Dr. Juhant o oblastnikih: Človek ne more živeti z lažjo, ne osebno ne družbeno

Oblastniki hodijo na papežev pogreb, kar je seveda prav. A kaj, ko ne pokopljejo domačih ljudi, je v  podkastu Vroča tema povedal zaslužni profesor Teološke fakultete in predsednik društva Združeni ob Lipi sprave dr. Janez Juhant. 

Vlada Janeza Janše je leta 2022 razglasila 17. maj za dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Natanko leto pozneje je vlada Roberta Goloba ta dan ukinila. Kljub temu so v več krajih po državi ob tem dnevu pripravili slovesnosti, med drugim v Novi Gorici in Ljubljani. 

Slednje se je udeležil tudi dr. Juhant, ki je na njej svečo položil v spomin na svojega strica Tonija Skubica. Kot je pojasnil v podkastu Vroča tema na Domovina.je, je šlo za enega od treh bratov njegove matere. Dva sta bila v nemški vojski. Stric Toni je bil v Romuniji ranjen in je izgubil desno roko, se kot invalid vrnil domov in bil tam zaprt. 

Na zadnje so prežale strojnice s stolpov 

V oddaji je dr. Juhant razložil zgodbe treh stricev.  

V zaporu v Novem mestu je stric Toni doživel kalvarijo tistih, ki so bili zjutraj poklicani na zbor, telovadili, nato pa so jih pognali v tek; na zadnje so streljali. Ker je bil brez roke, je bil toliko bolj izpostavljen strojnicam s stolpov. Stric je bil rešen po naključju; komandant ga je seznanil s tem, da invalidnine ne bo prejel, ker nima roke, a mu je hkrati dejal, da mu ni več treba teči. »Tako je bil rešen, drugače bi bil zagotovo ustreljen,« je povedal. Novomeško taborišče je stric preživel, pozneje pa je bil premeščen v šentviško. Zelo oslabljen je nato po amnestiji leta 1945 prišel domov, a ostal brez sredstev za preživetje. »Take zgodbe kažejo, kakšno kalvarijo so ti ljudje pretrpeli,« je povedal. 

Drugi stric, ki je bil pri nemški policiji v Litiji, se je z domobranci umaknil na Koroško, a bil nato vrnjen in v Teharjah umorjen.  

Tretji stric se je kot nemški vojak boril pri Leningradu. Tam je bil ranjen, odpeljali so ga partizani in potem je šel z njimi. Ker pa je bil očitno nezanesljiv, so ga umorili nekje nad Višnjo Goro. Njegovega groba dr. Juhant ni nikoli našel. 

Pred smrtjo pisala svojemu nerojenemu otroku 

Na letošnji slovesnosti so spomnili tudi na zgodbo Ivanke Škrabec Novak, ki je bila umorjena v visoki nosečnosti, ohranilo pa se je njeno pismo nerojenemu otroku. To pismo je sklenila z besedami, da otroka ne bo videla, saj jo čaka smrt, je pojasnil dr. Juhant. Tudi mnogi revolucionarni pomori so se po njegovih besedah zgodili že precej pred koncem druge svetovne vojne. Več kot 1.000 ljudi je bilo pobitih že leta 1942.  

Revolucionarji komunistične partije so »enostavno dajali nalog, da je vse, ki so domnevni ali pa dejanski nasprotniki, pa tudi take, ki so bili vplivni in bi lahko organizirali odpor, treba odstraniti iz družbenega življenja«. To je opravljala Varnostno-obveščevalna služba (VOS) tako imenovane Osvobodilne fronte, je pojasnil dr. Juhant. Formalna vodja VOS je bila Zdenka Kidrič; tudi sicer so imele ženske precejšnjo vlogo pri tem. Iz arhivov je namreč razvidno, da so na kraje umorov na primer nosile pištole, je razkril. 

Teroristično organizirana oblast je obenem poskrbela, da italijanska oblast ne bi bila na kraju teh zločinov. Tako so po eni strani ohranili oblast, po drugi strani pa skušali izkoriščati vse bonitete, ki bi jim zagotavljale vpliv na kar največ področjih. S teroriziranjem ljudi so vedno bolj prevzemali oblast in omogočili, da sta se revolucija in državljanska vojna izšli v njihovo korist. 

S teroriziranjem ljudi so vedno bolj prevzemali oblast in omogočili, da sta se revolucija in državljanska vojna izšli v njihovo korist. 

Po opravljeni krvavi nalogi ubiti še sami 

Mnogi, ki so komunistom služili za pot na oblast, so po prevzemu oblasti ostali praznih rok. Tudi oblastniki so se na nek način želeli znebiti tistih, katerim so ukazovali pomore. To se je zgodilo tudi s Francem Stadlerjem Pepetom, rabljem koroškega duhovnika Lamberta Ehrlicha. 

Edvard Kocbek, ki je z njimi tesno sodeloval, je bil še sprejemljiv, pojasnjuje dr. Juhant. Ni pa bil primeren Aleš Stanovnik, ki jih je leta 1942 opozoril, da se ne strinja s pobijanjem nedolžnih Slovencev. To je bil tudi razlog, da so ga nato izročili Italijanom, ki so ga ustrelili kot talca. 

16-letni likvidatorji 

Dr. Juhant sklepa, da so vosovski likvidatorji po vojni na svojo pest pisali spomine in jih posneli, da bi se ohranili kot heroji. Iz teh posnetkov je jasno razvidno, da se jim zdijo njihova dejanja junaška, saj so komunistom pomagali na oblast. Podobno velja za tiste, ki so pomore izvajali po vojni, je povedal. 

To so bili večinoma mladi ljudje. Seznam likvidatorjev s Teharij priča, da je šlo za 16, 17 in 18 let stare mladeniče, ki so jih pridobili za to, pojasnjuje dr. Juhant. Mnogi od teh so pozneje umirali zaradi samomorov, saj pritiska niso zdržali. Tisti, ki so jim to nalogo dali, pa so si umili roke. 

Šlo je samo za kolesja v sistemu, v prikritih mehanizmih delovanja komunističnih oblasti. Tudi Osvobodilna fronta na primer »ni bila nič drugega kot kamuflaža za to, da so komunisti prevzeli oblast«. Po besedah dr. Juhanta je perverzno, da se danes to ponavlja celo v demokratični državi, v kateri naj bi razčistili z zgodovino. 

»Laži se še ponavljajo in s tem bremenijo duše. Človek pa ne more živeti z lažjo, ne osebno ne družbeno,« poudarja dr. Juhant. Zato je sistem po njegovi oceni v takšnih težavah, saj tudi ta oblast laž podaljšuje. To laž je treba razkrivati, saj v nasprotnem primeru ne bomo mogli živeti kot pristni, avtentični ljudje. 

Dr. Juhant: »Laži se še ponavljajo in s tem bremenijo duše. Človek pa ne more živeti z lažjo, ne osebno ne družbeno.« 

Tudi zločinci naj najdejo svoj mir 

Varuhi spomina v okviru slovesnosti, namenjene žrtvam komunističnega nasilja, svečke polagajo tudi k spomeniku revolucije na Trgu republike. Zavzemajo se namreč za to, da bi vsi ljudje, tudi zločinci, našli svoj mir. »To naj spodbudi nas in tudi vse naslednike zločincev, da ne ponavljamo njihovih napak, njihovih zločinov, njihove nečloveškosti, ampak postanemo ljudje,« je pojasnil. 

Je pa dr. Juhant kritičen do pristopa nekaterih poslank in poslancev, ko gre za ta vprašanja. V parlamentarni razpravi, sredi pripovedovanja svojcev o krutih usodah pomorjenih in težkem bremenu, ki ga zato nosijo, nekateri poslanci brskajo po družbenih omrežjih, namesto da bi prisluhnili. »Nekako jih to človeško ne prebudi,« je dejal. 

Razume sicer njihovo željo po vladanju. Ampak vladajo naj tako, da bodo upoštevali tudi trpeče in tiste, ki si želijo zadoščenja. Omogočijo naj, da bodo v družbi vsi imeli besedo. »Ta dialog je zahteven, ampak mimo tega ne moremo, če hočemo, da bomo lepo živeli,« je pojasnil. Tako pa se danes celo v družinskem krogu zgodi, da pogovor zamre, takoj ko se pojavi ta tema. 

V okviru slovesnosti, namenjene žrtvam komunističnega nasilja, varuhi spomina svečke polagajo tudi k spomeniku revolucije na Trgu republike. Zavzemajo se namreč, da bi vsi ljudje, tudi zločinci, našli svoj mir. 

Žrtev ne pokopljejo, gredo pa na papežev pogreb 

Toliko bolj pereče so tovrstne razprave na že omenjeni politični ravni. Odnos vlade do žrtev komunizma se po ugotovitvah dr. Juhanta kaže na več poljih, od ukinjanja dneva spomina in prevažanja posmrtnih ostankov iz Macesnove gorice iz enega skladišča v drugo, da bi bile žrtve čim manj opazne. 

»Boli nas, da v samostojni Sloveniji ljudje, ki smo prav tako del te države, pa tudi naši pokojni nimamo enakopravnega mesta,« je dejal. Slovenci moramo temu reči ne. »Vse to vodi k režimu, od katerega smo se poslovili in ki si ga ne nazadnje tudi nihče ne želi,« je poudaril dr. Juhant. 

V društvih oziroma pobudah Združeni ob Lipi sprave, Novi Slovenski zavezi, Vseposvojitev in Prebudimo Slovenijo si prizadevajo za to, da država poskrbi za dostojen pokop žrtev. »Ne razumem. Žalosten sem in v nekem smislu tudi ogorčen, da oblast, ki ima vso moč, ne pokoplje mrtvih. Na drugi strani pa hodi na pogreb papeža,« je dejal. To je seveda prav, a doma te dolžnosti ne opravi. 

Sicer pa se predsednik vlade Robert Golob in njegova partnerka tudi ne udeležujeta maše za domovino. S tem kažeta ignorantski odnos do vernih, ocenjuje dr. Juhant. 

Nesmisel pripisovanja zaslug NOB 

Podobno velja tudi za trditve nekaterih predstavnikov oblasti o prvi slovenski vladi, ki naj bi bila ustanovljena maja 1945 v Ajdovščini. »Čeprav vemo, da je bila prva narodna vlada vlada viteza Pogačnika leta 1918,« pravi dr. Juhant. Vlada, ki je bila dejansko dolgoročno uspešna in je osamosvojila Slovenijo, pa je bila po njegovih besedah prav gotovo Demosova vlada oziroma vlada Lojzeta Peterleta. 

»Sklicevanje na to, da naj bi bila komunistična vlada slovenska vlada, je nelegitimno,« opozarja sogovornik. Nastala je namreč po terorizmu komunistov, ki so nasilno prevzeli oblast. 

Komunistična revolucija je ubila vsakogar, ki se ni strinjal z njo in bi bil lahko konkurent. »To je paradoksalno in žalostno. V času nekdanje države smo namreč govorili o 'slavni revoluciji'. Po letu 1990 pa so komunisti in njihovi nasledniki s to retoriko prenehali, govoriti so začeli le še o osvobodilni vojni, ki naj bi bila tudi podlaga za samostojno Slovenijo.« 

To pa je po besedah dr. Juhanta nesmisel, saj je bil njihov edini cilj, da se Slovenija priključi tedanji Jugoslaviji oziroma Sovjetski zvezi in postane samostojna republika znotraj tega komunističnega sveta. »Vse je bilo podrejeno tej logiki,« je poudaril. 

Ehrlichove misli o samostojni državi 

Sogovornika sta se v tem pogledu dotaknila vloge koroškega duhovnika Lamberta Ehrlicha, ki ga je VOS umoril leta 1942. Ehrlich je namreč po besedah dr. Juhanta zelo odločno in konkretno že leta 1941 dejal Marku Natlačnu, da je treba organizirati odpor. 

To sicer ni uspelo, je pa Ehrlich nato jeseni tega leta spisal program Slovenski problem, v katerem je že omenjal, da bi bilo treba ustanoviti bodisi samostojno Slovenijo bodisi Slovenijo kot središče povezanih srednjeevropskih držav, katerih glavno mesto bi bila Ljubljana, pristaniško pa Trst. Ideje so se širile tudi v diplomatskih krogih, a je revolucija vse to zatrla. Ehrlicha je 26. maja 1942 na današnji Streliški ulici v Ljubljani umoril omenjeni Franc Stadler Pepe. 

Prav po Ehrlichu bi se lahko v prihodnosti imenovala Streliška ulica, meni dr. Juhant. Resnica bo enkrat morala priti na dan, saj ni mogoče s silo zadrževati tega, kar se je zgodilo, je prepričan. Številni krvniki, ki bi to resnico lahko razkrivali, so sicer medtem že umrli. Toda kot pravi dr. Juhant, obstajajo arhivi, tudi v Beogradu, ki pa za zdaj v veliki meri še niso dostopni. 

Razkrivanje resnice je po njegovih besedah zahteven proces. Težava tako Slovenije kot evropske družbe je, da »nismo dovolj prisebni, da skušamo živeti na lahko, temeljnih problemov pa ne rešujemo«. Kot je dodal, je tudi Cerkev v tem pogledu odgovorna, da pomaga pri teh spravnih procesih, da jih opravimo tako v družini in soseščini kot na ravni države. 

Resnica bo enkrat morala priti na dan, saj ni mogoče s silo zadrževati tega, kar se je zgodilo. 

50 rehabilitiranih duhovnikov 

Tudi zato dr. Juhant sodeluje pri zbornikih in knjižnih delih na to temo. Eno takšnih del je Težka pot do pravice, s katerim si prizadeva doseči sodno rehabilitacijo krivično obsojenih duhovnikov ter redovnic in redovnikov. 

Kot je povedal dr. Juhant, so skupaj s Tamaro Griesser Pečar, Nikom Trontljem in pokojnim Janezom Jerovškom vložili že skoraj 60 vlog na tožilstvo. Približno 50 duhovnikov je bilo na podlagi tega rehabilitiranih. 

Komunistična oblast je bila sicer zainteresirana za angažiranje duhovnikov, da bi delovali drug proti drugemu. Dr. Juhant je ob tem omenil Jožka Kraglja, ki je bil ob obsodbi na smrt prisiljen podpisati sodelovanje z Udbo. A Kragelj je po besedah dr. Juhanta svojim sogovornikom vedno dal vedeti, da mora vse to, o čemer bodo govorili, povedati naprej. »Tako daleč je šel sistem, da je dejansko vse spravil pod nadzor, tudi pod nadzor ljudi, ki jih je ustrahoval.« 

Komunistična oblast je bila zainteresirana za angažiranje duhovnikov, da bi delovali drug proti drugemu.

Zahtevno očiščevanje 

Zato je tudi danes v Cerkvi ta strah še vedno navzoč in nekateri duhovniki denimo niso naklonjeni vključevanju v slovesnosti, kakršna je bila 16. maja na Trgu republike. Po besedah dr. Juhanta je zato treba storiti še več za krepkejšo podporo vrha Cerkve za dostojen pokop žrtev komunističnega revolucionarnega nasilja 

Zanimiv je zlasti uvod v omenjeno knjižno delo, je povedal dr. Juhant. Nadškof Stanislav Zore v njem namreč zapiše, da mu je policist, s katerim je govoril, dejal, da je bil še konec 80. let pripravljen vsakega duhovnika ustreliti, če bi bilo to ukazano. Tako so bili »trenirani«. »To kaže, kako hudo sovraštvo proti duhovnikom, proti Cerkvi in proti vsem vernim je ta sistem povzročal v dušah ljudi. Zato je to očiščevanje tako zahtevno,« je poudaril. 

(D202: 17-19)