Bližajoči se božič nas bo spomnil na to temeljno resnico vere, ko bomo pred jaslicami okušali krščansko veselje

Bogoslužna besedila tega obdobja adventnega časa nas ponovno vabijo, naj živimo v pričakovanju Jezusa, naj ne odnehamo pričakovati njegov prihod, da bomo tako ostali v drži odprtosti in pripravljenosti srečati se z Njim. Kristjan je poklican, da se vedno vadi v budnosti srca, vsak dan življenja, še posebej pa v tem času, ko se z veseljem pripravljamo na božično skrivnost. Zunanje okolje nam namreč ponuja običajna komercialna sporočila, ki jih je letos manj zaradi ekonomske krize. Kristjan je povabljen živeti adventni čas tako, da se ne pusti raztresti lučkam, saj bo tako znal dati pravo vrednost stvarem in usmeril notranji pogled na Kristusa. Če bomo vztrajali 'čuječi v molitvi in veseli v prepevanju njegove slave', bodo naše oči sposobne prepoznati v Njem pravo luč sveta, ki prihaja razsvetlit našo temo.

Še posebej pa nas bogoslužje današnje nedelje, ki jo imenujemo Gaudete (Veselite se), vabi k veselju, k veseli, ne žalostni čuječnosti. 'Gaudete in Domino semper' piše apostol Pavel, »Veselite se v Gospodu zmeraj« (Flp 4,4). Resnično veselje ni sad razvedrila, če ga razumemo v etimološkem smislu besede di-vertere, kar pomeni biti izven dolžnosti življenja in odgovornosti. Resnično veselje je v nečem globljem. Gotovo, v pogosto divjih ritmih vsakdanjega življenja je potrebno imeti čas za počitek, sprostitev, a pravo veselje je v odnosu z Bogom. Kdor je v svojem življenju srečal Kristusa, okuša v svojem srcu vedrino in veselje, ki ju nihče in nobena okoliščina ne more odvzeti. To je zelo dobro razumel sveti Avguštin. Svoje iskanje resnice, miru, veselja, ki jih je zaman iskal v številnih stvareh, povzame v znanem reku, da je človekovo srce nemirno in ne najde vedrine ter miru, dokler ne najde počitka v Bogu. Resnično veselje ni bežno stanje duše, tudi se ga ne doseže z lastnim prizadevanjem, temveč je dar, ki se porodi v srečanju z živim Jezusom. Je v tem, da mu v nas napravimo prostor, da sprejmemo Svetega Duha, ki vodi naše življenje. K temu nas vabi apostol Pavel, ko pravi: »Sam Bog miru naj vas posveti, da boste popolni. In vse, kar je vašega, duh, duša in telo, naj bo ohranjeno neoporečno, dokler ne pride naš Gospod Jezus Kristus« (1Tes 5,23). V tem adventnem času poživimo gotovost, da je Gospod prišel med nas ter nenehno obnavlja svojo navzočnost s tolažbo, ljubeznijo in veseljem. Zaupajmo mu, zatrjuje sv. Avguštin, ki je sam to okusil: »Gospod nam je bliže, kot smo mi samemu sebi interior intimo meo et superior summo meo«.

Tretjo adventno nedeljo imenujemo tudi 'Domenica gaudete' 'veselite se', saj uvodni spev v sveto mašo povzame stavek apostola Pavla, ki ga je zapisal v pismu Filipljanom: 'Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se' in takoj zatem poda vzrok: 'Gospod je blizu' (Flp 4,4-5). Poglejte, to je razlog veselja. Toda kaj vendar pomeni, da je 'Gospod blizu'? V kakšnem smislu moramo razumeti to Božjo bližino? Apostol Pavel v trenutku, ko piše kristjanom v Filipe, misli na Kristusovo vrnitev ter vabi k veselju, saj bo zagotovo prišel. Pa vendar, prav tako sv. Pavel v svojem pismu Tesaloničanom opozarja, da nihče ne pozna trenutka Gospodovega prihoda (prim. 1Tes 5,1-2), in tako odvrača od vsake panike, kot da bo Gospod takoj prišel (prim. 1Tes 5,1-2). Tako je že tedaj Cerkev, razsvetljena od Svetega Duha, vedno bolj razumela, da pri Božji bližini ne gre za vprašanje kraja in časa, temveč ljubezni, saj ljubezen zbližuje. Bližajoči se božič nas bo spomnil na to temeljno resnico vere, ko bomo pred jaslicami okušali krščansko veselje ter zrli v novorojenem Jezusu obličje Boga, ki je iz ljubezni postal naš bližnji.

Današnji evangelij nam predstavi Janeza Krstnika, katerega vse življenje je bilo osredotočeno na Kristusa. Janez Krstnik je bil namreč predhodnik, glas, ki je bil poslan, da naznani učlovečeno Besedo. S tem bi se izpolnile napovedi prerokov, od katerih je bil on največji, saj je bil poklican, da pripravi pot pred Mesijem. Glas o preroku, ki je krščeval, je narasel do te mere, da so se mnogi spraševali, če ni morda on Mesija. Toda on je to odločno zavračal: 'Jaz nisem Mesija' (Jn 1,20).

Benedikt XVI. je v apostolski spodbudi Africae Munus zapisal: Oznanjanje Vesele novice poraja v Cerkvi nove izrazne oblike primerne potrebam časa, kulturam ter pričakovanjem ljudi. Saj Sveti Duh tudi v Afriki vnema može in žene, ki se zbirajo v različnih združenjih, gibanjih ter skupnostih, da posvetijo svoje življenje širjenju evangelija Jezusa Kristusa. Kakor opominja apostol narodov: »Duha ne ugašajte. Preroštev ne zaničujte. Vse preizkušajte in kar je dobro, obdržite. Zla, pa naj bo kakršno koli, se vzdržite« (1Tes 5,19-22).

Človek je popolnoma izviren glede na druga živa bitja, ki so na zemlji. Je edini in edinstven osebek, obdarjen z razumom in svobodno voljo. Istočasno in neločljivo živi telesno in duhovno razsežnost. O tem pravi tudi današnje berilo iz Prvega pisma Tesaloničanom: »Sam Bog miru naj vas posveti, da boste popolni. In vse, kar je vašega, duh, duša in telo, naj bo ohranjeno neoporečno, dokler ne pride naš Gospod Jezus Kristus« (1Tes 5,23).

Molitev je bila od vedno osnovna drža Kristusovih učencev, saj ohranja njihovo vsakodnevno življenje poslušnosti Božji volji. O tem piše apostol Pavel Tesaloničanom, v svojem prvem pismu: »Zmeraj se veselite. Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas« (1Tes 5,16-18). Kristjanova molitev je namreč udeležba pri Jezusovi molitvi, ki izraža najodličnejšo sinovsko izkušnjo, kakor to potrjujejo besede Očenaša. To je molitev družine, nas, Božjih otrok, bratov in sester, ki govorimo istemu Očetu. Biti v drži molitve pa istočasno pomeni odpreti se bratstvu. Odprimo se torej temu bratstvu, saj smo otroci edinega nebeškega Očeta, da bomo tako pripravljeni za odpuščanje in spravo.

(Misli Benedikta XVI., hozana.si)