(Avto)cesta smrti

Sem med tistimi, ki skoraj vsak dan uporabljamo avtocesto A1, kot se uradno imenuje, Ljubljana–Koper, popularno pa poznano pod imenom »primorka«. Če malce obujam spomine, potem lahko napišem, da sem bil med tistimi, ki so cesto, takrat, leta 1972, je bila speljana samo od Vrhnike do Postojne, uporabil med prvimi. Dan potem, ko jo je odprl tovariš Tito skupaj s svojo, v kožuhovino odeto soprogo Jovanko in je, mislim, da je bil Mitja Ribičič, slovesno izjavil, da je to avtocesta »v socializem«, sem se skupaj s pokojno sestro popeljal po njej od Logatca do Postojne.

Prav majestetični so bili pobiralci cestnine v svojih uniformah, ki so spominjale na mešanico policajskih in carinskih, s kapami na glavah, v svojih malih hišicah (za katere se je, ko se je poleti promet malo povečal, izkazalo, da zadržujejo izpušne pline z ustreznim učinkom na uboge pobiralce cestnine), kjer si oddal listek z vstopne postaje in plačal prevožene kilometre. Ne spomnim se, koliko je stala cestnina na omenjenem odseku, prav veliko zagotovo ne. Cesta je bila tisto zimo še strašljivo prazna, še posebej, ko je sredi januarja zapadlo precej snega, vrlo vodstvo avtoceste pa je presenečeno ugotovilo, da nimajo ustreznih plugov za čiščenje; planiranje v socializmu ni bilo ravno bleščeče in učinkovito.

Tranzitno črevo

Z leti je promet naraščal, naraščal do tega, kar imamo danes. Leta 1972 je bilo v Sloveniji registriranih manj kot 200.000 osebnih vozil in kakšnih 30.000 tovornjakov in avtobusov. Koliko jih je danes, si lahko poišče vsakdo sam na internetu. Avtocesta A1 se je počasi daljšala, proti Kopru in Trstu ter Gorici, pa z Vrhnike do Ljubljane; rasli so tudi ostali trije kraki, na Dolenjsko, Gorenjsko in Štajersko.

Ampak na odseku Vrhnika–Postojna je ostala avtocesta taka, kot je bila leta 1972: dvopasovna, z nekaj odseki, kjer je odstavni pas spremenjen v pas za vožnjo vedno več in več vlačilcev, ki jo počasi, a vztrajno uničujejo. Če lahko verjamemo podatkom, ki so objavljeni na spletu, prevozi eno najvišjih točk avtoceste, znamenito Ravbarkomando, v obe smeri letno 1,5 do 1,6 milijona težkih tovornjakov. Postali smo, posebej po osamosvojitvi, zgolj tranzitno črevo z vzhoda na zahod.

Postali smo, posebej po osamosvojitvi, zgolj tranzitno črevo z vzhoda na zahod.

Se je sploh smiselno čuditi, da ob najmanjšem »incidentu«, se pravi prometni nesreči, to črevo zamaši v dolžini tudi 30 kilometrov? Ne samo da ljudje v zastojih, posebej poleti, ko so temperature na asfaltu bliže 50 stopinjam kot ne, norijo in se sprehajajo po cestišču. Še dobro, da zadnje čase upoštevajo pravilo reševalnega pasu, čeprav sem tudi sam, nekajkrat žrtev takih zastojev, opazil, da predvsem vozniki iz vzhodne Evrope, pa tudi nekateri z Balkana, še niso zapopadli smisla tega ukrepa, ki dejansko rešuje življenja na tej cesti smrti.

Smrtonosen odsek

Da, cesti smrti! Ne morem je imenovati drugače, še posebej je smrtonosen odsek od Logatca do Postojne. Že v normalnih razmerah, če razmere na tej cesti sploh še lahko imenujemo normalne, se promet odvija daleč od standardov, ki naj bi veljali za avtoceste.

Pred genialnim Robertom Golobom in njegovo pajdaško druščino smo imeli avtocestno policijo, tako kot vse normalne evropske države. Genij vseh genijev je samo zato, ker jo je vpeljala Janševa vlada, to policijo takoj ukinil. Pa se dogaja, sam večkrat od Vrhnike proti Logatcu vozim tudi ponoči, da vlačilci meni nič, tebi nič zavzamejo vse tri vozne pasove. In se lepo cijazimo proti Logatcu s 50–60 kilometri na uro po prehitevalnem pasu.

Sam sem dostikrat premišljeval, kaj bi naredil, če bi, ko se tako zložno vozim za vlačilcem romunske, madžarske, poljske, a tudi slovenske in hrvaške registracije, za menoj prinorel kakšne prepotenten mladenič, ostrižen na gobico in v adidas trenirki s svojim črnim audijem, bmvjem ali mercedesom. Nič, ker se ne bi imel kam umakniti. Ker tako vozniki vlačilcev kot mladeniči, ostriženi na gobico, dobro vedo, da ni nikjer nobene policije, ki bi morala biti tam dan in noč, zato lahko počnejo, kar počnejo. Balkan v srcu, Balkan v avtu!

Tako pa je cestna anarhija postala modus vivendi na tej cesti, ki se upravičeno imenuje (avto)cesta smrti. In nesreče se vrstijo dan za dnem, pogoste so od počivališča Lom do Ravbarkomande, sedaj ko je že mesece cesta pri Postojni zožena zaradi gradnje, tudi na tem odseku. Nesreče, ki terjajo življenja. Kot pred dnevi. Kot pred tedni. Kot pred meseci.

Tistih nesreč, ko je zmečkana le pločevina in so udeleženci samo pretreseni, nihče več ne beleži. Nihče se več ne razburja zaradi kilometrskih zastojev, katerih posledica je (vsak sodobnejši avto že ima satelitsko navigacijo), da vozniki iščejo obvoze in preplavijo okoliške lokalne ceste in nam posebej ob koncih tednov, a tudi druge dni, zagrenijo življenje.

Cestna anarhija je postala modus vivendi na tej cesti, ki se upravičeno imenuje (avto)cesta smrti. In nesreče se vrstijo dan za dnem.

Sam veliko vozim po cesti Logatec–Rakek, ki je pač ovinkasta, kot so jo pred tisočletji za svoje potrebe naredili Rimljani. Ob zastoju na avtocesti se nanjo vsujejo kolone predvsem tujih turistov z bivalniki, prikolicami, čolni in vozniki, ki celo leto vozijo eno ali dve destinaciji: v službo in nakupovalni center.

Zdaj se, po 1.000 in več prevoženih kilometrih, v desetinah nemogočih situacij, znajdejo na zahtevni cesti, še posebej če dežuje. In nesreče se vrstijo tudi na tej cesti; da je vse skupaj še bolj idilično, so cesto v času zastojev na avtocesti pričeli uporabljati tudi vlačilci. Nekajkrat sem bil v situaciji, da sem moral zapeljat na skrajni rob ceste že izven asfalta, da se je tak vlačilec odkotalil mimo in to s hitrostjo, katere posledice pri trku bi bile za tistega, ki bi ga vlačilec zadel, usodne.

Šest pasov

(Avto)cesta A1 Ljubljana–Koper bi morala biti vsaj trideset let šestpasovnica, od Vrhnike do Ljubljane celo osempasovnica. Nihče ni izračunal, koliko življenj bi bilo ohranjenih, če bi bilo tako, kot je zapisano v moji pobožni želji. Nihče ni izračunal materialne škode zaradi uničenih vozil, ranjenih udeležencev, od katerih so mnogi potrebovali dolgotrajne rehabilitacije. Nihče ni izračunal, koliko denarja je bilo vloženega v popravila cestišča zaradi poškodb, ki jih naredi vsako leto teh milijon in pol vlačilcev. Nihče ni izračunal škode zaradi izgubljenih ur ljudi, ki so ujeti v zastojih.

Ko sedim in pišem ta prispevek o še eni slovenski zavoženi zgodbi, poslušam, kako po lokalni cesti spet nestrpno hupajo avti, ki so se izognili zastoju, ki ga je povzročila dopoldanska nesreča pri Ivanjem selu. In tako je bilo letos poleti že velikokrat. In tako bo še velikokrat, na žalost ni storjenega nič ali prav malo, da bi se stvari izboljšale, da bi bil promet bolj pretočen.

Glavni slovenski strokovnjaki za vse poleg golobistov, radikalno leva stranka Levica, je pred volitvami 2022 izumila neverjetno pogruntavščino: tretji pas bi samo povečal promet in s tem zastoje.

Glavni slovenski strokovnjaki za vse poleg golobistov, radikalno leva stranka Levica, je pred volitvami 2022 izumila neverjetno pogruntavščino: tretji pas bi samo povečal promet in s tem zastoje. Samo umsko prizadeti subjekti lahko širijo take bedarije. In kar je najbolj žalostno, lépo število volivcev jim celo verjame in v imenu raznih gesel o varovanju narave sledi njihovim nebulozam.

Ni kaj, bojim se, da ne bom učakal kolikor toliko tekočega prometa po cesti, ki jo poleg vseh drugih dajatev, povezanih z lastništvom avtomobila, še posebej plačujem. Naši predniki bi rekli »za prazen nič«!