Dolgotrajna oskrba na papirju, v praksi pa zapleti: 89-letnik brez ustrezne pomoči

Dolgotrajna oskrba naj bi ljudem zagotovila pomoč, ko je ta najbolj potrebna. A primer 89-letnega Mariborčana kaže, da se lahko družine hitro znajdejo v zapletenem birokratskem postopku in ostanejo brez konkretne pomoči.

Hudo bolan, a ocenjen kot samostojen

89-letni gospod iz Maribora ima več resnih zdravstvenih težav. Kot pojasnjuje njegova hči, katere ime in priimek hranimo v uredništvu, ima krvnega raka, napredujočo nevrološko bolezen – polinevropatijo, zaradi katere se njegove gibalne sposobnosti hitro slabšajo. Je tudi izrazito naglušen in skoraj slep na eno oko. Danes ne more več hoditi in je vsakodnevno odvisen od pomoči svoje žene.

»Oče ne more več hoditi in je vsak dan priklenjen na invalidski voziček in je vsak dan odvisen od moje mame, svoje žene. Tudi mama je bolnik, ima operirani obe koleni, letos gre na operacijo – kar pomeni, da bom imela doma dva invalida,« opisuje hči. Kljub temu je bil po obisku strokovne delavke uvrščen v tretjo stopnjo dolgotrajne oskrbe – kar pomeni, da naj bi lahko sam skrbel zase. »S tem se ne strinjam, ker zdravstveno stanje in stopnja odvisnosti nista bila pravilno ocenjena. Sama nisem bila prisotna pri obravnavi in mislim, da je prišlo do pomanjkljivosti pri ugotavljanju dejanskega stanja,« pravi hči.

Pritožba, nova vloga – in zavrnitev

Družina se je na odločbo pritožila. Po njihovih besedah so dobili navodilo, naj pridobijo nov specialistični izvid in vložijo novo vlogo. A tu se je zapletlo. Če bi šli po redni poti, bi na pregled pri nevrologu čakali tudi do deset mesecev. Zato so pregled plačali sami. »Ker je to za mene nedopustno, smo plačali nevrologa in priložili nov izvid z novo vlogo,« pojasnjuje sogovornica.

A ko so novo vlogo oddali, so prejeli zavrnitev. Razlog? Prvotni postopek še ni zaključen. »Dobili smo sklep, da nove vloge ne morejo obravnavati, ker prva pritožba še ni rešena,« pravi. Tako se je družina znašla v situaciji, ko po eni strani sledijo navodilom sistema, po drugi strani pa naletijo na ovire, ki jim preprečujejo hitrejšo obravnavo.

Dolgi postopki, brez jasnih odgovorov

Na prvi obisk strokovne delavke so čakali skoraj pet mesecev. Koliko časa bo trajal pritožbeni postopek, jim po besedah sogovornice ne zna povedati nihče. »Me zanima, kaj potem pomeni ta dolgotrajna oskrba. Mi od tega nimamo pravzaprav nič. Mislim, da je veliko ljudi razočaranih, ker že plačujejo prispevek, ko pa pomoč potrebujejo, do nje ne pridejo.« Medtem je skrb v celoti prepuščena družini.

Kaj odgovarja ministrstvo?

Na Ministrstvu za solidarno prihodnost poudarjajo, da v konkretnih primerih ne morejo podajati pravnih nasvetov ali komentirati postopkov na prvi stopnji. Ob tem pojasnjujejo, da lahko organ novo vlogo zavrže, če gre za isto upravno zadevo, o kateri že teče postopek, vključno s pritožbo. V takih primerih lahko stranka nova dejstva in dokaze uveljavlja v pritožbenem postopku. Dodajajo tudi, da je sprememba zdravstvenega stanja lahko razlog za ponovno presojo upravičenosti do dolgotrajne oskrbe. Na očitke, da gre v takšnih primerih za birokratsko blokado, odgovarjajo: »Glede na pojasnila zgoraj, vaši trditvi ni mogoče pritrditi.«

Sistem ali birokratski labirint?

Primer odpira širše vprašanje, kako sistem dolgotrajne oskrbe deluje v praksi. Na eni strani so zakonski postopki in pravila, na drugi pa družine, ki se znajdejo v časovni stiski in brez konkretne pomoči. V primeru 89-letnega bolnika, ki pomoč potrebuje vsak dan, pa ostaja ključno vprašanje, ali si lahko takšne čakalne dobe sploh privošči.