Dan državnosti: je končno napočil čas za ponovno odkritje slovenske identitete? 

Privzeta profilna slika
Rajko Podgoršek

Večkrat z zanimanjem prebiram Praznično leto Slovencev pokojnega Nika Kureta. Avtorjevo monumentalno življenjsko delo z bogatimi slikami Maksima Gasparija pokaže čudovito lepoto slovenstva, slovenskega življenja, družine, zbrane ob Bohkovem kotu s slikama Srca Jezusovega ter Srca Marijinega, delo Slovencev na polju, v delavnici, druženje ljudi ob najrazličnejših priložnostih v teku Cerkvenega leta ter ob menjavi letnih časov. V opisih, zbranih v dveh knjigah, se pred bralcem v številnih šegah, navadah ter bogastvu lokalnih običajev razkriva duša slovenskega naroda vse od Benečije do Porabja, od Koroške pa do Bele Krajine. 

Od vse te lepote pa na žalost na osrednji državni proslavi ni prav veliko ostalo. Številni kritični opazovalci so se obregnili ob mnoge provokacije: vsebino proslave, ki bi bolj spadala na praznovanje dneva Zemlje, nastop pevca, ki je bil proti osamosvojitvi, neprimeren prihod ter opravo premierjeve partnerke ter neokusen govor glavne govornice, ki je bil očitno namesto dvigovanju duha namenjen komentarju volitev. 

Razočaranje številnih nad proslavo ter dogodki, ki so vodili do tega, je nedvomno neizmerno, a vendarle se zdi, da smo mnogi ljudje, ki nam je bila ljubezen do domovine položena v zibelko, prihodnost naroda, njegovega izročila ter lastne države več kot očitno dojemali preveč samoumevno. Ta samoumevnost številnih starejših, konservativnih, vernih, zavednih generacij, ki so živele v času, ki je bil prenosu teh vrednot dokaj naklonjen, pa je očitno ironično vodila v to, da se mladi ter naši zanamci po tridesetih letih življenja v lastni državi ne morejo prav na nič več opreti ter osrediščiti. 
Razočaranje številnih nad proslavo ter dogodki, ki so vodili do tega, je nedvomno neizmerno, a vendarle se zdi, da smo mnogi ljudje, ki nam je bila ljubezen do domovine položena v zibelko, prihodnost naroda, njegovega izročila ter lastne države več kot očitno dojemali preveč samoumevno.

Če smo iskreni, moderna fluidna sodobnost povzroča težave vsem družbam na Zahodu. Novi načini spletnega komuniciranja od Snapchata preko Instagrama do Tiktoka, zmedenost mladine glede spolnih vlog ter identitet, razpad družinskega življenja, spreminjanje narodnostne strukture sosesk ter vasi do neprepoznavnosti; vsi ti izzivi zgodnjega 21. stoletja, ki si jih naši osamosvojitelji leta 1991 niso mogli niti predstavljati, danes zaposlujejo številne politike ter mislece na Zahodu. Slovenci se le počasi zavedamo, da moderni Zahod, ki smo se mu z osamosvojitvijo pridružili, ni več na trdnih temeljih zgrajen svet, temveč se idejno sprevrača ter meša kot mivka, ki jo lahko odplakne že manjši val.  

Generacije zavednih Slovencev so večstoletni sen slovenske države sanjale kot garant za preživetje naroda. In čeprav je naša država res Božji dar, to ne pomeni, da kot mlada in majhna državna entiteta ob vsej naši zgodovinski razklanosti, njena in s tem naša prihodnost nikoli ne bo v nevarnosti. Letošnja proslava je s simboliziranjem brezobličnosti, fluidnosti ter brisanjem vezi s preteklostjo ter prav izzivalnim obračunom s tem, kar naj bi slovenstvo bilo, več kot očitno lahko stopila v neko praznino. Toda to praznino je nekdo moral ustvariti, ni se pojavila sama od sebe, niti ni novodobnih preoblikovalcev slovenstva od vedno gostoljubno čakala. Očitno je medgeneracijski prenos vrednot zatajil (tudi) pri tistih, ki so se vedno tako zelo radi sklicevali na lastne korenine, izročilo, ponos. 
Generacije zavednih Slovencev so večstoletni sen slovenske države sanjale kot garant za preživetje naroda.

Prav žalostno je, da mora naša slovenska mladina, če želi izvedeti karkoli o Slovenstvu nekoč ter o bogati dediščini naroda, pogosto v antikvariate ali na spletne bolšjake na lov za artefakti preteklosti, kot je v uvodu omenjena Kuretova knjiga. In to kljub temu, da smo bogate sledove preteklosti lahko v živo videli praktično še takoj po osamosvojitvi, na ulicah naših mest in vasi, v naših slovenskih družinah, kjer so se izročila ter izkušnje prenašale v kuhinjah, delavnicah, na vaških ulicah, v večgeneracijskih gospodinjstvih, v povezanih soseskah.

Ljubezen do domovine je nekaj, kar se prenaša. Iz roda v rod, iz družine v družino. Toda na kaj se nanaša slovenstvo? Morda pa smo povabljeni, da zopet začnemo gledati, kaj je dede in pradede delalo Slovence? Tu ne gre samo za katoliško vero, ki je za konservativni pol tako ključni gradnik slovenstva. Gre za slovensko omiko družbenih vlog, slovenske delovne vrednote, lokalno arhitekturo, način oblačenja, bogato kulinarično dediščino, slovensko bogastvo narečij, ki je neprimerljivo v Evropi, slovenske narodnozavedne pesmi, navsezadnje tradicionalna slovenska imena.  
Gre za slovensko omiko družbenih vlog, slovenske delovne vrednote, lokalno arhitekturo, način oblačenja, bogato kulinarično dediščino, slovensko bogastvo narečij, ki je neprimerljivo v Evropi, slovenske narodnozavedne pesmi, navsezadnje tradicionalna slovenska imena.  

Kaj imamo danes? Namesto slovenskih »gartlcev« se pred hišami bohotijo angleške travice. Lokalno krajino na Slovenskem kazi »krasota« množice sladolednih barv, ki oblivajo pročelja slovenskih hiš. Kulture oblačenja ni več, letos je postalo očitno, da niti za največje državne proslave ne. Slovensko potico in koline v narodni zavesti počasi nadomeščajo burek in čevapčiči. Otroci ob učenju maternega jezika ne spoznajo več lastnega narečja, temveč slovenščino uporabljajo kot mašilo vseprisotnim anglizmom. Zvečer se ob kuhinjski mizi ne sliši več speva slovenskih pesmi, temveč zatopljeni v zaslone ter s slušalkami na ušesih poslušajo »spakendranščino« angleščine ter balkanskih ritmov. Imen svojih vnučkov pa stari starši pogosto ne znajo več niti izgovoriti. 

Samoobtožujoče odgovore ter vdanost v usodo že dolgo poznamo. Zavedni Slovenci jadikujemo: krivo je omalovaževanje osamosvojitve, kriv je šibek odnos do slovenskih simbolov, pa državno šolstvo, družine ne naredijo tega, kar bi morale, Cerkev je zaspala. Kaj pa, če sta odgovora na takšno brezizhodno jamranje samoizpraševanje ter akcija? 

Z državno proslavo nismo zadovoljni, toda nihče nikomur ne preprečuje, da bi bilo proslav za dan državnosti več. In letos jih je bilo v različnih lokalnih okoljih res ogromno. Nekaj smo torej že naredili pravilno – tudi če nam državna proslava tokrat ni bila všeč, si praznika dneva državnosti ne smemo pustiti vzeti.  

Kaj pa druga kritična področja? Zastava: če nas moti odnos do državnih simbolov, nihče nikomur ne preprečuje, da bi izobesil zastavo. Pa ne samo za praznike, če želi, jo lahko svobodno razkazuje vseh 365 dni v letu. Šolstvo: demokratična država nam danes daje vse možnosti za dopolnitev šolskih kapacitet izven državnega šolstva in nič nam ne preprečuje, da bi začeli razmišljati tudi o inovativnih izobraževalnih pristopih izven klasičnega državnega programa devetletke. Družine: ali nam kriza družine v Sloveniji sporoča, da smo se tudi na konservativnemu polu nekritično stopili z materializmom ter karierizmom 21. stoletja in ali si odpiramo relevantna vprašanja, kako zastaviti urejeno medgeneracijsko življenje družin v današnjem času? Cerkev: do kod se lahko slovenski verniki še stopijo s svetom oz. ali lahko slovenski vernik danes živi brez jasne zasidranosti v izročilo ter Cerkveno in narodno versko tradicijo?  
Če so tisti, ki so nam vsem največji vzor, lahko iz teh globočin črpali v mnogo težjih časih, kaj nam torej brani, da se teh korenin ne oprimemo tudi danes?

Za zaključek pa ne pozabimo, da so osamosvojitelji odraščali v trdem komunizmu in socializmu, ki je njihov miselni svet poskušal ukalupiti ter izmaličiti z neizprosno in vsepovsod obsegajočo ikonografijo ter zapovedanimi načini mišljenja. Toda njihove družine, sorodstvo, zaupniki, vzorniki doma v zamejstvu in po svetu so ohranjali plamen slovenstva, slovenskih izročil, katolištva, in ko je prišel čas, so bili pripravljeni, črpali so iz globoke zakladnice ter postavili temelje novi državi. Če so tisti, ki so nam vsem največji vzor, lahko iz teh globočin črpali v mnogo težjih časih, kaj nam torej brani, da se teh korenin ne oprimemo tudi danes? Več kot očitno moramo zavedni Slovenci okrepiti svojo identiteto, nihče drug tega ne bo naredil namesto nas. 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Slovenska katastrofa leta 2025 in boj za nacionalni obstoj Slovencev (esej, 1. del)
  • 23. 01. 2025
Slovenski rogonosci
  • 09. 12. 2024
triglav, aljažev stolp, slovenija, gore
Slovenec sem!
  • 09. 12. 2024