»Mi danes nimamo ničesar« – Toča kmete na Ptujsko-Dravskem polju potisnila ob zid

Sreda zvečer je bila za številne kmete na Ptujsko-Dravskem polju trenutek, ko se je v nekaj minutah sesulo več mesecev dela. Toča je klestila po njivah, vrtovih, vinogradih in krmnih površinah. Kmetje zdaj ne govorijo več samo o škodi, ampak o preživetju in vprašanju, ali bodo po lanski suši in letošnji toči, čeprav smo šele v začetku poletja, sploh še zmogli nadaljevati.

Na Ptujsko-Dravskem polju jutro po neurju ni prineslo olajšanja. Prineslo je tišino, kakršna ostane po naravni nesreči – potolčene njive, zravnana žita, razcefrana koruza, uničena zelenjava, trta brez listja in kmetje, ki so zjutraj hodili med polji in vinogradi ter ugotavljali, da tam, kjer bi moral biti pridelek, ni ostalo skoraj ničesar.

Neurje, ki je v sredo zvečer prešlo čez Spodnje Podravje, ni prizadelo le ene vasi ali ene kulture. Po prvih ocenah je šlo za obsežen pas škode od širšega ptujskega območja proti Ormožu, z močno prizadetimi območji v Halozah, na Dravskem in Ptujskem polju ter v okolici občin Markovci, Gorišnica, Dornava, Kidričevo, Videm, Hajdina in Ormož. Ponekod je toča padala tako gosto, da je pobelila tla, veter pa je hkrati odkrival strehe, lomil drevesa in nosil vse, kar ni bilo pritrjeno. A največja škoda se bo, kot opozarjajo na terenu, šele pokazala. Ne samo v denarju, temveč v tem, kaj bo letos sploh še zraslo.

Vinogradi ostali brez listja, rodni les poškodovan

Na turistični kmetiji Gorjup, kjer se ukvarjajo z vinogradništvom, vinarstvom, vinotočem in turizmom, imajo okoli 18.000 trsov. Že v sredo zvečer so šli pogledat vinograd, zjutraj pa jih je pričakala slika, ki je za vinogradnika skoraj najhujša – trta brez listja, poškodovani poganjki in vprašanje, kaj bo sploh še mogoče rešiti.

Sabina Gorjup je ob pogledu na vinograd dejala, da je treba najprej očistiti poti, odtoke in mulde, saj nove padavine lahko povzročijo dodatno škodo. Šele nato bodo lahko zaščitili trto, da se poškodbe ne bi še poglabljale. »Ničesar ni gor,« je opisovala pogled na trto. Poškodovan ni le letošnji pridelek, ampak tudi rodni les, od katerega je odvisna prihodnost vinograda.

Pri približno 50 let stari trti sorte sauvignon bodo morali iskati skrita očesca, ki bi morda še odgnala do konca sezone. Ne zato, da bi letos dobili normalen pridelek, ampak da bi trta sploh preživela za prihodnje leto.

»Prizadeto je praktično vse«

Kmetijski svetovalci KGZ Ptuj so bili že zjutraj na terenu. Po prvih ogledih so ugotavljali, da je prizadeto praktično celotno območje zavoda, od poljščin do zelenjadnic in vinogradov. Matic Leben je stanje opisal kot katastrofalno. Najbolj boleče je, da neurje ni izbiralo. Prizadeti so strna žita, koruza, buče, fižol, česen, čebula, krompir, korenje, peteršilj, solata, kapusnice, vinogradi in krmne površine.

Tam, kjer je bila toča najgostejša, je pridelek dobesedno zmlet. Tam, kjer je padala skupaj z močnim vetrom, so poškodbe še večje, ker so rastline ne samo potolčene, ampak tudi poležane, polomljene ali izruvane.

Sleven opozarja, da je v tem trenutku še prehitro dajati enotne strokovne nasvete. Po obilnih padavinah kmetje na številne površine niti ne morejo. Najprej bo treba počakati nekaj dni, da se vidi, kaj se bo obraslo in kaj ne. Šele nato bo mogoče odločati, ali je smiselna ponovna setev ali pa bodo kmetje letos poskušali preživeti s tem, kar je ostalo. Toda tudi ta odločitev ni preprosta. Ponovna setev pomeni nove stroške. Semena, gorivo, delo, škropiva, dodatna tveganja. Kmetje pa so v letošnjo proizvodnjo že vložili skoraj vse, kar so imeli.

Zelenjadarji ostali brez čebule, česna, solate in kapusnic

Na zelenjadarskih kmetijah je škoda še posebej neposredna, ker gre za pridelke, ki so jih ravno začeli prodajati oziroma so to nameravali v prihodnjih tednih. Tadeja Šmigoc s kmetije Gašparič je na njivi pokazala, kaj je toča pustila za seboj – uničeno ptujsko čebulo, česen, korenje, peteršilj in mladi krompir. Del krompirja so že izkopali, za čebulo pa je sezona praktično končana.

»Naša ozimnica glede čebule je za letos končana,« je povedala. Tudi solata v Podgorcih je uničena. Kapusnice, zelje, brokoli in cvetača so potolčeni. Stročji fižol bo treba sejati na novo, prav tako fižol za zrnje, a tudi tu se kmetje sprašujejo, ali je 10. junija za nekatere kulture sploh še dovolj časa, da zaključijo rastno sezono. To je ena največjih dilem po toči. Na papirju se zdi ponovna setev logična. V praksi pa je odvisna od koledarja, vlage v tleh, razpoložljivega semena, stroškov in tega, ali si kmet po že vloženem denarju sploh lahko privošči nov začetek.

Živinorejci ne morejo čez noč zapreti hlevov

Posebej težko je na kmetijah, ki imajo poleg poljščin še živino. Če polja odpovejo, odpove tudi krma, in če ni domače krme, je treba hrano za živali kupiti. To pa pri današnjih cenah in nizkih odkupnih cenah mesa, mleka ali prašičev hitro poruši celotno ekonomiko kmetije. Kmet Damjan Korošec, ki obdeluje okoli 100 hektarov zemlje, je povedal, da je prizadeta večina njegove kmetije. Ozimna žita so poškodovana, ječmen je po njegovih besedah stoodstotno polomljen, pšenica izluščena, koruza pa ponekod uničena do 100 odstotkov.

»Hlevov ne moreš izprazniti čez noč,« je opozoril. Kmet ne more preprosto ustaviti proizvodnje, zapreti vrat in počakati na boljše čase. Živali morajo jesti vsak dan. Če krme ni na domačih njivah, jo je treba kupiti. A če je kmet že vložil v setev, gnojenje, zaščito in obdelavo, nato pa mu toča vzame pridelek, se znajde v dvojni izgubi: brez lastne krme in z novim stroškom nakupa.

Upajo na interventni zakon

Marjan Hameršak iz Bukovcev obdeluje okoli 40 hektarov. Ko je opisoval sredin večer, ni iskal olepšanih besed. »Včeraj je bil sodni dan,« je dejal. Zjutraj so po njegovih besedah pogledali pridelke in videli, da so povsem uničeni. Opozarja, da škoda ni omejena na eno občino, ampak se vleče čez velik del Spodnjega Podravja: od Slovenske Bistrice, Hajdine, Kidričevega, Markovcev, Ptuja, Vidma, Gorišnice do Ormoža. Po njegovem gre za tako veliko površino in tako hudo škodo, da bi se morali resno vprašati, ali to ni primer za interventni zakon.

Hameršak opozarja še na nekaj, kar se v prvih poročilih po neurju pogosto izgubi: posledice za prihodnost podeželja. Če kmetije zaradi ponavljajočih se ujm ne bodo dobile pomoči, se ne bo izgubila le ena letina. Zapirali se bodo hlevi, mladi bodo odhajali, podeželje pa bo še bolj prazno. »Če ne bo nekaj pomoči kmetom, mislim, da se bo to, kar se še ni, zaprlo,« je dejal. Njegov opis neurja je bil slikovit in krut. Toča ni samo padala, ampak je po njegovih besedah šla »kot formula ena«. Brnelo je, tulilo, lomilo in okoli nosilo hiše. Zjutraj pa so bile njive takšne, kot jih kmet noče nikoli videti – zravnane, razbite in brez pridelka.

Prašičereja na robu računice

Še posebej skrb vzbujajoče so razmere na kmetijah, ki so vezane na lastna žita. Kmet Matej Šmigoc, ki se ukvarja tudi s prašičerejo, opozarja, da je ekonomika te dejavnosti že zdaj slaba. Njihov model temelji na tem, da na lastnih njivah pridelajo žita, jih predelajo v krmo in s tem ustvarijo dodano vrednost pri reji prašičev. Če pa žita ni, se izračun podre.

»Mi danes nimamo ničesar,« je povedal. Na svoji kmetiji obdelujejo približno 95 hektarov njivskih površin, razpršenih v razponu 15 kilometrov. Po njegovih besedah so poškodovane vse površine. Ječmen je uničen, koruza v veliki meri prav tako. Če bodo morali za rejo prašičev ob že tako nizkih cenah prašičev kupiti krmo, bo treba resno premisliti, ali se dejavnost sploh še izplača.

To je ena najtežjih posledic neurja: ne gre le za to, da bo letos manj pridelka. Gre za to, da se lahko kmetje odločijo, da ne bodo več nadaljevali. Da bodo hleve zaprli. Da bodo zmanjšali proizvodnjo. Da bodo opustili dejavnost, ki je bila morda na kmetiji prisotna več generacij.

Lani suša, letos buren začetek poletja

Stroški pridelave rastejo, odkupne cene so nizke, zavarovanja so draga, vremenski ekstremi pa vse pogostejši. »Lani suša, letos toča. Ne vemo, kaj nas še čaka,« je dejal eden od kmetov. To je ozadje, zaradi katerega se na terenu vse glasneje govori o interventnem zakonu. Ne zato, ker bi kmetje pričakovali, da bo država pokrila vsako izgubo, ampak zato, ker ob takšnem obsegu škode običajni mehanizmi niso dovolj hitri in niso dovolj učinkoviti.

Kmetijska proizvodnja ni samo zasebni posel. Je oskrba s hrano, ohranjanje podeželja, obdelana krajina, delovna mesta in varnost države. Ko toča v nekaj minutah uniči polja na tako velikem območju, se zato vprašanje ne konča pri posameznem kmetu. Nadaljuje se pri tem, koliko domače hrane bomo imeli, koliko kmetij bo še ostalo in kdo bo čez nekaj let sploh še pripravljen tvegati vse, kar ima, za pridelek, ki ga lahko uniči ena sama nevihta.