Bruselj, se slišimo?

Javnomnenjski voditelji in politiki na levem polu nas svarijo, da je treba na volitvah za Evropski parlament na vsak način preprečiti, da bi »skrajna desnica« igrala odločujočo vlogo pri nadaljnji politiki Evropske unije, češ da bi to lahko prineslo celo njen konec. A težava EU niso stranke, združene pod okriljem Evropskih konservativcev in reformistov (ECR), katerih najbolj vidna predstavnica je italijanska premierka Giorgia Meloni s svojo stranko Bratje Italije. Po volitvah se bo tej skupini pridružil tudi Fidesz madžarskega premierja Viktorja Orbana. Niti niso ključna evropska težava stranke v skupini Identiteta in demokracija (identitarci). Identitarci so nedavno iz svojih vrst v Evropskem parlamentu izključili vse poslance nemške AfD, potem ko je eden od slednjih izjavil, da »nikoli ne bi rekel, da so vsi, ki so nosili uniformo enot SS-a, samodejno kriminalci«.  

Evropski problem je nesposobnost strank trenutne neformalne vladajoče koalicije (Evropske ljudske stranke, socialistov in demokratov ter liberalcev) na čelu s predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen, da bi reševale težave Evropejcev, slišale njihove skrbi in strahove. Vladajoči v EU so zatajili glede nespametne politike zelenega prehoda v brezogljično družbo, ki jo namesto hladnega premisleka o ravnovesju med skrbjo za okolje in ohranitvijo konkurenčnosti evropskih gospodarstev poganja (levičarska) ideologija. V imenu slednje so recimo Nemci (odločitev so seveda sprejeli sami, ni bila na ravni EU) zaprli vse svoje jedrske elektrarne, kar je posebna stopnja brezglavosti. Prebivalce po Evropi skrbi, koliko jih bo zeleni prehod udaril po denarnicah. Zavedajo se, da ne bodo rešili sveta. 

Evropejci prav tako ne kupijo več mantre, da množice ilegalnih migrantov ne spreminjajo podobe Evrope, ki marsikje po videzu in mentaliteti prebivalstva že bolj spominja na Bližnji vzhod. Stara celina se dobesedno stara in nujno potrebuje mlado kri za pogon svojih gospodarstev, toda ne potrebuje ilegalnih migracij, ki prinašajo socialne nomade, nasilje, kriminalne združbe, diskriminatorni odnos do žensk, radikalni islam. Imenovati ljudi »skrajni desničarji«, kar praviloma počnejo osrednji mediji in politiki na levi, zgolj zato, ker nasprotujejo vsemu naštetemu, je najboljši recept, da bo tovrstnih »skrajnih desničarjev« na volitvah še več. 

Evropski problem je nesposobnost strank trenutne neformalne vladajoče koalicije na čelu z Ursulo von der Leyen, da bi reševale težave Evropejcev, slišale njihove skrbi in strahove.  

Evropejce skrbi varnost in energetska, nepremičninska, prehranska draginja. Kako bodo delovali zdravstveni sistemi, pokojninski, s kakšnimi dajatvami bodo obremenjene njihove plače. Odmaknjenost evropskih elit lepo ponazarja predvolilno dogajanje v Sloveniji. Novinarji osrednjih medijev na soočenjih kandidate do onemoglosti sprašujejo glede (ne)priznanja Palestine. V vladni koaliciji so se celo sprli glede časovnice priznanja, pri čemer jim je v tej luči na nek način nehote pomagala pobuda SDS za posvetovalni referendum, ki bo priznanje zamaknila v čas po volitvah. V Gibanju Svoboda v makiavelističnem stilu niso imeli niti najmanjših pomislekov, da bi trpljenje prebivalstva Gaze zlorabili za poskus pridobivanja podpore volivcev. To temo so namenoma pripeljali v osrčje kampanje. Še prej so to storili s posvetovalnima referendumoma o legalizaciji gojenja in posedovanja konoplje (čemur nasprotuje vsa stroka) ter o pomoči pri samomoru. Prek svoje posebne enote za propagandno vojno Nike Kovač in njenih prijateljic so v ospredje postavili še vprašanje splava. Kaj vse so pripravljeni storiti v izogib volilnemu porazu! 

Izid volitev je negotov tako na evropski kot na slovenski ravni. Jasno je, da bo SDS zmagovalka, ne pa tudi, ali ji bo uspelo dobiti štiri mandate. Zanimivo bo, kdo izmed kandidatov SDS bo izvoljen s preferenčnimi glasovi. Kot kaže, bo Vladimirju Prebiliču uspel veliki met vstopa na državno oziroma evropsko politično sceno. Na meji dobiti ali ne poslanski sedež v Bruslju je več strank. Povsem gotovo ni niti to, ali bo Matej Tonin postal evropski poslanec. Hecno je, kako se skuša zdaj priključiti vozu SDS in napoveduje zmago »desnosredinskih strank«. So mar spet zavezniki? 

Morda ne živimo v najboljših časih, vsekakor pa v zelo zanimivih.

Prelistaj Domovino 151 na spletu