Bo desnica (spet) omogočila ohranitev 'bivšega' režima?

Izid volitev je državo postavil v pat položaj. Po eni strani zaradi razporeditve glasov, po drugi pa zaradi informacij o nepravilnostih in nezakonitostih pri izvedbi volitev. Državna volilna komisija je v torek potrdila zapisnik o izidu volitev in zavrnila ugovor stranke SDS na izvedbo volitev. Pomembno pa je opozoriti na to, da – pazite – dolgoletni član oz. nadomestni član Državne volilne komisije prostodušno meni, da bojda ni možno zagotoviti, da pri izvedbi volitev ne bi bilo nepravilnosti.

Toda ali res ni možno urediti volišč za predčasno glasovanje v skladu z zakonom? Ali res ni možno vsak večer po predčasnem glasovanju prešteti glasovnic in narediti zapisnika? Ali res ni možno pravilno zapečatiti prostora, kjer se hranijo glasovnice? In to vse vhode vanj, ne le enega od njih. Ali v današnji dobi res ni možno pravočasno poslati glasovnic v tujino in zagotoviti zadostnega števila glasovnic na voliščih? Odgovor se ponuja sam. Vsekakor je možno odpraviti nepravilnosti in nezakonitosti, če bi za to obstajal resen interes brez skritih računov. Nehote se vprašamo, kaj je v Državni volilni komisiji počenjal dolgoletni član, če še zdaj meni, da ni možno zagotoviti, da nepravilnosti ne bi bilo, pa na to ni nikdar javno opozoril ali predlagal sprememb. Razlaga pa, da bi bilo treba dokazati, da je to vplivalo na volilni rezultat. Seveda je vplivalo, če mnogi niso dobili glasovnic. In seveda je vplivalo, če se bolj oddaljeni niso udeležili volitev, ker je bilo na predčasne volitve treba priti v Ljubljano. Lahko bi na primer za vseh 14 volilnih okrajev predčasne volitve organizirali na Brezovici ali pa v Horjulu. Koliko Ljubljančanov bi prišlo tja volit? In prav možno je, da je zelo vplivalo, če glasovnice predčasnih volitev niso bile dovolj varovane, postopki pošiljanja po pošti pa varnostno luknjasti.

Vsekakor je možno odpraviti nepravilnosti in nezakonitosti, če bi za to obstajal resen interes.

Dobra dva tedna po volitvah še ni jasno, ali in kako se bo sestavila vlada. Iz treh strank – Nova Slovenija, Demokrati in Resni.ca – nastaja tako imenovani tretji blok, ki ga nekateri favorizirajo kot nosilca prihodnje koalicije, poimenujejo pa kot desnosredinskega. Vse tri stranke skupaj imajo 20 poslancev, kar je precej manj, kot jih ima vsaka od dveh najvišje uvrščenih strank. Videti je, kot da bodo najmanjše stranke določile smer prihodnje koalicije. Temu naj bi se prilagodila ena ali druga večja stranka. Desni navijajo za SDS, levi za koalicijo s Svobodo. V teh pričakovanjih je, če razmišljamo o desni koaliciji, predpostavka, da naj bi se stranka SDS prilagodila zahtevam treh manjših. Poseben biser so ideje, da naj predsednik SDS prepusti vodenje vlade predsedniku NSi ali Demokratov, kar naj bi bilo v dobro Slovenije. To pa je nadaljevanje dolgoletne ideje levice in stricev iz ozadja. Gre za mantro »samo da ni Janša« ter za proženje čustvenih refleksov, s katerimi so prevladujoči mediji mnogim oprali možgane. Zakaj bi se moral umikati večji in uspešnejši? Zakaj namesto čistih rešitev spet neko režiranje v ozadju?

Poseben biser so ideje, da naj predsednik SDS prepusti vodenje vlade predsedniku NSi ali Demokratov, kar naj bi bilo v dobro Slovenije. 

Vsaka stranka ima možnost dokazati se in biti boljša kot njena konkurenca. Nihče je ne ovira, da prepriča ljudi s svojimi predstavniki in dejanji ter s tem prekosi tekmeca in na volitvah doseže odličen rezultat. Saj na maratonu od tekmovalca, ki zmaguje, tudi ne pričakujemo, da se bo pred ciljem ustavil in omogočil zmago drugim, ker si jo zelo želijo in ker bi »to bilo zanje dobro«. Umikati in stigmatizirati Janeza Janšo, ki ima za sabo tretjino volivcev, ni prav. Je podobno kot načrt Roberta Goloba za vlado narodne enotnosti brez SDS – torej brez tretjine volivcev, ki bi jih verjetno neutrudno čistil.

Saj na maratonu od tekmovalca, ki zmaguje, tudi ne pričakujemo, da se bo pred ciljem ustavil in omogočil zmago drugim, ker si jo zelo želijo in ker bi »to bilo zanje dobro«. 

Pri vzpostavljanju tretjega bloka se je modro spomniti tudi na napoved Jožeta Oberstarja, nekdanjega prvega nadzornika Darsa, ki je v pogovoru s tujimi sogovorniki pred volitvami povedal, da se ustanavlja tretji blok z Anžetom Logarjem in da za njim stoji prostozidar in podjetnik Otmar Zorn. Slednji je po Oberstarjevih besedah tudi tesen prijatelj Milana Kučana. Je morda tu razlog, da je imel Logar že dolgo pred volitvami izdatno volilno kampanjo, kar kaže na bogato finančno zaledje? Tudi o tretjem bloku se je govorilo že pred volitvami. Ali bi torej ta tretji blok res pomenil umik od mafijskega vladanja stricev iz ozadja ali pa je to le način, da bi ohranili svoj vpliv?

Še posebej pri tako pomembnih rečeh, kot je vladanje državi, je potrebna čista rešitev. Ni dobro na silo sklepati kompromisov v stilu sodelovanja za vsako ceno. Pri tem velja spomniti na zgodovinsko izkušnjo, ko je katoliški pol (SKD in SLS) po osamosvojitvi sklepal koalicije s strankami iz nekdanjega režima, misleč, da bodo lahko vplivali na odločitve, čeprav so bili programsko povsem različni in neprimerljivi v stopnji obvladovanja državnih podsistemov. Izkazalo se je, da je bil njihov vpliv minoren. Kdaj pa kdaj so lahko na kaj vplivali in si to šteli za velik uspeh. Pri odločanju o temeljnih stvareh ter pri urejanju ključnih državnih podsistemov pa niso imeli možnosti. So pa omogočili, da se je mehanizem vladanja prejšnjega sistema ohranil in še okrepil. V zadnjem vladnem mandatu je zaživel v vsej svoji moči.

Si res želimo še naprej (o)hraniti tak sistem? 

Ni dobro na silo sklepati kompromisov v stilu sodelovanja za vsako ceno. 

(D246, 3)