Dišala je po kamilicah

Vir: Shutterstock
POSLUŠAJ ČLANEK

Če si vzamemo čas za Boga, če se mudimo v njegovi bližini, ki je zdravilna in blagodejna, se navzamemo njegovega vonja. Takrat »dišimo« po Bogu. Dišimo po ljubezni, dobroti, odpuščanju – po vsem, kar Bog je in česar nas uči. 

Deklica in kamilice 

Zgodba pripoveduje o deklici, ki je živela v preprosti družini. Bili so revni, imeli so njive in velik vrt. Starši so poskušali pridelati čim več različne zelenjave. Mama je vsak dan na tržnici prodajala pridelke.  

Tudi deklica je morala vsak dan delati. Skrbeti je morala za kamilice. Ko so se drugi otroci ob popoldnevih igrali, je ona morala pleti in zalivati svoj nasad kamilic. Ko so cvetovi dozoreli, jih je morala trgati in jih razgrinjati na podstrešju, da so se v senci na toplem počasi sušili. Zjutraj je zgodaj vstajala, da je premešala kamilice na podstrešju. Tiste, ki so bile že suhe, je pospravila v lične zavojčke. Nato je mama odnesla vrečke z zdravilnim čajem na tržnico in prodajala dišeče paketke. 

Deklica je zavidala ostalim otrokom. Bila jim je malo nevoščljiva, saj jim ni bilo treba vstajati tako zgodaj, pa še popoldne so bili prosti in so se lahko igrali. Ona pa je bila ves čas med kamilicami. 

Ampak, zanimivo: ona tega ni vedela, toda drugi otroci so zavidali njej. Zakaj? Ker je dišala! Vedno je dišala! In dišala je preprosto, blago, tako nežno.  

Otroci so priganjali svoje mame, da so po drogerijah in imenitnih trgovinah iskale parfume, ki bi tako dišali. Toda vsi umetni parfumi so močni, ostri, včasih je človeku kar slabo, ker se je nekdo ob njem preveč nadišavil. 

Deklica pa je dišala zelo nežno, kot od daleč. Dišala je po kamilicah. 

Umetni parfumi so močni in ostri, deklica pa je dišala zelo nežno – dišala je po kamilicah. 

Po kom dišim

Podobno je tudi z nami. Če si vzamemo čas za Boga, če se mudimo v njegovi bližini, ki je zdravilna in blagodejna bližina, se navzamemo njegovega vonja in se to pozna v našem življenju. Takrat »dišimo« po Bogu. Dišimo po ljubezni, dobroti, odpuščanju … po vsem, kar Bog je in česar nas uči.  

Včasih zavidamo tistim, ki se jim ni treba zvečer pokrižati in zmoliti večerne molitve, ki jim ni treba v nedeljo vstati in iti k maši. Toda še bolj se čudijo ob nas drugi. In nam zavidajo, ko vidijo naše veselje, ko vidijo našo dobrohotnost, ko preko nas zavonjajo Boga in njegovo lepoto.  

Zgodbo o deklici in kamilicah sem napisal kot nagovor za svete maše z veroučenci ob zaključku veroučnega leta, da bi jih spodbudil, naj molijo in hodijo k maši. Zlahka pa jo uporabimo tudi za opis sodobne Evrope in dogajanja v naši domovini. 

Vrednote so stvar bližine. Kdor moli in išče Božjo bližino v prejemanju zakramentov, bo vedel, v kateri smeri je življenje in kje je prihodnost. Brez Boga smo izgubljeni. Smo brez vonja in okusa, brez smeri.  

S prijatelji sem delal strehe za otroke v Afriki, Aziji, Južni Ameriki. Povsod, kjer so bili naši misijonarji in krščanska središča, je bil red, delavnost, urejenost. To so nastavki za lepo prihodnost. To se lahko zgodi samo zaradi bližine. Zaradi bližine, ki jo vzpostavljajo molitev in prejemanje zakramentov. 

Evropa je moderna. Ne diši več po Bogu, ker ne moli, ne hodi k maši, ne živi svoje vere. Preprosto. Bog pa je ljubezen. Ljubezen, ki ima v sebi življenje. In samo ljubezen je tista, ki je večno moderna. Vse, kar je stran od nje, je izguba, včasih poguba. 

Objavljeno v: Tednik Domovina, št. 151, str. 58.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

Možina, Makarovič
Enaki vatli za vse
11. 6. 2024 ob 13:08