Kavč pametovanje nam ne bi prineslo osamosvojitve

V mesecu pred 35. rojstnim dnem samostojne Slovenije smo na Domovini pripravili ciklus podkastov, s katerimi bi radi obudili spomin na dogajanje v obdobju osamosvajanja, nekatere dogodke še dodatno osvetlili, hkrati pa spodbudili razmislek o tem, kako so stvari potekale pozneje ter kje smo danes.

Doslej smo gostili nekaj sogovornikov neposredno iz vojaškega in političnega dogajanja v obdobju osamosvajanja (Igor Omerza, Marko Hren, Jelko Kacin, Dimitrij Rupel, Slavko Kmetič, Bojan Šoper); take, ki so rojevanje države spremljali in ji pomagali izza slovenskih meja (Andrej Fink, Marcos Fink, Karl Hren, Damijan Terpin), ter tudi take, ki so že v času samostojne in načeloma demokratične države doživljali pekel zaradi režima, ki v resnici še ni povsem odšel (Cveta Stepanjan), in take, ki analizirajo in se čudijo, kje se je izgubila tako zaželena demokracija (Jan Zobec, Jernej Letnar Černič). Več zgodb bomo še dodali, še množica jih pa ostaja zamolčanih; tako lepih kot trpkih.

V odzivih na ta pričevanja so mnogi izrazili, da bi te stvari morali slišati otroci in mladi v šolah; da bi to moralo biti obvezno učno gradivo v zadnji triadi osnovne šole in v srednji šoli. Pa se vprašamo: Kako to, da v 35 letih samostojnosti to še ni del programa v takem obsegu in načinu, ki bi omogočal mladim, da bi proces osamosvajanja in tudi dogodke, ki so do njega pripeljali, dobro poznali? Kaj sta počela ministrstvo in Zavod RS za šolstvo? Zagotovo marsikateri domoljubni učitelj uporabi svojo avtonomijo in prilagodi učne vsebine v okviru kurikula, toda to ne bi smelo biti prepuščeno tistim nekaj zavednim učiteljem. Za našo državo gre; za našo samostojnost in demokracijo, ki ji do tega, tudi zaradi omalovažujočega odnosa do ključnega obdobja naše zgodovine, v resnici še veliko manjka.

Morda pa je naša demokratičnost tako uboga (in v resnici vedno bolj) ravno zato, ker (mladim in manj mladim) ne povemo, kako je bila izborjena, kaj v resnici pomeni ter na kaj je treba paziti, da bi jo gradili namesto uničevali. Če bi poznali in resnično razumeli delovanje sistema, iz katerega smo s procesom osamosvajanja odšli, bi samostojno državo Slovenijo in cilj, da bi bila ta res demokratična, bolj spoštovali. Morda bi se tudi iz zavedanja tega procesa naučili odločnosti, poguma, vztrajnosti, pa tudi pomena prave strategije in taktike.

V javnosti se nekako širi prepričanje, da pravzaprav v Sloveniji niti vojne ni bilo. Ko pa oživijo izkušnje glavnih udeležencev iz tega obdobja, je prepoznati, da stvari sploh niso bile enostavne. Bojan Šoper pove celo, da je vojna za njih, ki so bili v nenehnih pripravah in pripravljenosti, trajala od maja 1990 do oktobra 1991, ko je zadnji vojak zapustil Slovenijo. Situacija je bila izjemno tvegana, to so poudarili vsi naši sogovorniki. Pomembno je bilo predvsem strateško premišljeno ravnanje, odločnost, pogum ter prava (re)akcija v pravem trenutku. Karkoli od tega bi šlo narobe, bi bile posledice hude – za njih osebno, za njihove bližnje in zagotovo tudi za narod. Kot je povedal Slavko Kmetič, je bilo takrat na spisku Kontraobveščevalne službe (KOS) za likvidacijo 500 oseb (med njimi tudi on), še 2.500 pa jih je bilo namenjenih za koncentracijsko taborišče Niš. Če torej proces odcepitve od Jugoslavije ne bi uspel, bi v Sloveniji preštevali še nove žrtve komunističnega režima.

Akterji osamosvojitve so nasprotovali sistemu in so se odločili aktivno boriti proti njemu. Niso se odločili za modrovanje, kaj bi nekdo drug moral storiti, pač pa za lastno akcijo. Videli so, da sistem, ki temelji na zločinih in lažeh, duši vse, kar je dobrega, zato ne more obstati. Pri tem pa so polena pod noge dobivali od lastnih ljudi, nekateri od teh se sicer danes ponašajo z nazivom osamosvojitelja. Izjemno veliko so tvegali, toda pri spremembah (velikih in tudi malih) brez tega ne gre. Kdor je tiho, se potuhne, čaka, kaj bo, in se slabemu ne zoperstavi, prispeva, da slabo prevlada. Tak človek in taka skupnost ne moreta nikoli napredovati, kaj šele zmagati.

Kljub pogumnemu ravnanju osamosvojiteljev nam še veliko manjka do prave demokracije. Te ne bomo dosegli s kavč pametovanjem, kaj bi morali drugi storiti ali ne storiti, pač pa z lastno akcijo. Vsak na svojem področju, v svojem okolju in v okvirih, v katerih lahko. Da, zagotovo bo potrebnega nekaj poguma in zagotovo bo kdaj tvegano, potrebna bo pokončnost in modrost razločevanja med dobrim in slabim, med resnico in lažjo. Toda to je edina pot v več demokracije, v več samostojnosti, v napredek. Tudi iz hvaležnosti vsem, ki so nam priborili samostojno Slovenijo.