[Duhovna misel] Tega ne morem oprostiti!

dr. Ivan Štuhec

13. 9. 2026 ob 6:00
0 komentarjev

Kolumna

POSLUŠAJ ČLANEK

Duhovna misel za 24. nedeljo med letom: Mt 18, 21-35

Odpuščanje je zahtevno dejanje, ki zahteva zorenje, odločitev in pogosto tudi Božjo milost. Prilika o neusmiljenem služabniku pokaže neizmernost Božjega odpuščanja človeku. Kdor je prejel Božje odpuščanje, je poklican, da po isti logiki odpušča svojim bližnjim. Neodpuščanje povzroča zamere, jezo, poniževanje in razdiranje medčloveških odnosov. Odpuščanje je merilo naše vere, upanja in ljubezni ter najboljša priprava na večnost.

Prilika o služabniku, ki ni maral odpustiti

Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.

Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prosil: »Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.« Gospodar tega služabnika se ga je usmilil, oprostil ga je in mu dolg odpustil. Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: »Vrni, kar si dolžan!« Ta je padel predenj in ga prosil: »Potŕpi z menoj in ti povrnem.« Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povrnil dolga. Ko so njegovi soslužabniki videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo. Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: »Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?« In njegov gospodar se je razjezil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povrnil vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.«

Duhovni misli lahko tudi prisluhnete:

Komentar: Tega ne morem oprostiti!

Vprašanje odpuščanja je eno najtežjih vprašanj v našem vsakdanjem praktičnem življenju. Odpuščati je nekaj popolnoma drugega kot na primer zaljubiti se. Slednje se zgodi brez napora, prvo pa zahteva proces zorenja, delovanja in na koncu premišljeno strategijo ali pa milostni trenutek, ki povzroči dejanje odpuščanja in sprave.

Najprej poglejmo, kaj dejansko pomeni dolg v višini deset tisoč talentov. Danes bi to znašalo približno sedem milijonov dolarjev in nekoliko manj evrov. To je vsota, ki je običajni dolžnik, ki nima ničesar, dejansko ne more vrniti. Višina te vsote že sama nakaže, da je zadeva v Božjih in ne dolžnikovih rokah. Tudi če bi dolžnik vse prodal, do takšne vsote ne bi prišel. Zato je razumljivo, da mu gospodar dolg lahko samo odpiše.

Drugi del zgodbe nam predstavi dolžnika kot upnika. Vendar se on do svojega dolžnika obnaša popolnoma drugače, kot se je gospodar do njega. Kontrast med obema je več kot očiten. Tudi potem, ko mu je gospodar, se pravi Bog, odpustil izjemno velik dolg, ga to ni spametovalo, da bi razumel podobno situacijo v odnosu do svojega dolžnika. Zahteval ni samo tega, kar bi dolžnik lahko iztržil s prodajo svojega premoženja, ampak je ravnal veliko huje: vrgel ga je v ječo. V takšnem položaju ne more sam storiti ničesar, da bi recimo z delom zaslužil toliko, kolikor je dolžan vrniti. Edini, ki bi ga lahko rešili, so sorodniki, kot je bilo to običajno v judovski skupnosti. Za vse to očitno ni bilo dovolj sredstev. Ta dolžnik se je tako znašel v popolnoma brezizhodnem položaju, v nasprotju z upnikom, ki mu je bilo vse odpisano.

V tretjem dejanju ponovno nastopi gospodar oziroma Bog, ki svojemu služabniku očita, da v odnosu do svojega dolžnika ni ravnal tako, kot je on ravnal z njim. Sledila je kazen.

V tej zgodbi se dejansko skriva zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega ali, bolje rečeno, Božja ljubezen do človeka in medčloveški odnosi, ki se sprevržejo v medsebojno zatiranje in poniževanje. Višina vsote, ki je omenjena kot dolg, je pretirana, da bi se človek zavedal svoje obdarjenosti s strani Boga. Nič, kar smo in kar imamo, ni nastalo brez njega in brez njegove pomoči. Dolg do Boga je dejansko Božji dar nam. Ker je tako, smo tudi mi dolžni s svojimi bližnjimi ravnati po isti logiki. Kot smo videli, prvi služabnik tega ni razumel, zato je svojega dolžnika stisnil v brezizhodni položaj.

In to se dogaja vsak dan med nami ljudmi. Ne samo na sodiščih in v bankah, ampak tudi v vsakdanjih medosebnih odnosih. Koliko zamer, koliko jeze, koliko gneva in žolča smo ljudje sposobni zliti drug na drugega, da bi dokazali in uveljavili svoj edini prav. Ljudje, ki niso sposobni odpuščati, ne morejo zdržati v zakonski zvezi, ne morejo mirno in zadovoljno hoditi v službo, ne morejo srečati in se pogovoriti s sosedom in tudi v cerkvi si raje sedejo daleč proč od svojega domnevnega dolžnika, da mu slučajno ne bi bilo treba dati roke pri pozdravu miru in sprave.

»Koliko zamer, koliko jeze, koliko gneva in žolča smo ljudje sposobni zliti drug na drugega, da bi dokazali in uveljavili svoj edini prav.«

Zaključek evangelija je izjemno jasen in resen. Kdor ni sposoben odpuščati, se bo po smrti z njim zgodilo tako kot s tem neusmiljenim služabnikom. Tu Jezus vprašanje poslednje sodbe postavi v odvisnost od sposobnosti odpuščanja. Na tehtnici niso ne vera, ne upanje in ne ljubezen, ampak odpuščanje. V odpuščanju so zlite v eno vse tri glavne kreposti. Odpustiti je višek našega zemeljskega življenja in najboljša popotnica za večnost.

Kaj pomeni izkušnja neodpuščanja med najožjimi sorodniki, se pokaže na pogrebu in na zapuščinski razpravi. Takrat je zadnji čas, da logiko stroge pravičnosti in vzajemnosti zamenjamo z logiko odpuščanja. Odpuščanje, ki končno ne pozna meja, ki ni merjeno z merili tega sveta, ampak z merili Boga. Kolikokrat slišimo stavek: »tega mu ne morem oprostiti«!