DeSUS: od plačancev preko dezerterstva do kazenskega bataljona

Politični analitiki, ki so pred časom napovedovali malodane neverjetni scenarij, da bo tranzicijsko omrežje v drugi polovici letošnjega leta poizkušalo znova vreči vlado Janeza Janše, se niso zmotili. Nejeverni Tomaži, ki spričo težke epidemiološke ter ekonomske situacije kar nismo mogli verjeti, da bi bilo kaj takšnega s strani tranzicijskih elit mogoče, smo to jesen dobili odgovor na naše dvome.



Pojavil se je princ na belem konju, Jože P. Damijan in ob zvokih težkega topništva mainstream medijev, so se začeli pritiski na obe vladni levosredinski stranki, češ naj se žrtvujeta za levi ''ustavni'' blok. Na koncu so se pritiski prisilne politične mobilizacije zožili na stranko DeSUS.

V trenutno napeti situaciji, ki bi ji lahko rekli slovenska taktika požgane zemlje oz. pravzaprav kar slovenska totalna vojna, morda uporaba vojaškega žargona deluje nekoliko na prvo žogo. Toda za opis trenutnih političnih zakulisnih (in malo manj zakulisnih) igric lahko s tem besednjakom opišemo ne samo trenutni položaj stranke DeSUS, ki se nahaja v največjem soju žarometov, ampak z njim lahko lepo opišemo celotno turbulentno pot, ki jo je stranka prehodila v tem kaotičnem letu.

Začnimo na začetku. Nekoga poimenovati politični 'plačanec' je pravzaprav hud izraz. Marsikdo bi tudi rekel, da je primerjava neprimerna. Plačanec je namreč vojak, ki sodeluje v oboroženih konfliktih izključno zaradi zaslužka, ni pa državljan nobene izmed držav v konfliktu, niti se ne bori za določen politični sistem ali ideologijo.

V primeru DeSUS-a smo v preteklosti imeli stranko, ki je pod Karlom Erjavcem kljub vsemu razvila močno ideološko povezavo s centri slovenske trde levice. Toda obenem je bil Erjavčev DeSUS v vseh vladah izključno zaradi lastnega zaslužka, ne glede na preostale motive tranzicijske levice; t.j. zanimala jih je izključno borba za penzije ter lastna samopromocija kot edinega zaščitnika slovenskih upokojencev. Širšega političnega ozadja pa tu nikoli ni bilo. Slovenska leva politična armada je plačala, in DeSUS je kot voljni rekrut pristopil k združenim četam levice. In medtem ko so bile ostale enote leve armade velikokrat v ozadju, je bil DeSUS pogosto žrtvovan, v primeru, da so se pojavile vrzeli na levi fronti.

Nato se je zgodilo dezerterstvo. Nova poveljnica Aleksandra Pivec je DeSUS strumno popeljala čez t.i. nikogaršnjo zemljo v strelske jarke Janševe sredinske vlade. In če še naprej ostanemo pri vojaški terminologiji, danes DeSUS v tej konstelaciji deluje kot samostojna enota, z lastnim poveljstvom ter dobršno mero svobode od generalštaba.

DeSUS si je izboril veliko mero ugodnosti, soborci v vladi ga ščitijo pred težko artilerijo ter bombnimi napadi s strani razjarjenih levih čet.

DeSUS si je izboril veliko mero ugodnosti, soborci v vladi ga ščitijo pred težko artilerijo ter bombnimi napadi s strani razjarjenih levih čet. Enota DeSUS-a si je pri desnosredinskih soborcih ter somišljenikih priborila spoštovanje, dober glas o njih se širi tudi v zaledju, ljudje jim na fronto pišejo pisma podpore. DeSUS še vedno vztraja, a napadi na tem delu fronte so danes najbolj siloviti.

Kazenski bataljon

Sedaj se za DeSUS postavlja tretja možnost. Sovražnik mu ponuja amnestijo. Vabi ga nazaj v izvorno levo armado pod prapore rdeče zvezde. Vabila so sladka, a realnost je kruta. Če se DeSUS vrne, ga čaka  vloga kazanskega bataljona. Te enote so v vojski vedno t.i. ''kanonfuter''.

V času druge svetovne vojne so tako nacistične čete uporabljale prisilne mobilizirance, na nasprotni strani pa so se Sovjeti zanašali na kazenske bataljone sestavljene iz kaznjencev. Le-ti so odhajali na dobesedno samomorilske juriše, na najbolj kritične odseke fronte. Ti bataljoni so v bojih izgubili do 97% moštva. Na drugem pacifiškem bojišču med ZDA in Japonsko so delovali v javnosti bistveno bolj znani japonski piloti kamikaze. Tam je bila smrt praktično neizogibno dejstvo.

Za DeSUS bi bil morebitni medijsko izsiljeni prestop v levi tabor podreditev na vlogo kazenskega bataljona oz. kot v primeru kamikaz praktično politični samomor.

Za DeSUS bi bil torej morebitni medijsko izsiljeni prestop v levi tabor podreditev na vlogo kazenskega bataljona oz. kot v primeru kamikaz praktično politični samomor. Iz vidika želje po političnem preživetju, jasnem profiliranju ter rasti stranke, pa so te poteze povsem nerazumljive! S Pivčevo je DeSUS rastel, posegal na politično sredino ter si pripravljal močno izhodišče za naslednje volitve. Stranka je delno zmanjšano priljubljenost na levi strani več kot učinkovito nadomestila s povečano priljubljenostjo na politični sredini in celo na desnici. Prvič v zadnjih 20 letih je tako DeSUS dosegel konkretne politične cilje v obliki Demografskega sklada, pa tudi upokojenska baza v tej težki situaciji ni ostala praznih rok.

DeSUS je trenutno pod hudim pritiskom mainstream medijev, ki se lahko primerja z vojaško propagando ter pritiski iz časa Goebbelsa.  Poleg tega, da jih želijo zbasati v kazenski bataljon, ta nova potencialna samomorilska enota sploh ne ve, koga bodo dobili za poveljnika. Aleksandra Pivec je bila suverena voditeljica. Leva armada jim želi namestiti kar Karla Erjavca – političnega poveljnika, ki kot kaže, med moštvom DeSUS-a sploh nima podpore. V tem primeru se stranki lahko zgodi vstaja oz. upor.

Zaseda

Edini možni zaključek ocene trenutne politične situacije v DeSUS-u iz taktično-vojaškega stališča je, da nekdo očitno pripravlja politično zasedo. In če te zasede tako stranka DeSUS, njeni poslanci ter najbolj izpostavljeni voditelji še niso prepoznali, je zasedo pravočasno prepoznalo drugo levosredinsko krilo Janševe sredinske armade, t.j. stranka SMC.

V SMC v trenutni situaciji delujejo kot veteranska enota, utrjena v hudih bitkah. Izgubili so velik del moštva izpred prejšnjih let, pestilo jih je dezerterstvo, a enota vztraja na politični fronti in močno drži s svojimi sredinskimi političnimi soborci. Še posebej njihov vodja Zdravko Počivalšek deluje kot utrjen vojskovodja, ki se ga ne more speljati kar tako na led. Navsezadnje, zakaj bi prestopil v levo armado, kjer ga po slovenski stalinistični tradiciji čakata bodisi levo politkomisarko tranzicijsko sodišče, bodisi levi medijski strelski vod?

Kljub vsemu napisanemu, pa ne smemo pozabiti, da tako kot na vojaškem bojišču tudi v slovenskem parlamentarizmu Janševa vlada lahko računa na rezerviste. Jelinčičevi nacionalisti trenutno ne kažejo nobene želje po prestopu, prav tako sta skrajna rezerva oba manjšinca.

Ampak morda to ne bo potrebno in bo Janša DeSUS ustrezno zaščitil ter kot politični strateg uspel obdržati politično fronto nedotaknjeno. Navsezadnje pa glede na to, da se po slovenskem političnem bojišču obenem plazi strupeni bojni plin koronavirusa, ki ne prizanaša nikomur, prihaja čas, da si politični igralci nadenejo maske, položijo politično orožje ter sklenejo ne samo Božično, ampak daljše premirje.