Določeni sociološki vidiki romskega vprašanja

Avtor: Zvjezdan Radonjić

V prejšnji številki vaše cenjene revije ste obdelali politične, socialne ter tudi vse preostale vidike romske problematike. Menim, da po večletni sodniški praksi in pozornem preučevanju psiho-socialnih znanosti lahko prispevam še nekaj vidikov, ki morda niso bili vzeti v obzir v potrebni meri.

Začel bom s primerom nekega Iračana, ki so mi ga v popoldanskih urah pripeljali iz pridržanja v dežurno preiskovalno službo zaradi odločanja o morebitnem priporu. Kljub temu da je imel zagovornika, je v začetku postopanja čutil takšen strah, da je komaj govoril. V njegovi matični državi se z osumljenci povsem očitno ravna dosti strožje kot pri nas, v določenih primerih tudi kot z živalmi. Povsem očitno je imel zaslišanec hude izkušnje.

Vendar je sčasoma – ko je ugotovil, da ga ne bo nihče pretepal, nadiral, da se bomo z njim obnašali človeško – njegovo obnašanje iz minute v minuto postajalo zlovešče provokativno. Sproščen ni več odgovarjal na vprašanja, porogljivo je komentiral, zahteval takojšnjo izpustitev, se začel norčevati iz sistema. Ko sedaj razmišljam, ugotavljam, da bi se Iračan kaj kmalu povrnil na začetno izhodišče, če bi se državni tožilec in sodnik začela obnašati surovo. Mera njegove postopkovne korektnosti je bila hkrati meja izkazane sistemske represije.

Mera njegove postopkovne korektnosti je bila hkrati meja izkazane sistemske represije.

Lastnosti geto populacije

Romi na Dolenjskem živijo v klasični obliki geto miselnosti, o čemer je napisanih enormno število publikacij, ki bi jih morali politiki prebrati, preden se zaženejo v reševanje romskega vprašanja. Geto populacije imajo določene lastnosti ne glede na to, kje se nahajajo – v urbanih središčih, na podeželju, v katerikoli državi, na vseh zemljepisnih dolžinah in širinah. Vseeno je, ali gre za populacije tujcev v širšem okolju, mladostnih kriminalnih tolp, podkulturnih združb ali česarkoli že. Opredeljuje jih nekaj skupnih lastnosti.

• Tvorijo homogen notranji krog znotraj širšega kroga dominantne skupnosti (ang. inner circle, group of people who are considered to be in close proximity or have special access to certain information, privileges or opportunities). Druži jih torej ista oblika togo oblikovanih odnosov do dominantne skupnosti. Imajo notranje strukture, notranjo moralo, kar le v določeni meri sovpada s širšim okoljem. Usmerjeni so v pristne medsebojne odnose, v katerih ne škodijo drug drugemu, temveč so pridobitniško obrnjeni navzven. Homogenost potrebujejo iz preprostega razloga: širše okolje je vselej dominantno, ogrožajoče, celo destruktivno. Manjše kot je obvladano nahajališče, višja bo interesna homogenost.
• V širšo skupnost posegajo združeni v notranjem ideološkem krogu s posebej oblikovano skupinsko moralo. Gojijo izrazito poenotene vrste nastopanja navzven. Težijo k čim večji in čim nevarnejši skupnosti, da bi izničili dominacijo nadrejene entitete. Drug drugega krijejo maksimalno, če se jih lotijo od zunaj. Do lastnine se obnašajo kot do dokaj skupnih dobrin, osebnostno niso profilirani, individualizirani. Vse navedeno poraja prvine nasilja v posameznikih. So praktično nezdružljivi z okolico kakor olje z vodo.
• Do širše skupnosti se obnašajo, kakor se jim dovoli, kolikor je ta do njih ali tolerantna ali nerazumevajoča. Na rahlo silo delujejo z močnim nasiljem, na močno nasilje delujejo po ježevsko – se skrčijo in prenašajo udarce, torej z rahlo silo. Pogoji dolgo trajajočega restriktivnega vedenja okolice jih postavijo v položaj, ko ostanejo znotraj lastnega kroga, katerega prostornino širijo natanko toliko, kolikor se jim odpušča, se jih privilegira, se jim ponuja pozitivna diskriminacija. Nikakor ne gre za nehvaležnost, saj njihova notranja morala ne dovoli odpiranja do okolja; bolj ko okolje krepi prisilo, večjo monolitnost imajo v t. i. inner circle.

So praktično nezdružljivi z okolico kakor olje z vodo.

Neučinkovitost razumevanja njihovih potreb

Če se opremo na zgornje, v znanosti nesporne ugotovitve, preizkušene s številnimi »meritvami« v laboratorijskih in realnih pogojih, hitro opazimo neučinkovitost razumevanja njihovih drugačnih potreb, kar bodo nemudoma zlorabili v škodo skupnosti. Bolj ko je ukrepanje zoper njih radikalno z elementi prisile, bolj dovzetni so do potreb njim nadrejene domicilne skupine.

V tem navideznem kolobarju krogov, kjer je notranji romski, zunanji krog pa slovenski, se bodo dolenjski Romi širili navzven natanko toliko, kolikor se jim popušča! Na rigidne, brutalne vedenjske nazore reagirajo z umikom, z retardacijo v zahtevah; zavzamejo držo ježa, dokler represija ne popusti. Dominantna skupnost v obliki slovenske države ima torej izbiro: nadaljevati medlo kot do zdaj ali zaostriti moduse operativnosti, jih premakniti proti za Rome ogrožajočim sentencam.

Dolgoročni ukrepi

V 90-ih letih je imel slovenski narod izbiro, ali bo z JLA parlamentiral ali pa se bo odzval s potrebnim nasiljem. Če bi se tedaj odločil za medlo politiko, zdaj verjetno ne bi imeli države v potrebni meri. Ne trdim, da se je treba zateči k tako rigoroznim vedenjskim strategijam kot tedaj, vendar se v prehodnem času ne moremo zanašati na medle, konsenzualne rešitve.

Tako kot me je pred leti morila besedna sintagma o sožitju narodov v SFRJ, me sedaj mori ista besedna sintagma, ki jo celo uporabljajo isti ljudje. Sožitje namreč pomeni tolikšno mero različnosti, da med entitetami ni niti približno dovolj veznega tkiva. Prav to, da smo se narodi in narodnosti SFRJ drug od drugega odtujili, je podaljšalo razpad države.

Menim, da je pretirano ločevanje med Slovenci in romsko skupnostjo Dolenjske napačno, kajti to utegne še bolj okrepiti romsko geto miselnost. Nasilje ne more trajati večno; ukrepe je treba iskati dolgoročno, v določenem konsenzu z njimi, kot je ta prisoten v odnosu do pripadnikov nekdaj skupne države.

Menim, da je pretirano ločevanje med Slovenci in romsko skupnostjo Dolenjske napačno, kajti to utegne še bolj okrepiti romsko geto miselnost.

Med Scilo in Karibdo

Trenutno ravnanje »na terenu« je glede na zgornje parametre zapleteno. Položaj je neroden; ves kup pravil od zunaj, ki dajejo prednost »ranljivim populacijam«, nas oddaljuje od rešitve.

Treba je previdno jadrati med Scilo in Karibdo, po možnosti s pravo oblastjo na čelu države in konsenzom vseh političnih sil, brez medlosti in brez izključne represije. Morda celo za nek prehoden čas omejiti ali celo suspendirati ustavo, npr. skozi institut izrednih razmer (101. člen ustave).