Bratje Poljanšek – skupaj za vedno

Narodno-zabavni Ansambel bratov Poljanšek iz Tuhinjske doline nepretrgoma muzicira že triinpetdeset let. Korona je naredila svoje, pozneje pa si tudi sami niso veliko prizadevali za nadaljevanje dela, a 13. aprila bodo vendarle praznovali svojo 50-letnico. 

Glasbeno srečanje z Abrahamom bodo v Kamniku popestrili še Ansambel Poljanšek, imenovani tudi Mladi Poljanški, in Ansambel Špica, ki ga vodi eden od sinov starih Poljanškov. Rečeno na kratko: Poljanškov je veliko, še vedno so prisotni, v Kamniku pa bo praznik, kakršnega še ni bilo. Harmonikar, avtor skoraj vseh melodij in vodja Ansambla bratov Poljanšek – Rudi Poljanšek (71) ob tem še doda, da je lani praznoval 70. življenjski jubilej. Sam pravi, da samo v ožjem družinskem krogu, kajti leta pridejo sama po sebi in je to nesmiselno obešati na veliki zvon. 

Kako je ansambel bratov Poljanšek iz tria postal sekstet, koliko ohceti so odigrali in kakšnim temam so se posvečali v pesmih? Preberite v kolumni Ivana Sivca, ki je dostopna naročnikom na spletno ali tiskano Domovino.

Harmonika v peči

V osnovi so bratje Poljanšek sestavljali trio: Rudi s harmoniko, Danilo (73) z bas kitaro in Miro s trobento. Pozneje sta se jima pridružila še Marjan Vrhovnik in Janez Pavlič. V sestavi, v kateri jih je igralo in snemalo šest, pa so bili še Forti Hribernik s klarinetom, Roman Komatar s kitaro in izjemni pevec Filip Kranjec. Ves čas so gojili tri- oziroma štiriglasno petje.  

Če se vrnemo na sam začetek, h glavnemu članu skupine, Rudiju Poljanšku, drugemu sinu v Poljanškovi družini, je treba povedati, da se je vse skupaj začelo precej klavrno. Rudi pripoveduje: »Bilo nas je osem otrok. Na harmoniko je občasno igral oče, znal pa je igrati tudi na violino in harmonij. Ob večerih smo veliko prepevali. Pozneje smo fantje radi prepevali tudi na vasi. Ko je oče dobil novo harmoniko, sva tudi midva z bratom Danilom poizkušala zaigrati nanjo. Ob tem pa sva skorajda opustila drugo delo. Oče je bil tako jezen, da je harmoniko vrgel v peč. Ostal je samo meh. Ker sem pozneje veliko igral na ohcetih, sem večkrat naredil hec in sem raztegoval samo ta meh, ob tem pa na ves glas veselo prepeval.« 

500 ohceti

Pravi godec, iz katerega lahko nastane dober muzikant, je tisti, ki ima veliko stika s poslušalci. Najboljša javna vaja in preizkus je igranje na ohcetih. Rudi pravi, da sicer točnega števila ohceti ne ve, a zagotovo je igral in prepeval na najmanj 500. 

»Ko je človek mlad, ne ›porajta‹ ne ure, ne noči, ne pijače. Res pa je, da med veselimi svati godec najbolje začuti, kaj je poslušalcem in plesalcem všeč in ob katerem trenutku je treba zaigrati to in ono skladbo. Na srečo imamo Slovenci bogato zakladnico narodnih, ponarodelih in tudi avtorskih skladb, ki so jih v zakladnico prispevali Avseniki, Slaki, Bardorfer in še mnogi drugi.« 

Prvič so bratje kot Ansambel bratov Poljanšek javno nastopili v bližnji gostilni Pri Čibru. Nasploh je Tuhinjska dolina njihov rodni in hkrati najbolj priljubljen kraj. »Bom povedal čisto po resnici. Tuhinjci smo znani kot delovni in trmasti, včasih tudi malce čudaški ljudje. Posebno sem to občutil, ko sem hodil v Kamnik v šolo. V času mojega šolanja so se skoraj vsi mladi Kamničani navduševali nad Beatli. Nosili so dolge pričeske in se tudi oblačili bolj modno. Nas, ki smo prišli s kmetov, pa so imeli za drugorazredne občane. Toda ko sem na izlet s seboj vzel harmoniko, so vsi z velikim veseljem prepevali z menoj vred!« pripoveduje Rudi.  

Uspehi in kasete

Veliki prodor v slovenski glasbeni svet se je z Ansamblom bratov Poljanšek začel po uspehu na Števerjanskem festivalu leta 1991 in po prvi kaseti z naslovom V Tuhinjsko dolino: »Ko enkrat posnameš svojo kaseto oziroma ploščo, se šele vidi, ali si dovolj izviren ali ne in ali si dosegel studijsko kakovost. Predvsem pa te s pomočjo nosilca zvoka spoznajo po vsej Sloveniji. Prej smo bili lokalni ansambel, s prvo kaseto pa smo takoj osvojili ves slovenski svet.« 

Zanimivo je, da so – čeprav so Gorenjci – največ igrali na Dolenjskem: »Tako pač je! Dolenjcem je zvok frajtonarice še posebej blizu. Seveda zaradi Slaka, a tudi nasploh kot najbolj priljubljen ljudski inštrument.« 

Leta 1992 je ansambel na festivalu v Vurberku dobil nagrado strokovne komisije, naslednje leto pa je na ptujskem festivalu zmagal tako pri strokovni komisiji kot občinstvu: »Posneli smo samo osem kaset in plošč. Drugi so snemali vsako leto po eno, nam pa se to ni zdelo potrebno. Nasploh se nismo prav nič silili v ospredje. Vse, kar smo dosegli, smo zato, ker so nas potrdili ljudje in so nas imeli oni radi.« 

Rudi osebno

Nosilna osebnost je torej Rudi Poljanšek, ki je ustvaril skoraj vse melodije: »Vse pevske skladbe sem ustvaril na besedila. Včasih je zamisel priletela v trenutku, večkrat pa sem o njej premišljeval tudi po tedne in mesece. Ko sem bil kot šofer veliko na poti, sem si večkrat dal besedilo na sosednji sedež in kar med vožnjo pogledoval na zapisane verze. Velikokrat sem idejo dobil na sprehodu v gozd.« 

Leta 1986 je postal svobodni umetnik in ukvarjal se je samo še z glasbo: »Kadar pa ni bilo veliko igranj, sem se lotil tudi marsikaterega drugega dela. Med drugim sem na domačem vrtu izdeloval cementno opeko.« 

Še večjo sled pa je pustil s slikanjem na platno. Mnogim prijateljem in znancem je na podlagi fotografij naslikal njihove domačije: »Za to zdaj ni več zanimanja. Bili pa so časi, ko bi tako rekoč vsak rad imel v svojem stanovanju sliko svojega mladostnega domovanja. Zdaj pa slikam vse drugo, toda vse predvsem za svojo dušo.« 

Rudiju je pred štirinajstimi leti za rakom umrla žena. Zdaj živi s partnerko Mari, ki jo je spoznal že prej, hkrati z ženo. Z Mari se lepo razumeta in skupaj uživata prijetno jesen življenja.  

Skupaj za vedno

Največja uspešnica Ansambla bratov Poljanšek je skladba Skupaj za vedno. Besedilo zanjo je napisal Bernard Miklavc, ki je poleg prav tako izjemnega avtorja besedil Ivana Malavašiča največ sodeloval s Poljanški.  

»Njej ob bok lahko dodam tudi skladbe, kot so Harmonika, Tuhinjska dolina, Kje si, očka moj, Slepec, Kadar srečam tvojo hčerko, Če bratu brat je tujec, Domovina itn. Slak je na primer opeval predvsem vinsko trto in vesele ljudi ob kozarcu, sam pa sem se bolj osredotočil na družinske in domovinske teme. Na take teme, ki so marsikoga pretresle oziroma pripravile do solznih oči. Nasploh pa sem ponosen Slovenec in prav boli me, da ne krenemo naprej v pravo smer.« 

Nasploh pa sem ponosen Slovenec in prav boli me, da ne krenemo naprej v pravo smer. 

Koncerta ob 50-obletnici delovanja morda niti ne bi bilo, če ga k temu ne bi nagovarjal znani narodno-zabavni fotograf Vido Repanšek, pri organizaciji pa je Poljanškom pomagal Radio Veseljak s Simonom Golobičem v ospredju. Rudi je zelo vesel, da jih imajo poslušalci še vedno radi, Tuhinjci pa so še posebej ponosni nanje. Pravijo, da Kristus v domačem kraju ni delal čudežev, Poljanški pa so jih. 

In njihovi drugi zdajšnji nastopi? »Zadnje čase nas največ vabijo kar na dom ob različnih družinskih praznovanjih. Velikokrat kot presenečenje ob obletnicah poroke. Skladba Skupaj za vedno je pač zakoncema tako rekoč pisana na kožo.« 

Naročniška vsebina