Dr. Rafael Mihalič: Resne alternative obnovljivi viri energije ne morejo predstavljati

Nič ne kaže, da bi prepotrebni drugi blok jedrske elektrarne Krško (JEK2) lahko dobili kaj kmalu. Na referendumu o njegovi gradnji naj bi državljani odločali šele leta 2027, po najbolj optimističnem scenariju pa bi bil drugi blok zgrajen šele čez 15 let. Kot je pred kratkim povedal direktor ELES-a Aleksander Mervar, bi morali v vmesnem času zgraditi več plinskih elektrarn.

Pogovarjali smo se s prof. dr. Rafaelom Mihaličem, ki je diplomiral, magistriral in doktoriral na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Na tej fakulteti je po vrnitvi iz tujine deloval kot asistent, kasneje pa še kot predavatelj. V zadnjem času se je posvetil splošni problematiki razvoja oskrbe družbe z električno energijo in energenti nasploh. Znan je kot oster kritik nepremišljenega prehoda v brezogljično družbo. V tem enodelnem intervju smo se z dr. Mihaličem pogovarjali o jedrski energiji, o tem, zakaj obnovljivi viri energije niso resna alternativa ter zakaj je jedrska energija v zadnjem času na tako slabem glasu.

Direktor ELES-a Aleksander Mervar je pred kratkim na posvetu političnega vrha na temo jedrske energije in projekta gradnje drugega bloka jedrske elektrarne Krško dejal, da bo v vmesnem času, dokler ne bo zgrajen JEK2, kar bo trajalo še vsaj 15 let, treba zgraditi več plinskih elektrarn. Možne lokacije so 3: Brestanica, Šoštanj in Trbovlje. Se s tem strinjate oziroma ali menite, da obstaja še kakšna alternativa?

Nedavno sem v nekem intervjuju na podobno vprašanje odgovoril, da gre za vprašanje za milijon dolarjev. Omembe vrednih lastnih virov, razen vodnih elektrarn in premoga, nimamo.

Zaradi političnih odločitev premoga Evropa, in seveda s tem tudi Slovenija, »ne mara«, čeprav predstavlja premog kot gorivo za premogovne termoelektrarne najcenejši vir električne energije. Marsikateri »strokovnjak« bi ob tem hitro skočil v zrak s podatkom, češ kakšno izgubo »dela« TEŠ 6. Seveda, če pa plača za tako imenovane CO2 kupone približno toliko kot za premog. Brez njih bi se sam odplačal v nekaj letih. V Šaleški dolini bo bojda premoga v doglednem času zmanjkalo, ga je pa precej še vedno v Prekmurju. Seveda na odpiranje rudnikov in njegovo izkoriščanje nima smisla niti pomisliti.

Kar se tiče vodnih elektrarn, smo glavnino potenciala in najugodnejše lokacije že izkoristili. Nekaj bi se dalo pridobiti še na Savi in Muri, vendar se tu potencialni investitorji srečujejo z neverjetnimi birokratskimi zapleti in ovirami s strani tako imenovanih civilnih gibanj. Pri tem resnično težko razumem odgovorne institucije, ki prisluhnejo argumentom raznih »kričečih« skupin in posameznikov, ki sicer na prvi pogled všečno zvenijo, dejansko pa gre za neumnosti in zadeve, ki ne vzdržijo nobene primerjave med dobrobitmi in posledicami. Ostane samo še nakup električne energije v tujini ali pa, kar pravi direktor Mervar, plinske elektrarne. Obe rešitvi imata »hakeljc«.

Biti povsem odvisen od uvoza je strateško izjemno tvegana odločitev. V stiski bo vsak najprej zagotovil energijo sebi, šele nato bo razmišljal o izvozu. Epidemija Covida bi nas morala izučiti, da je temu tako. »Bratske« države v EU so ena drugi dobesedno kradle maske. Država, ki nima zanesljive oskrbe z električno energijo, pa je dandanes tretji svet.

Plinske elektrarne so sicer zaradi svojih obratovalnih lastnosti izvrstna rešitev, vendar rabijo plin. Ta je kot energent po eni strani v splošnem zelo drag, po drugi strani pa smo zopet odvisni od dobav iz tujine. Kako hitro se razmere lahko drastično spremenijo, smo videli v zadnjem času, ko so najprej cene plina dobesedno eksplodirale (še pred vojno v Ukrajini), sedaj pa se počasi umirjajo. Kako bodo nihale v bodoče, bi verjetno lahko izvedeli samo iz kristalne krogle. Če bi Slovenija pokrivala velik delež porabe s plinom, bi se nam verjetno na položnicah še kako poznalo. Kombinacija uvoza in obratovanja plinskih elektrarn je verjetno v dani situaciji optimalna rešitev.

Kdaj menite, da bi realistično lahko prišlo do izgradnje JEK2?

Karkoli bi odgovoril na to vprašanje bi bila čista špekulacija. Veliko je odvisno tudi od tega, kako se bomo znali poenotiti kot narod in kako politika. Prav dobrih občutkov na žalost nimam. Kaj če pade referendum? Da prestrašiš ljudi z nesmiselnimi argumenti in ti glasujejo proti JEK 2, ni treba veliko. In vedno se bodo našli ljudje, ki jim je povsem vseeno za dobrobit Slovencev, če le sami doživijo trenutek »slave« ali če si obetajo zaslužek.

Verjetno je elektrarno standardne izvedbe moč zgraditi v 10 letih, nekatere še prej, vendar je temu treba prišteti še vse predhodne postopke, čakanje na dovoljenja, nagajanje tistih, ki jim je v interesu, da Slovenija nima urejene oskrbe z električno energijo. To vse skupaj pa, glede na nekatere dosedanje izkušnje, lahko traja 5, 10 ali pa 50 let. Ni pa treba pretirano razmišljati, hidroelektrarna Mokrice, tretja razvojna os, predor med Koprom in Izolo, da ne naštevam naprej.

Zakaj OVE (obnovljivi viri energije) še ne morejo predstavljati resne alternative bolj uveljavljenim virom energije?

Zato, ker ne morejo izpolnjevati zahtev, ki jih morajo imeti viri, če naj elektroenergetski sistem (EES) stabilno obratuje. EES je samo pretvornik in prenosnik energije. V njem nakopičene energije je le za reda sekunde porabe. Z drugimi besedami, kar se recimo dodatno porabi (vzame iz EES), se mora z minimalnim zamikom (reda sekund) vnesti v EES preko elektrarn. Slednje ves čas »balansirajo« s porabo. OVE pač dodajo nekaj v sistem in klasičnim elektrarnam ni treba toliko dodajati. Vendar se OVE ne prilagajajo porabi, nimajo shranjevalnika energije (rotirajočih mas) niti za sekundo in obratujejo povsem stohastično (op. naključno).

To pa pomeni, da se morajo ostale elektrarne prilagajati stohastiki porabe in stohastiki OVE. S tem pa se jim lahko drastično zniža izkoristek, rentabilnost, življenjska doba, potreba po servisiranju itd. To je problem, ki se lahko zelo zakomplicira in o katerem je napisanih veliko knjig, vendar »eko romantikov« in tistim, ki jim je smisel življenja grabljenje denarja, ne glede na ostale, to ne prepriča. Empirično se je pokazalo, da nekje do 20 ali 25% stohastični OVE sistemi brez večjih težav prenesejo. Nekateri malo več, drugi nekoliko manj, odvisno od narave virov (vrste elektrarn) in strukture porabe. Povsod, kjer so pa prekoračili vrednost okoli 1/3 energije iz OVE, pa so imeli velike probleme (delni ali obsežni razpadi, nameren izklop dela porabnikov, izjemno visoka nihanja cene, problemi s stabilnostjo itd.)

Če povzamem; resne alternative ne morejo predstavljati, ker OVE v bistvu niso elektrarne v pravem smislu. Njihove pomanjkljivosti je do neke mere moč kompenzirati s shranjevalniki električne energije, vendar tega na sistemskem nivoju ne bi mogel nihče plačati. Samo za občutek; če bi hoteli na primer Slovenijo zanesljivo napajati samo z OVE (recimo fotovoltaične elektrarne), bi rabili toliko baterij, da bi jih moral naslednjih 20 let, s takim tempom, kot predlani, delati cel svet samo za Slovenski EES. Kje bi svet dobil potrebne elemente (Litij, Kadmij, redke zemlje, baker, grafit …) se ne ve. Na zemlji jih za predvidene potrebe v vseh znanih nahajališčih ni niti približno dovolj.

Zakaj je jedrska energija »edino, kar nam preostane«, kot ste izjavili v preteklosti?

Na to vprašanje sem v bistvu odgovoril že v prvi točki. Ker premoga ne maramo, vodne energije nimamo dovolj, plin je problematičen iz dveh vidikov (cena in zanesljivost dobave), lastnega plina s hidravličnim lomljenjem iz meni neznanih vzrokov Evropejci ne maramo pridobivati in ga raje uvažamo preko Atlantika iz ZDA, stohastični OVE ne morejo predstavljati hrbtenice EES. Ostane torej samo jedrska energija.

Kako bi JEK2 moral biti zasnovan?

Obstoječe jedrske elektrarne se ne morejo prilagajati porabi. To ni tehnično nerešljiv problem in rešitve so znane, vendar se trenutno preprosto ne izplača. Če bi večino elektrike proizvajali iz jedrskih elektrarn in ne bi imeli dovolj drugih elektrarn, ki se lahko prilagajajo (npr. hidroelektrarne, plinske elektrarne), pa bi del prilagajanja morale prevzeti tudi jedrske elektrarne. Iz tega stališča ne bi bilo slabo, če bi bil JEK 2 znatno bolj prilagodljiv, kot so obstoječe jedrske elektrarne. Drugo možnost predstavljajo majhni modularni reaktorji (SMR). Ti imajo sicer slabši izkoristek goriva, razen tega je več majhnih naprav praviloma dražje od ene velike. Prednost pa je, da jih je (bo) mogoče dosti hitreje izdelati in dobaviti, denarni tok ne bi šel tako globoko v negativno smer, kot pri eni veliki enoti, razen tega je z več majhnimi enotami laže obratovati. Pri veliki enoti je problem že remont ali okvara. Če bi imeli več manjših, to ni tak problem, ker ob izpadu ne obratuje le ena od več enot. Problem je, da to še ni zrela tehnologija in da bomo rabili JEK 2 prej, preden bodo SMR dovolj tehnološko zreli.

Zakaj je jedrska energija najvarnejši vir energije?

Ker je na količino proizvedene električne energije daleč najmanj človeških žrtev. Preprosta statistika zgodovine nesreč pove vse. Varnostne zahteve na področju jedrske energije so izjemno visoke, včasih že absurdne. Vse je pod nadzorom mednarodnih teles za jedrsko varnost.

Ali obstaja problem z odlaganjem jedrskih odpadkov in kako se ga rešuje?

Problem vsekakor obstaja, vendar ne zato, ker ne bi bil rešljiv, pač pa zato, ker je poceni. Danes že obstajajo postopki, s katerimi je iz izrabljenega goriva moč narediti novo gorivo in reaktorji, ki so zmožni uporabiti predelano izrabljeno gorivo (recimo CANDU). Problem je, da je to nekoliko dražje, kot izrabljeno gorivo preprosto nekje deponirati. Obstajajo tudi zasnove reaktorjev na hitre nevtrone, ki bi bili sposobni izkoristiti gorivo, ne 2 ali 3 %, kot navadni klasični reaktorji, pač pa skoraj vsega. Če bi komercializirali tak tip reaktorjev, potem sploh ne bi bilo več treba rudariti za uran, pač pa bi imeli za stoletja goriva v današnjem izrabljenem gorivu. Samo predstavljam si lahko, kje bi bila že ta tehnologija, če bi njen razvoj podprli le z delčkom denarja, ki ga bolj ali manj mečemo skozi okno v imenu tako imenovanega zelenega prehoda.

Zakaj je jedrska energija pri nas in tudi po svetu tako na slabem glasu in izvzeta iz razprav o reševanju energetske krize?

V začetku razvoja jedrske tehnologije je bilo sevanje in vse povezano z radioaktivnostjo zelo popularno. Prodajali so celo radioaktivne kreme in podobno. Na neki stopnji razvoja pa se je zadeva povsem obrnila in jedrska energija je postala stigmatizirana. Svet se je oboroževal in jedrske velesile so rastle kot gobe po dežju, v zraku na kopnem v morju in pod zemljo je bilo izvedenih na stotine poskusnih jedrskih eksplozij. Ljudje so se ustrašili jedrske vojne, pojavile so se civilne inicijative, recimo Greenpeace, ki so nasprotovale uporabi jedrske energije na splošno.

Za izdelavo orožja potrebujemo bodisi zelo čist uran U235, ki ga je v naravnem uranu le 0,7% (ostalo je U238) in ga je zelo težko izločiti iz naravnega urana, bodisi plutonij Pu239. Tega se pa dobi v izrabljenem gorivu reaktorjev. Nasprotniki jedrske tehnologije so zlorabili to dejstvo in kar izenačili reaktorje in možnost izdelave atomske bombe. Pri tem velja poudariti, da je s komercialnimi reaktorji (recimo NEK) nemogoče pridobiti dovolj goriva in tak plutonij, ki je primeren za izdelavo bombe. Potrebujemo res specifične tipe reaktorjev (grafitne) in hitro menjavanje goriva, da dobimo Pu239. V komercialnih reaktorjih je v gorivu tudi znaten delež Pu240, ki pa je v primerjavi s Pu239 relativno nestabilen in ga je praktično nemogoče ločiti od Pu239. Bomba iz takega mešanice plutonija 239 in 240 bi lahko sama od sebe kadarkoli eksplodirala in sigurno nihče ne bi šel delat česar takega.

Ko so civilne iniciative, ki so nasprotovale jedrski energiji, postale popularne, se je odvila znana zgodba. Ljudi moraš prestrašiti, čim bolj, tem bolje in iz različnih virov, tudi od države ti »kapnejo« milijoni evrov. Dlje časa ti uspe ljudi držati v strahu, dlje časa boš imel politično moč in dostop do malh z denarjem.