Domovini smo vrnili domovinsko pravico. Zdaj pa nasvidenje!

Rok Čakš

Foto: Rok Čakš

»Kako naj bomo Slovenci, brez najmanjšega občutka za nacionalno pripadnost in ponos, v globalnem svetu enakovredni sogovorniki narodom globokega zgodovinskega spomina in identitete? Obnašamo se kot zmedeni pubertetnik, ki bi prvič v življenju želel poljubiti dekle, pa mu jo ob mencavi sramežljivosti spelje prvi vase zaverovani gizdalin, ki slučajno pride mimo.«

Tako sem 30. avgusta 2015, v prvem komentarju na sveže ustanovljenem portalu Domovina.je, ki je nastal v zavetju Zavoda Iskreni, pripravljal izhodišče za razlago, kaj medij Domovina želi biti oz. prinesti v slovensko medijsko krajino.

»S to za Slovence tako netipično odločnostjo in samozavestjo na sceno stopa spletna Domovina. Zavedajoč, da se v ringu pridružuje velikim in močnim igralcem z neomejenim kapitalskim in/ali političnim zaledjem,« sem nadaljeval pod vmesnim naslovom Vrnimo Domovini domovinsko pravico.

Omenil sem še, da smo se »neodvisni od teh struktur medija lotili z velikim entuziazmom in nekoliko manjšim proračunom, primerljivim s kakšno uredniško plačo v osrednjih medijih«, ter da bomo, »ob zavedanju, da jim na številnih področjih ne moremo konkurirati, skušali unovčiti tiste prednosti, ki gredo nam v prid«

Ko iz skoraj devetletne distance gledam na idealizem majhne, a zagnane ekipe, prepričane, da kljub neugodnim izhodiščnim možnostim lahko ustvari medij, ki bo v slovensko medijsko krajino prinesel nekaj novega, svežega, še neobstoječega in nenadomestljivega, se sprašujem, ali nam je uspelo. In, tudi če nam je, ali je bilo vredno, smo s tem v našem zblojenem, polariziranem in sektaško-navijaškem medijskem prostoru sploh kaj spremenili?

Ko so leta 2018 začela prihajati prva vabila v Odmeve, volilne oddaje, Studio City in 24ur zvečer ter je mesečni doseg poskočil na 300 tisoč unikatnih obiskovalcev, sem začel trdneje verjeti, da Domovina morda vendarle je medijska sprememba. Lahko da s tem koga ujezim, a mimo doprinosa Marcela Štefančiča, da je njeno komentatorsko misel razpihal po domači medijski krajini, ne morem. Morda ne veste, ampak Studio City je bil okno v televizijski komentatorski svet za vse naše nadebudne komentatorje in brez Marcelovega odprtega duha širša Slovenija ne bi vedela za Petra Meršeta, Martina Nahtigala in še koga, ki je danes prepoznaven obraz Domovine.

Ne »naši – vaši«, temveč »prav – narobe«

Dejali boste, zakaj od vseh ljudi, ki bi jih bilo v zadnji kolumni vredno izpostaviti, na dan vlečem ravno na desnici osovraženega TV voditelja, ki je tako neprimerno besedno obračunal s tistimi na RTV, ki jih je »jebeno manj«. Tudi zato, ker želim na tem primeru ilustrirati, kaj naj bi sprememba, ki smo jo želeli prinesti z Domovino, bila. Tisto Marcelovo izvajanje smo v člankih večkrat problematizirali in tudi ostro kritizirali; ne zato, ker je to storil zagrizeni levičar, temveč zato, ker je bilo enostavno narobe. A revanšizem desnice, ki mu je odvzela oddajo in ga brcnila na cesto, ni bil nič manj napačen, zato smo na Domovina.je objavili komentar: Marcel Štefančič naj vodi Studio City.

In tistim, ki tega niso zmogli in še vedno ne zmorejo razumeti, odgovarjam, da nikoli tudi niso razumeli same biti Domovine, tega, kar naj bi domovina bila – v obeh pomenih besede. Tistim, ki za takšne primere uporabljajo omalovažujoč izraz »vsegliharstvo«, odgovarjam, da je vsegliharstvo v resnici to, da daš »našim« vse prav in »njihovim« vse narobe. To, da daš v komentarjih »prav« ali »narobe« tistim, ki jim gre, ne glede na to, ali so »naši« ali »njihovi«, »levi« ali »desni«, »rdeči« ali »črni« … to, dragi bralci, pa se imenuje novinarstvo.

Vsegliharstvo je v resnici to, da daš »našim« vse prav in »njihovim« vse narobe.  To, da daš v komentarjih »prav« ali »narobe« tistim, ki jim gre, ne glede na to, ali so »naši« ali »njihovi«, »levi« ali »desni«, »rdeči« ali »črni« … to, dragi bralci, pa se imenuje novinarstvo.

Skozi to spremembo je Domovina želela biti unikaten medij na vse bolj polarizirani domači medijski sceni. Želeli smo ustvarjati produkt, za katerega v medijski krajini ne bo substituta: v tej edinstvenosti smo videli svoje poslanstvo in, nenazadnje, tudi tržno nišo.

Želel bi si, in ta misel je moja popotnica naslednikom, da Domovina unikaten medij tudi ostane. Verjamem namreč, da je ravno v tem potencial prepoznal Aleš Štrancar, ki je bil za projekt kot Bronhi in Red Bull hkrati: Domovina je lažje zadihala in v isti sapi dobila krila. Vratolomna kombinacija, ki te lahko ponese visoko. Če nisi oprezen, tudi previsoko, bi opozoril Vlado Kreslin. Kakorkoli, gospodu Štrancarju gre za to vsa moja hvaležnost.

»Domovina je prišla do pomembne prelomnice v svojem razvoju,« je v nedavnem uvodniku tednika Domovina zapisal dr. Štrancar. In prav ima, v več pogledih. Ena od ne tako bistvenih, a vendarle omembe vrednih prelomnic, ki sem se je zavedel šele nedavno, je, da s 1. februarjem z Domovine odhajamo še zadnji, ki smo ta medij ustvarjali od samega začetka. Tadeja Kreč (zdaj Zabret), Tomaž Kavčič, Andreja Barat in, že mesec prej, soustanovitelj Igor Vovk, človek na mestu in medijski direktor, kakršnega si lahko želi vsak urednik. Nekateri, ki so se nam pridružili kasneje, a niso prispevali nič manj zavzeto, tudi ostajajo – Martin Nahtigal, ki se vrača in me bo nasledil na uredniškem mestu, pa Peter Merše, Urban Šifrar in drugi mladi, sposobni ljudje z integriteto, na katere bi bila ponosna vsaka medijska hiša.

Naše delo je opravljeno. Verjamem, da smo Domovini vrnili domovinsko pravico. Zdaj jo bodo vodili novi ljudje, s svojo vizijo. Njim in ekipi želim vse dobro, v dobro Domovine, z malo in veliko. Vam, dragi bralci, pa hvala za zaupanje in podporo. Hvala in nasvidenje. Nasvidenje v naslednji vojni.  

Tako smo nekaj dni pred zagonom, avgusta 2015 na Facebooku napovedali prihod novega informativnega spletnega portala Domovina.je. Naporni, a romantični začetki
 

 

Nenavadno naključje, a po devetih letih je pred dnevi slovo od trenerskega mesta nogometnega kluba Liverpool napovedal velik trener in še večji človek, Jürgen Klopp. Srečno, legenda! (Jürgen Klopp, Liverpool FC 2015-2024)
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike