Branko Cestnik: Danes dopoldne boš potreboval očeta

Če je oče le ena od možnih podob za Boga, zakaj potem v Svetem pismu in sploh v verstvih toliki poudarek na božjem očetovstvu? - se sprašuje Mack v romanu Koliba Williama Paula Younga. Poudarek na očetovstvu je potreben zaradi njegovega hudega pomanjkanja, mu odgovori Bog, ki se mu prikaže v obliki žene.

S tem primerom Branko Cestnik začne svoj tokratni blogerski zpis o vlogi očetovstva v družbi - vlogi očeta, ki je pogosto surova ali pa odsotna. Feministična in LGTB gibanja lahko beremo kot kolosalni obračun s premočnim očetom, pravi Cestnik, kot tudi gibanje med protestanti in katoličani, ki se je včasih spreobrnilo v relativiziranje duhovnikove in celo Božje avtoritete.

"Nujno je, da se nihanja med surovim in odsotnim očetom zavedamo in ga spravimo pod nadzor," pravi in opozarja na grožnjo, da bomo zaradi prevelike relativizacije zahrepeneli po očetu-tiranu.

"Ko ne vemo, kaj z očetom, je preklop na mamo zasilna rešitev – a na dolgi rok slaba rešitev," nadaljuje. "Še slabša rešitev je, ko država s svojimi zakoni in službami, s sistemom otroških dodatkov, prevzema simbolno in dejansko vlogo očeta; še več, ne samo očeta, temveč tudi vlogo moškega kot moškega."

Kakšne rešitve pa ponuja sam roman Koliba, si lahko preberete na njegovem blogu.