto plače, ne poročate pa o tem, koliko to delovno mesto stane. In ljudje imajo zaradi tega napačno predstavo in vsi pravijo, da jim je vseeno, koliko stane to delodajalca; zanima jih samo, koliko imajo na računu, saj je to tisto, kar si nekdo predstavlja, da je zaslužil, vse ostalo pa ga ne zanima. Mi se moramo v resnici začeti pogovarjati o drugem brutu, o tem, koliko dejansko stane delovno mesto. Ljudje tega ne razumejo ali pa ne vidijo. Ko govorimo o davkih in o dohodnini, je stvar v tem, da to samo delodajalci poskušamo razložiti ljudem; ampak mi smo manjšina, tudi v volilni bazi smo samo manjšina. Glavnina zaposlenih pa večinoma sploh ne razume pojmov neto plača, bruto plača, drugi bruto, skupni strošek in tako naprej. Nekdo mora dati odkrito karte na mizo in pokazati, koliko neko delovno mesto stane. Potem bodo pa ljudje počasi začeli razumevati situacijo. Ko se doda nek davek, noben zaposleni ni preveč ganjen, ker mu bo šlo to od plače proč. Reče si, da to ni njegov problem, naj se s tem ukvarja delodajalec. V resnici pa se delovno mesto podraži, in ko govorimo o mednarodni konkurenčnosti, to pomeni, da je to delovno mesto v mednarodnem prostoru manj konkurenčno. Če je neko delovno mesto prej stalo 100 enot bruto bruto, pa smo zdaj uvedli davek na dolgotrajno oskrbo, ki gre od plače, potem se je to delovno mesto podražilo za dva odstotka. Pri enaki učinkovitosti, pri enaki dodani vrednosti to pomeni, da nek zaposleni, ki ustvarja 100 izdelkov, ki stanejo na trgu 100 enot, zdaj stane 102 enoti. Mednarodni trg za ta izdelek ne bo priznal 102 enot. Samo 100. Mogoče naslednjega samo še za 99. In to se javnosti, ljudem prikriva. 

Mi se moramo v resnici začeti pogovarjati o drugem brutu, o tem, koliko dejansko stane delovno mesto. 

Lahko še kaj povemo o novem nepremičninskem davku, ki se obeta, davku na premoženje … 

Aleksander Bastl: Kolikor jaz vem, je ta stvar zadržana. Pred tremi tedni, mogoče enim mesecem sem bil na konferenci računovodij, kjer sem imel okroglo mizo na temo davkov, zraven pa je bila tudi državna sekretarka Božičeva. Na hitro je priznala, da so ugotovili, da davka na nepremičnine ne bo, ker od vsega tega, kar si oblast želi (da bi se sprostil nepremičninski trg), ne bo nič. Tam sem ponudil drugačno rešitev na to temo, ki je bila potem tudi toplo sprejeta. Razložil sem jim, da dokler se ne bo uredila zakonodaja, da bodo najemodajalci zaščiteni, torej tisti, ki bodo oddali stanovanje, ne bo na trgu nič bolje. Trenutno je zaščita najemodajalcev nična, praktično se morajo sami boriti na sodišču, da izterjajo stroške, če se jim ne plačuje najemnina, najemnika se tudi ne da izseliti, če ima v stanovanju mladoletno osebo.  

Torej se ne moremo čuditi, da najemodajalci raje oddajajo turistom. Pa tudi tukaj so jih poskušali priviti … 

Aleksander Bastl: Tako bom rekel: turist ti ne more v dveh dneh tako razbiti stanovanja, kot ti ga lahko nekdo, ki v njem živi. 

(D204:21-24)