Brez skromnosti in Božje iskrice ni uspeha

Zadnja leta se je večkrat kdo od mlajših muzikantov oglasil v mojem delovnem kabinetu, se postavil samozavestno na široko pred menoj in zahteval besedilo – uspešnico.  

Ko sem mu skušal dopovedati, da to ni odvisno samo od mene, temveč tudi od avtorja glasbe in izvedbe, pa tudi od sloga, ki ga namerava nadaljevati, me je navadno podučil, da ima sam svoj slog in da ga Avseniki, Slaki, Miheliči in tako naprej prav nič ne zanimajo. Sam sem mu potem skušal razložiti, da je prav Avsenik vsem drugim glasbenikom odprl vrata na stežaj, ob tem pa tudi sam potil krvavi pot. 

Slavc in Vilc

Oba brata, Slavka in Vilka, po gorenjsko Slavca in Vilca, sem velikokrat obiskal. Ob nastajanju nove plošče tudi dvakrat na teden, sicer pa – vsaj Slavca – enkrat na mesec ali vsaj na dva meseca. Vedno mi je govoril: »Ivan, pa še kaj pridi! A me o tem nič ne obveščaj vnaprej. Če vem, da je nekaj pred menoj, celo noč slabo spim.« 

In res je bilo tako! Vesel me je bil prav vsakokrat, ob vsakem obisku sva na veliko razpravljala predvsem o glasbi, včasih pa naju je pot zanesla tudi v zavoženo jugoslovansko politiko. Ob takih priložnostih mi je Slavc dejal: »V Nemčiji imajo marsikaj veliko bolje urejeno kot pri nas. Upam, da se bodo naši oblastniki streznili in da bo tudi pri nas krenilo na bolje.« A na žalost ni. 

Vsak se trudi po svoje

Zanimivo se zdi, da je bil Slavc, o katerem bom tokrat zapisanih nekaj več besed, izjemno mirne, preudarne, že kar plahe narave. Ves čas je vase močno dvomil. Celo po največjih uspehih, ki jih je z ansamblom doživel v tujini in pozneje tudi doma. Ko mi je na pianino zaigral novo melodijo, me je vedno vprašujoče pogledal: »Kako se ti zdi? Je skladba sploh kaj vredna?« 

Vsi, ki smo v življenju naredili kaj izvirnega, vemo, da je prav dvom v lastno delo pravi napredek. Tisti ustvarjalci pa, ki so preveč prepričani vase, prej ko slej propadejo, ker pač ne vidijo naprej od svojega nosu. 

Zanimivo se mi je zdelo, da Slavc ni nikoli kritiziral drugih ansamblov. Kadar koli sem ga vprašal ali celo podvomil v kak drug sestav, je vedno odgovoril: »Vsak se trudi po svoje.« Mnogi muzikanti so veliko moči uporabljali, da bi boljše dajali v nič, Slavc pa tega ni storil nikoli. Tudi v tej osebni noti značaja je bila veličina njegove osebnosti. 

Vsi najboljši muzikanti

Ko sem izdal dve veliki monografiji o razvoju narodno-zabavne glasbe – vsaka je enciklopedične velikosti –, sem ji dal naslov »Vsi najboljši muzikanti«. Jože Antonič, kitarist Alpskega kvinteta in tedanji vodja, mi je ob izidu dejal: »Vse lepo in prav, a naslov vsekakor ne ustreza resnici. Vsi pač niso najboljši.« Vprašal sem ga, ali sam sebe smatra za najboljšega. Odvrnil je: »Ja, jaz sem že, a vsi drugi res niso.« »No, vidiš,« sem mu odgovoril: »Tako kot ti mislijo tudi vsi drugi.« 

Potem sva se vendarle sporazumela, da je najboljši Avsenik, vsi drugi pa capljajo za njim. S tem pa se je hudomušni Jože, prav tako velik Slavčev oboževalec, močno strinjal. In Slavca je tudi mnogokrat obiskal. 

Za božič vedno doma

Na začetku Avsenikovega fenomena pri poslušalcih ni vžgalo ime, temveč vsekakor nova zvrst popularne glasbe. Slavko mi je pripovedoval: »Ko so na nas postali pozorni nemški menedžerji, so nas priključili karavani glasbenikov, ki je gostovala po mnogih večjih dvoranah. V njej so bili znani evropski zabavnjaki, recimo Connie Francis, Marielle Mattieu, Ivo Robič itd. Pa tudi neka češka godba in mi. A kamor koli so nas v sporedu postavili, na začetek, na sredino ali na konec, smo najbolj vžgali z našo glasbo prav mi. Tedaj sem spoznal, da je v njej v resnici nekaj več, nekaj, kar je ljudem pri srcu.« 

Na višku popularnosti so imeli Avseniki tudi po tristo koncertov na leto. A nikoli za božič. Nad tem sem bil v času, ko je bil pri nas božič še delovni dan in je bil marsikdo dan na disciplinsko komisijo, če si je na božič vzel dopust, močno presenečen. Povedal mi je: »Na sveti večer grem vedno v mojih Begunjah k polnočnici. Tega si ne pustim vzeti. Le kaj je še lepšega, kot da gremo vsi k maši, potem pa se skupaj zberemo na božični večerji in si kot družina zapojemo Sveto noč!« 

Krvavi pot za vse druge

Za konec tega zapisa naj dodam še zgodbico, ki jo je Slavc povedal malokomu. Povedal pa je verjetno ni zato, ker ne bi rad videl, da bi se komu smilil. Ko sva se globlje spoznala, se je v spominih rad vračal k svojim začetkom, ko ga občinstvo po imenu še ni poznalo, všeč pa mu je bila nova glasbena zvrst. Takole mi je pripovedoval: »Kot sem ti že povedal, smo na začetku veliko nastopali z drugimi izvajalci, sami pa smo imeli nastope v dvoranah z dvestotimi, tristotimi ljudmi. Seveda v prvih letih samo v tujini. Potem so nam tuji menedžerji ponudili, da bi nastopili v večji dvorani na obrobju Dunaja. Predlagali so nam, da ves mesec igramo v dunajskem zabaviščnem parku v Prater za stanovanje in golaž, hkrati pa prodajamo karte za dvorano s tri tisoč sedeži. Seveda smo to z veseljem sprejeli in igrali v parku v živo dan za dnem, in to z velikim veseljem. Tako smo prodali skoraj vse vstopnice in obetal se je res veličasten nastop. In tudi dober zaslužek. 

Ko je končno le prišel dan nastopa, pa smo v dvorani na vaji naleteli na naš ansambel iz Maribora, ki pa je igral – moje skladbe. Vprašali smo ga, kaj počne tam, in pokazal nam je pogodbo, da bo pač nastopil on in da mi tam nimamo česa iskati. Mi res nismo imeli nobene pogodbe in odšli smo domov, seveda z vlakom, žalostni in jezni za umret. 

Doma sem potem vrgel harmoniko v kot in se zaklel, da je v življenju ne bom več pogledal. Drugega dne sem se že malce omehčal in si priznal, da smo bili naivni kot malokdo na svetu in da se to pač zgodi. Tretjega dne sem si rekel, da je življenje najboljša šola, le šolnina je včasih precej visoka. Četrtega dne sem stopil po harmoniko in nanjo zaigral otožen valček. Petega dne sem stopil do telefona in zaprosil nemškega menedžerja, ali mi lahko ›zrihta‹ nastop v dvorani z dvestotimi obiskovalci.« 

Tudi sam sem šele ob takih dogodkih spoznal, kako težko so se na začetku prebijali Avseniki, kakšen krvavi pot so potili za vse druge ansamble in kako nespameten in vase zaverovan je tisti mladi glasbenik, ki jih ne spoštuje. 

Brez Božje iskrice ni nič

Ko sem Slavca spraševal, kdaj se mu utrne zamisel za novo melodijo, mi je razložil, da za to ni pravila: »Včasih me kakšna melodija prebudi sredi noči, večkrat si jo zaigram takoj zjutraj, še preden zajtrkujem, mnogo viž je priletelo vame sredi dolgih voženj po tujini. Predvsem take, ki so povezane s tujino, recimo Na avtocesti, V švicarskih Alpah in tako naprej. Doma pa ob pogledu na naše čudovite gore, na izjemno lepe slovenske kraje, na našo ljubo Slovenijo, na naše dobre ljudi. Vsak mali navdih je božja iskrica v človeku. Komur je dano, da se te iskrice krešejo v njem, je lahko presrečen. Sam sem se večkrat vprašal, zakaj je Bog izbral prav mene. Odgovora seveda nimam. Res pa je tudi, da zaradi te možnosti nisem prav nič večji ali boljši od drugih ljudi. Meni je pač dano, da lahko nekaj podarim drugim. In takih ljudi, na vseh področjih, je na svetu še ogromno. Le tiste iskrice, ki jo ima človek v sebi, ne smejo zatajiti.« 

Slavca je navdih obiskoval kar naprej in naprej. Vanj je priletela osnovna melodija, izvir izpod planin, njegov brat, akademsko izobraženi Vilc, pa je izvir oblikoval v čudovit potoček, velikokrat tudi v mogočno reko. 

Avtor kolumne je Ivan Sivec