Angela Piskernik, prva Slovenka z doktoratom iz naravoslovja

Dolga je bila pot, da so si Slovenke izborile prostor tudi na področju znanstvenega raziskovanja. Ena izmed prvih je bila Angela Piskernik, rojena leta 1886 v Lobniku pri Železni Kapli na avstrijskem Koroškem. 

Že v mladih letih je izkazala svoj talent. Šolala se je pri uršulinkah v Celovcu, nato na prvi državni gimnaziji v Gradcu ter na Univerzi na Dunaju, kjer je študirala prirodoslovje. Doktorirala je tik ob začetku svetovne vojne z disertacijo »Plazmodezma pri mahovih« (Die Plasmaverbindungen bei Moosen). Dodatno se je izpopolnjevala na področjih rastlinske anatomije in fiziologije. 

Ves čas je bila aktivna v slovenski narodni skupnosti. Kaže, da prav zaradi tega ni dobila državne službe, zato se je preživljala kot zasebna učiteljica. 

V času študija se je zaročila z umetnostnim zgodovinarjem Francetom Steletom. Pa je vojna prekrižala vse načrte. Stele je prav kmalu padel v vojno ujetništvo in se po njem preko pol sveta vrnil domov. A zveza ni vzdržala in sta se razšla. Angela se nato nikdar ni poročila. 

Med letoma 1917 in 1926 je bila sodelavka Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani. Med letoma 1926 in 1943 pa je službovala v različnih slovenskih gimnazijah, med drugim tudi na ljubljanski klasični gimnaziji. V času nemške okupacije med letoma 1943 in 1945 je bila zaprta in nato internirana v koncentracijsko taborišče Ravensbrück. Kot zanimivost: v taborišču je pisala dnevnik oziroma zapiske, ki so videti kot kuharska knjiga. Sozapornice so s pripovedovanjem receptov na tak način odganjale lakoto in strah v smrtno nevarnih okoliščinah. Piskernikova pa si jih je zapisala kot dragocen spomin. 

Po vojni je postala direktorica Prirodoslovnega muzeja Slovenije in honorarna predavateljica splošne botanike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Njeno najbolj znano delo je »Ključ za določanje cvetnic in praprotnic«, v katerem je opisala kar 2.618 rastlin. Bila je ena prvih, ki je delovala na področju varovanja narave, kar je bilo pred stoletjem čista novost. Bila je pobudnica zaščite prvih varstveno pomembnih območij narave, kot so Krakovski gozd, Rakov Škocjan in Robanov kot. Prizadevala si je za ustanovitev Triglavskega narodnega parka in obnovila alpski botanični vrt Julijana v Trenti. 

Po hudi bolezni se je poslovila leta 1967; aktivna je bila praktično do zadnjega dne. Ostal je le spomin na izredno žensko in njeno neverjetno voljo do življenja in dela. 

Ves čas je bila aktivna v slovenski narodni skupnosti. Kaže, da prav zaradi tega ni dobila državne službe, zato se je preživljala kot zasebna učiteljica. 

(D228, 54)