Bolj papeški od Pop(ov)a

Slovenija počasi vstopa v obdobje, ko bo vse bolj aktualna številka 25. Kmalu bomo praznovali 25. obletnico plebiscita, junija četrt stoletja osamosvojitve in nato 25 let od vojne za samostojno državo.

Vse bodo priložnost za praznovanje, ki pa ne bo tako enotno, kot je bilo takrat. Kar je logično, glede na čas, ki je medtem minil, na situacijo v kakršni smo danes in vse ostalo, kar se je v teh letih nabralo. Za svojo državo smo odgovorni sami. Vsak sam.

Dolga pot na severno mejo

Berislav Popov, nekdanji častnik JLA, je bil na okrožnem sodišču v Murski Soboti oproščen obtožb, da je njegov 32. korpus na poti iz Varaždina proti Gornji Radgoni, kjer naj bi zavaroval mejo Jugoslavije, med 27. in 28. junijem 1991 zagrešil hudodelstvo proti civilnemu prebivalstvu.

Odločitev je povzročila precej hude krvi med slovenskimi veteranskimi organizacijami in ljudmi, ki so ponosni na osamosvojitev. Ne bom se spuščal v podrobnosti procesa in v nespretne zaplete okoli vojaških izvedencev. Bolj kot polkovnik Popov me skrbi naš odnos do države.

Tudi če obsodimo Markovića, Kadijeviča in druge odločevalce tistega časa, bomo opravili s sovražnikom, ne pa sami s sabo.

Če bi se počutil kot doma…

Trenutno naj bi Popov živel v zelo skromnih razmerah, v zadnjega četrt stoletja pa ga je, poleg Slovenije in Hrvaške, tožila celo njegova domovina in ga obsodila zaradi ogrožanja vojaške in obrambne moči države. Kasneje je bil oproščen, v zaporu je preživel 446 dni. Srbi so ga torej obsodili, ker je zapustil varaždinsko kasarno, Slovenci smo pregon po petih letih ustavili, čeprav je njegova enota streljala po hišah in cerkvi, nedvomno civilnih objektih in ubila dva človeka.

A vseeno. Popov je svoje sledi v Sloveniji pustil in v našo državo ga zagotovo ne bo več. Prepričan sem, da ni največji negativec osamosvojitvene vojne. Tudi če obsodimo Markovića, Kadijeviča in druge odločevalce tistega časa, bomo opravili s sovražnikom, ne pa sami s sabo.

Ujetniki neizpolnjenih iluzij

V Sloveniji obstaja precej velik del prebivalstva, ki osamosvojitev in vojno na hierarhični lestvici pomembnih dogodkov našega naroda postavlja precej nizko. Ali še slabše, jo omalovažuje kot »operetno vojno« in morda celo obžaluje. Hkrati je zelo živ kult Tita in Jugoslavije. Slednja je bila vsekakor večja in geostrateško pomembnejša država. V marsikaterih očeh Slovenija ne more zapolniti teh velikih čevljev. Je zato res vredna manj? Je manj pravična?

Primeren nauk cirkusa okoli častnikov Popova in Trifunoviča se mi zato zdi: ne drugi, danes smo si sami največja ovira. Najlažje je z eno potezo na videz opraviti ves posel. Graditi kulturo slovenske enotnosti je bistveno bolj naporen in nikoli dokončan posel. Težko je imeti rad nekaj, česar pravzaprav ne maraš.