[Duhovna misel] Božje kraljestvo je način življenja

Duhovna misel za 17. nedeljo med letom – Krištofova nedelja: Mt 13,44-52

Matejeve prilike o Božjem kraljestvu razkrivajo, da to ni le prihodnji nebeški dogodek, ampak resničnost, ki se začne uresničevati že v sedanjem življenju. Judje so Božje kraljestvo pričakovali predvsem kot zgodovinsko osvoboditev Izraela in vzpostavitev Božje vladavine nad svetom. Jezus to pričakovanje preseže in pokaže, da Božje kraljestvo raste po njegovem delovanju, spreobrnjenju človeka ter življenju po evangeliju. Njegova polnost se bo razodela ob Kristusovem drugem prihodu, ko bo Bog dokončno razsodil med dobrim in zlim. Božje kraljestvo je zato predvsem način življenja, mišljenja in delovanja po Božji volji že tukaj in zdaj.

Komentar: Božje kraljestvo je način življenja

Tri julijske nedelje smo brali odlomke iz 13. poglavja Matejevega evangelija, ki v prilikah govorijo o nebeškem oziroma Božjem kraljestvu. Kaj je to kraljestvo in kako ga razume Sveto pismo v Stari in Novi zavezi?

Najprej se zdi primerneje uporabljati izraz Božje in ne nebeško kraljestvo. Ko govorimo o nebesih, se misel samodejno usmeri v neko daljno prihodnost. Izraz Božje kraljestvo pa lažje povežemo s človekovo bogopodobnostjo in s sedanjostjo.

Že v Drugi Mojzesovi knjigi Izraelci slavijo Božje kraljestvo:

»Pel bom Gospodu, ker je silno vzvišen; konja in jezdeca je treščil v morje. Gospod je moja moč in moja pesem, bil mi je v rešitev. To je moj Bog, zato ga bom hvalil, Bog mojega očeta, poveličeval ga bom … Kdo je kakor ti, veličasten v svetosti, strašen v sijaju, ki delaš čudeže? … V svoji dobroti si vodil ljudstvo, ki si ga rešil, peljal si ga s svojo močjo k svojemu svetemu bivališču … Popelješ jih in zasadiš na svoji dedni gori, na kraju, ki si ga, Gospod, pripravil sebi, v svetišču, Gospod, ki so ga postavile tvoje roke. Gospod kraljuje na vekov veke.«

Božje kraljestvo je za Izraelce pomenilo osvoboditev iz vseh oblik sužnosti ter mirno življenje v obljubljeni deželi. O tej kraljevski moči, ki je Izraelu zagotovila svobodo in jo bodo priznala vsa ljudstva, govori tudi 47. psalm. Posebej pomembno je postalo Božje kraljevanje za Jude, ko so Babilonci leta 586 pr. Kr. uničili tempelj in prekinili vladavino jeruzalemskih kraljev iz Davidove hiše. Po teh dogodkih so Judje lahko svoje upanje polagali samo še v Boga in njegovo kraljevanje. Tako v 44. psalmu molijo:

»Ti si moj kralj, o Bog, zapovej rešitev Jakobu … Ne zaupam svojemu loku, moj meč me ne more rešiti. Ti si nas rešil pred našimi nasprotniki in osramotil naše sovražnike. Z Bogom se ponašamo ves dan, tvoje ime hvalimo na veke.«

Kako so si Izraelci predstavljali Božje kraljestvo, zelo nazorno opisuje tudi prerok Zaharija:

»Tisti dan se bo zgodilo: luči ne bo malo in ne bo medla. Tedaj bo samo dan, ki bo znan Gospodu, ne dan in ne noč; in zgodilo se bo: ob večernem času bo svetloba. Tisti dan bodo iz Jeruzalema privrele žive vode … Gospod bo kralj nad vso zemljo; tisti dan bo en Gospod in njegovo ime bo edino … Prebivali bodo v njem in prekletstva ne bo več; v Jeruzalemu bo bivanje varno« (Zah 14,6–11).

Ko bo nastopilo Božje kraljestvo, bo to dogodek, ki bo tako spremenil ves svet, da bo v blagor Izraela. To upanje je zapisano tudi v judovskem besedilu iz 2. stoletja pr. Kr., ki govori, kako bo Božje kraljestvo zavladalo nad celotnim stvarstvom. Vsak Jud, ki je razmišljal ali govoril o Božjem kraljestvu, je natančno vedel, kaj ima v mislih: osvoboditev Izraela izpod gospostva njegovih sovražnikov in možnost varnega življenja pod Božjim varstvom. Čeprav si niso bili enotni glede tega, ali bo odločilno spremembo uresničil neposredno Bog ali njegov poslanec, so bili enotni v prepričanju, da bo javni začetek Božjega kraljevanja vsesplošen in vseobsegajoč dogodek.

Ob tem upanja polnem pričakovanju je obstajala še druga predstava o Božjem kraljestvu. Noben pobožni Jud ni dvomil, da je Bog od vekomaj kralj: najprej v nebesih, nato pa tudi ponovno na Zemlji, ko sta se Abraham in Izak popolnoma izročila Bogu. To kraljestvo je bilo potrjeno in zapečateno na Sinaju, ko je Izrael sprejel Božje zapovedi in se podvrgel jarmu Božjega gospodovanja. Od takrat naprej so ljudje v Izraelu sprejemali jarem Božjega gospodovanja ter tako svoja srca in življenje že v sedanjosti spreminjali v prostor Božjega kraljestva. Pri tem niso imeli v mislih posameznika, temveč svetovno razodetje Božje moči za rešitev in osvoboditev Izraela. Judovske predstave o Božjem kraljestvu so bile predvsem zgodovinske, tosvetne, politično-vojaške, kolektivne in do določene mere poosebljene v liku prerokov. Nazadnje se je to kraljestvo povezovalo tudi z desetimi Božjimi zapovedmi in z vsemi predpisi, ki so iz njih izhajali.

Smisel vseh novozaveznih, zlasti pa Matejevih prilik in prispodob je v tem, da Božjega kraljestva ne poistovetijo s podobami, temveč ga ponazarjajo s primerami iz vsakdanjega življenja. Takšne ponazoritve so bile za Jezusove poslušalce pomembne, ker so imeli o Božjem kraljestvu zelo določeno in konkretno predstavo.

Jezus ostaja pri uresničevanju Božjega kraljestva v zgodovini, v času in prostoru.

To pomeni, da se predstave Jezusovih rojakov in njegove predstave niso nujno ujemale, temveč so se pogosto razlikovale. Jezus ostaja pri uresničevanju Božjega kraljestva v zgodovini, v času in prostoru. Kolektivna pričakovanja relativizira jim doda veliko bolj osebno razsežnost, ki se širi v okolje. Njegovo lastno delovanje, ki potrjuje nauk govora na gori, nosi vse značilnosti Božjega kraljestva. Jezus ne pričakuje zgolj enkratnega globalnega dogodka, ki bo vse spremenil. Govori tudi o svojem drugem prihodu, ob katerem se bo dokončno razodelo, kaj je bilo in kaj ni bilo Božje kraljestvo. Končna razsodba o tem, kaj je in kaj ni Božje kraljestvo, pripada Bogu. Vsekakor pa je Božje kraljestvo predvsem način življenja, mišljenja in delovanja.

Božje kraljestvo je predvsem način življenja, mišljenja in delovanja.