[Duhovna misel] Slepota kot priložnost

Duhovna misel za 4. postno nedeljo: Jezus odpre oči sleporojenemu (Jn 9, 1-40)

Zgodba o sleporojenem človeku pokaže, da bolezni in življenjske omejitve niso nujno posledica osebnega ali podedovanega greha. Jezus ne išče krivca, ampak želi človeka osvoboditi slepote – ne le telesne, temveč tudi duhovne, ki človeku preprečuje pravilen pogled na sebe in svet. Sporočilo pripovedi je, da se tudi v omejitvah lahko uresničuje Božje odrešenjsko delovanje, bodisi v ozdravljenju bodisi v sprejetju lastne krhkosti. Prah, slina in voda človeka simbolično spominjajo na njegovo ustvarjenost, krhkost ter potrebo po očiščenju in prenovi. Nasprotje duhovne slepote in ošabnosti je ponižnost, ki človeku omogoča, da resnično vidi in najde pot naprej.  

Komentar: Slepota kot priložnost

Zgodba o sleporojenem človeku najprej izpostavi zanimivo in tudi aktualno vprašanje: ali so določene prizadetosti in bolezni, ki jih človek prinese na svet, posledica greha prednikov. Znan je tudi pregovor: vsakdo dobi, kar je iskal. Ta miselnost je bila očitno blizu tudi Jezusovim učencem, sicer mu ne bi nemudoma postavili vprašanja, ali je grešil on sam ali njegovi starši. Odgovor, ki so ga dobili, je bil nedvoumen in jasen: nihče, ne on ne njegovi starši. To, da je slep, ni posledica greha – to je Jezusova trditev.

Vsakdo dobi, kar je iskal.

In še več: dejstvo slepote tega človeka postavi Jezus v kontekst svojega  odrešenjskega delovanja, ki ga simbolično izraža luč tam, kjer je tema. Na tem mestu se Jezus ne želi spraševati o vzrokih za slepoto, ampak ga zanima njeno odpravljanje. Slepota postane simptom za nekaj več, za nekaj globljega in drugačnega. Ne gre za slepoto kot fizično hibo, ampak za slepoto gledanja in pogleda na resničnost, v kateri se nahaja človek, človeštvo in ves ustvarjeni svet.

Seveda so bolezni lahko tudi posledica našega načina življenja in delovanja, a tudi nesreč in dedovanja. To nam je danes morda veliko bolj jasno, kot je bilo v Jezusovem času, ko so videli neposredno povezavo med grehom in boleznijo.

Odrešenjsko sporočilo, ki ga Jezus želi dati, je, da se tudi na slepoti in drugih boleznih uresničuje Božje odrešitveno delovanje. To gre lahko v dve smeri: ena je čudežno ozdravljenje, druga pa sprejetje nekega pomanjkljivega stanja.

To lahko človeka pri njegovem delovanju sicer omejuje, vendar iz svoje omejenosti lahko naredi osmišljeno in tudi uspešno življenje. Dokaz za to so paraolimpijske igre, pri katerih vidimo, kaj vse ljudje zmorejo, čeprav imajo različne omejitve telesnih sposobnosti za športno udejstvovanje.

Iz telesnih hib, bolezni in drugih pomanjkljivosti je mogoče najti izhod, ki človeka ne spravi dodatno v obup, ampak mu pokaže novo možnost in priložnost.

Iz telesnih hib, bolezni in drugih pomanjkljivosti je mogoče najti izhod, ki človeka ne spravi dodatno v obup, ampak mu pokaže novo možnost in priložnost.

Drugo Jezusovo sporočilo je, da za takšno ovirano stanje nima smisla takoj iskati vzrokov v grehu in krivdi. Osredotočanje na krivdo kogarkoli in iskanje krivca za vsako ceno ne razrešuje omenjene situacije, ampak jo samo dodatno zapleta in demotivira prizadeto osebo, da bi iskala pot izhoda.

Jezus želi pokazati, da je vera tista, ki nas lahko popelje iz takšnih ali drugačnih položajev slepote. Dokler smo v temi, tudi če je sredi belega dne, ne bomo videli izhoda. Lahko se začnemo smiliti samemu sebi in iščemo usmiljenje pri drugih okrog sebe, vendar to ni rešitev.

Prvi in nedvoumni Jezusov odgovor je, da ne iščemo rešitve vedno in povsod v krivdi drugih ali v svoji lastni krivdi. Vrtenje okrog krivde in zapletanje vanjo ni rešitev.

Prvi in nedvoumni Jezusov odgovor je, da ne iščemo rešitve vedno in povsod v krivdi drugih ali v svoji lastni krivdi. 

V drugem delu pripovedi Jezus naredi dokaj nenavadno gesto: pljune v zemeljski prah in z njim pomaže slepemu oči, nato ga pošlje, da se gre umit v Siloo. Hebrejska beseda »schiloach« pomeni: on pošilja, on daruje. Jezus je slepega poslal k vodi, da bi spregledal. Voda je seveda simbol očiščenja, zato je bila ta pripoved o sleporojenem v Cerkveni tradiciji pogosto povezana s krstom kot krstna kateheza.  

Jezus bi lahko slepega ozdravil tudi brez tega, da je naredil nekakšno zemeljsko mazilo. Kaj je torej vloga zemeljskega prahu v tem primeru?

Spomniti želi na to, da je človek ustvarjen iz prahu zemlje in da je prav zaradi tega omejeno bitje. Kakor drži, da vse človeške pomanjkljivosti niso nujno posledica greha in razlog za vrtenje okrog krivde, tako na drugi strani tudi drži, da je človek slep, če pozabi ali zanika, da je od Boga ustvarjeno bitje in da je snov, iz katere je, krhka, minljiva ter nepopolna.

Na začetku postnega časa izreče duhovnik pri obredu pepeljenja besede: »Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš.« Prav ta zavest o naši ustvarjenosti in omejenosti odstrani nazorsko in duhovno slepoto, ki lahko človeka zapelje v držo samovšečnosti in samozadostnosti, kot to izraža grška beseda hybris.

Z drugimi besedami: ljudje, ki postanejo zaslepljeni sami s seboj in s svojo pomembnostjo, izgubijo tla pod nogami. Ne živijo več v realnosti tega sveta, ampak v svojem oblačku, v nekem navideznem in nerealnem svetu, ki se bo prej ali slej sesul.

Ali kot pravi Anselm Grün, Jezus želi s to gesto povedati, da je treba odkriti in videti umazanijo blata v sebi. Samo če smo pripravljeni sprejeti svoje slabosti in slabe strani svoje osebnosti, lahko resnično vidimo in nismo zaslepljeni sami s seboj. Nasproti hýbrisu – ošabnosti – stoji ponižnost, humilitas. Ne neka puklasta, v greh in krivdo zakopana ponižnost, ampak ponižnost realne presoje lastnega položaja in stanja, v katerem se nahajamo. Ošabnost je slepota, ponižnost odrešitev. Je luč, ki nam pokaže pot naprej.

Ošabnost je slepota, ponižnost odrešitev.

Tudi slina, ki jo uporabi Jezus, ima svoj pomen. Vsi vemo, da si z lastno slino lahko pozdravimo majhne rane. Tudi mama otroku s svojo slino pokrije majhno ranico in ga hitro potolaži. Da ne govorimo o živalih, ki si rane zližejo. Jezus slepemu ne zabrusi resnice v obraz, ampak mu jo približa z materinsko ljubeznijo in nežnostjo. 

Prah zemlje naj ga spomni na to, iz česa je ustvarjen, slina pa na to, da je nekdo drug – mati, Bog – tisti, ki temu prahu daje zdravilno moč. In končno je voda tista, ki nas očisti tako umazanije blata kakor tudi umazanije naših grehov.

Če človek torej sprejme svojo ustvarjeno in od Boga odvisno naravo, bo videl – realno in stvarno bo gledal nase in na svet okrog sebe. V tej vrsti ponižnosti bo razvijal svojo samopodobo, ki se ne bo sprevrgla v ošabnost in večvrednost, v napuh ali v sprevrženo mačistično ali feministično podobo moškega in ženske.