[Duhovna misel] Dvomim, torej sem!

Duhovna misel za 2. velikonočno nedeljo – Bela nedelja: Mt 28, 16–20; Mr 16, 14–18; Lk 24, 36–49

Apostol Tomaž s svojim dvomom simbolizira sodobni ateizem in agnosticizem, ki sta močno zaznamovala zadnja stoletja. Mlajše generacije pogosto zavračajo vero brez poglobljenega razmisleka, kar izhaja tudi iz vzgoje, ki vero postavlja kot nepomembno izbiro. Različni filozofi so vero kritizirali kot projekcijo človeka, orodje oblasti, neracionalno ali oviro svobodi. Tomažev dvom odraža sodobni individualizem, ki zavrača skupnostno pričevanje in išče osebno izkušnjo resnice. Besedilo poudarja, da vera temelji na živem pričevanju in osebnem srečanju z Jezusom, ki presega dvom in vodi k izpovedi vere.

Komentar: Dvomim, torej sem!

Apostol Tomaž je očitno predviden za tistega, ki s svojim dvomom o Jezusovem vstajenju nakaže obdobje ateizma in agnosticizma, ki je v Evropi nastopilo v zadnjih dvesto letih. Temu, kar so filozofi, literati in psihoanalitiki napovedovali v teoriji, smo danes priče v praksi. Otroci, še toliko bolj pa najstniki, vam bodo rekli, da so ateisti in da ne verujejo v Boga, čeprav svojega nazora niso sposobni utemeljiti. Priča smo generacijam, ki so jih njihovi starši vzgajali v izbiri, da se sami odločijo, ali bodo verovali ali ne. V tej predpostavki je prisoten globok dvom o tem, da je vera pomembna za življenje. V bistvu gre za prikriti ateizem in verbalni agnosticizem, ki se ne želita opredeliti za določeno vrednoto namesto otrok, čeprav se ti do takšnih vprašanj še ne morejo opredeljevati, kot se ne morejo odločati, ali bodo hodili v šolo ali ne.

V bistvu gre za prikriti ateizem in verbalni agnosticizem, ki se ne želita opredeliti za določeno vrednoto namesto otrok, čeprav se ti do takšnih vprašanj še ne morejo opredeljevati, kot se ne morejo odločati, ali bodo hodili v šolo ali ne.

Če pogledamo v zgodovino verskih dvomov in najbolj vplivnih ateistov vse do našega časa, lahko hitro ugotovimo, do česa so pripeljale njihove misli, ideje in teorije.

Ludwig Feuerbach je trdil, da je Bog projekcija človeka. Ljudje svoje ideale – dobroto, moč, modrost – prenesejo na Boga. Zato je Bog v resnici »odtujena človeška narava«. Karl Marx je religijo razumel kot orodje družbene kontrole. Njegov znani stavek pa je postal kodni zapis mnogih sodobnikov, ki jih je oblikovala socialistična šola: religija je »opij za ljudstvo«. Vera sicer lajša trpljenje, vendar hkrati preprečuje upor proti nepravičnosti, ker ohranja obstoječe družbene razrede in nasprotuje revolucionarnim spremembam. Friedrich Nietzsche je razglasil smrt Boga in poudarjal, da je človek poklican, da si v svoji vitalnosti sam ustvari vrednote ter zavrže suženjsko moralo. Arthur Schopenhauer je zagovarjal tezo, da daje vera iluzorno razlago trpljenja. Bertrand Russell je menil, da je racionalno utemeljevanje Boga logično šibko. Jean-Paul Sartre je izhajal iz predpostavke, da človek nima vnaprej dane narave in da je popolnoma svoboden. Albert Camus je zagovarjal stališče, da je življenje absurdno in brez presežnega smisla. Michel Foucault je videl v religiji del sistema moči in mehanizem discipline, zato je kritiziral institucije. Tu je še Sigmund Freud, ki je v religiji videl kolektivno psihološko iluzijo. Richard Dawkins, trdi, da za vero ni dokazov. John Schellenberg pa pravi, da bi bil resnično ljubeči Bog bolj navzoč, viden in očiten kot dejansko je.

Vse te avtorje lahko razvrstimo v štiri smeri kritike vere: religija kot projekcija človeka, religija kot družbena kontrola, religija kot racionalno in intelektualno nedokazljiva ter religija kot ovira človekovi svobodi. Vse štiri smeri zlahka odkrijemo v celotni vertikali slovenskega vzgojno-izobraževalnega sistema in v ideologiji, ki jo zastopajo leve politične stranke.

Ko imamo pred očmi apostola Tomaža, imamo pred seboj miselnost našega časa ter naše kulturne in filozofske tokove. Zato najprej odgovorimo na vprašanje: kaj bi bilo, če bi bilo Jezusovo vstajenje tako jasno in eksperimentalno dokazljivo, kot je dokazljivo vse, s čimer operiramo v materialnem svetu. To bi bil pač en dokaz več, na katerega bi pozabili, kot pozabimo na stotine dokazov, ki so jih odkrili različni znanstveniki.

Pri Tomažu je ključno, da ne sprejme pričevanja skupnosti apostolov in žena, pričevanja prve Cerkve. Ne verjame niti tistim, ki jih je osebno poznal. Je popolni individualist, ki hoče vse sam videti in doživeti. Natanko tako je tudi danes. To, kar je Cerkev učila in razvijala v dvatisočletni zgodovini, se mnogim zdi prej ponaredek Jezusa kot njegova resnična podoba. Tudi sodobni človek želi neposredno od Jezusa izvedeti, kdo je.

Vse oblike vračanja k prvotnim, tudi primitivnim religioznim oblikam imajo v ozadju prav to prepričanje. Ko se Jezus pojavi pred Tomažem, to ni niti racionalni argument, niti ideja, niti institucionalno stališče, ampak živa priča: Jezus z vidnimi ranami.

Vera temelji na živih pričah, ki so verodostojne, ne manipulativne. Ko se Jezus pojavi pred Tomažem, dejansko legitimira in potrdi pričevanje apostolov ter žena, njihovo velikonočno izkušnjo. Tako postane Tomaž ena izmed prič vstalega Kristusa. Podobno kot apostol Pavel je tudi Tomaž šokiran, vržen iz ustaljenih okvirov, ko se sreča z vstalim Odrešenikom.

Ta, ki ga je srečal in doživel, ni duhec, ni neko brezimno duhovno bitje, temveč Jezus iz Nazareta, ki ga je poznal in z njim hodil po Galileji ter drugih judovskih pokrajinah. Po njem se Bog razodeva kot ljubeči Bog v telesni podobi, stvarno navzoč v tem svetu in med nami ljudmi. To je živi in osebni Bog, ki je popolnoma razumel Tomaža in razume tudi vsakega izmed nas, vključno z vsemi prej naštetimi misleci in njihovimi dvomi.

Če vzamemo vse sodobne ugovore zoper vero v Boga s pozitivne strani, lahko rečemo, da gre za kritiko nas in naših prednikov, ker smo vero v vstalega Kristusa posredovali na način, ki ni bil pričevalen, ampak prepričevalen. Zato začnimo s samokritiko v naših družinah, redovnih skupnostih, župnijah, duhovnih gibanjih in v naši Katoliški cerkvi!

Pričevalni odgovor na prej omenjene štiri teze bi bil: da kristjani živimo pravo svobodo, ki podpira življenje in ga ne uničuje; da smo vedno in povsod pripravljeni tudi razumno  predstaviti razloge za svoje verovanje; da vera ni družbena kontrola, ampak kvas in sol družbe; ter da kristjan ne projicira svojih želja v svet idej, politike, ekonomije, znanosti in podobno, ampak svoje legitimne človeške želje živi sredi tega sveta, opirajoč se na Boga, ki se je v polnosti razodel kot človek – Jezus in Božji Sin Kristus. Vanj ničesar ne projiciramo, ampak v njem odkrivamo samega sebe in svojo resnično človeško podobo.

Jezus je daljnosežno izbral tipe apostolov. Dvomiti o verskih stvareh je logično; ostajati v dvomu pa nič ne pomaga in ničesar ne reši. Če bi živeli po predpostavki »dvomim, torej sem«, ne bi verodostojno sledili Tomažu, ki je svoj eksperiment zaključil z ugotovitvijo: »Moj Gospod in moj Bog!«

Dvomiti o verskih stvareh je logično; ostajati v dvomu pa nič ne pomaga in ničesar ne reši.