[Duhovna misel] Življenje po smrti ni TV-nadaljevanka (32. nedelja med letom)

Duhovna misel za 32. navadno nedeljo, zahvalno nedeljo: Lk 20, 27–40 

Jezus v pogovoru s saduceji razjasni, da življenje po smrti ni nadaljevanje zemeljskega, temveč povsem nova, duhovna resničnost. Saduceji so zanikali vstajenje, a Jezus pokaže, da je Bog, Bog živih, ne mrtvih. Vera v večno življenje vpliva na naš odnos do trpljenja, smrti in etičnih vprašanj, kot sta samomor in evtanazija. V Božjem kraljestvu ne bo več rojstev, smrti, zakonskih zvez ali telesnih potreb – tam vlada le življenje. Življenje po smrti ni »TV-nadaljevanka«, ampak resničnost, ki presega naše predstave v času in prostoru, ki sta končna. 

Komentar: Življenje po smrti ni TV-nadaljevanka 

Dvaintrideseta nedelja v cerkvenem letu je tudi zahvalna nedelja, ko se zahvaljujemo za vse, kar smo na različne načine in po različnih poteh pridelali v minulem letu. Pri tem se zavedamo, da je vse naše delo odvisno od Boga, ki nam daje življenje, moč in energijo, da lahko ustvarjamo in delamo. Ker pa se bližamo koncu cerkvenega leta, ki ga zaključi praznik Kristusa Kralja na predzadnjo nedeljo v mesecu novembru, je Božja beseda usmerjena v našo prihodnost – v večno življenje. 

Namen današnjega evangelija je, da se saducejem na argumentiran način predstavi življenje po smrti. Saduceji so bili verska skupina v judovstvu, ki ni priznavala vstajenja od mrtvih. O sporu med Pavlom, apostolom Janezom in saduceji beremo v Apostolskih delih na dveh mestih, kjer je zapisano: »Medtem ko sta govorila ljudstvu, so k njima pristopili duhovniki, poveljnik templja in saduceji. Bili so vznemirjeni, ker sta učila ljudstvo in oznanjala, da je v Jezusu vstajenje od mrtvih.« (Apd 4, 1–2) 

O Pavlu pred velikim judovskim zborom pa beremo naslednji odlomek: »Pavel je vedel, da so v zboru deloma saduceji, deloma farizeji, zato je zaklical: ›Bratje! Jaz sem farizej, sin farizejev! Moral sem pred sodišče, ker upam v vstajenje od mrtvih!‹ Ob teh njegovih besedah se je vnel prepir med farizeji in saduceji in množica se je razcepila. Saduceji namreč trdijo, da ni vstajenja, ne angelov in ne duhov, farizeji pa vse to priznavajo.« (Apd 23, 6) 

Spor o vstajenju od mrtvih je torej obstajal že od Jezusovega do Pavlovega časa in vse do današnjih dni. Ta stara saducejska ideja se skriva v sodobnih stališčih, ko ljudje rečejo: »Nekaj že mora biti nad nami, vendar v posmrtno življenje ne verjamem.«  

Iz takega svetovnega nazora in razumevanja človekovega življenja izvira tudi ideja o evtanaziji ali pomoči pri samomoru. Samomor je vedno bil in ostaja dejanje brezizhodnosti – človek ne vidi nobene rešitve iz svojega položaja. Znajde se v tako imenovani slepi ulici. Ne želi in ne išče pomoči drugih ter ne zaupa, da bi mu Bog lahko pomagal. Zapre se vase, v svoj svet in svoje prepričanje. S filozofom Sartrom bi lahko dejali, da stoji pred zaprtimi vrati. Ker ne išče pomoči pri bližnjih in pri Bogu, misli, da je rešitev v evtanaziji, pri kateri naj bi sodelovalo medicinsko osebje. Druge oblike pomoči se zato odklanjajo, terja in zahteva se razumevanje za pomoč pri samomoru.  

Predstavljajmo si, da bi nekdo rekel svojemu prijatelju: »Namesti mi vrv na drevo, da se obesim,« ali: »Daj mi naboj v pištolo, da se ustrelim.« Kakšen človek bi bil tisti, ki bi to storil? Rabelj. Pri evtanaziji pa se pričakuje, da bo z zakonom določeno, da opravijo to zdravniki na medicinsko »fini« način.  

Vera v posmrtno življenje ima velik in lahko tudi usoden vpliv na odnos do našega življenja nasploh. Saduceji so mislili, da bodo Jezusa stisnili v kot s svojim argumentom, ki so ga vzeli iz pete Mojzesove knjige, kjer je govora o svaškem pravu. Po njem je bil svak vdove svojega brata dolžan obuditi zarod s svojo svakinjo. Vprašanje, ki ga postavijo saduceji, je bilo: »Kaj pa, če se to ponovi sedemkrat – od katerega od bratov bo potem ta žena po smrti?« Saduceji so v tem primeru videli navidezno nezdružljivost starozaveznega predpisa z vero v posmrtno življenje. 

Jezusov odgovor temelji na predpostavki, da v življenju po smrti ni več rojevanja in umiranja, ampak življenje, ki ne potrebuje novih spočetij in rojstev. Zato tudi ne bo več porok in spolnega življenja. Življenje po smrti ima drugačne zakonitosti kot življenje na tem svetu. Ko evangelist Luka govori o Božjem kraljestvu v sedemnajstem poglavju, pravi: »Kakor je bilo v Noetovih dneh, tako bo tudi v dneh Sina človekovega: jedli so, pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe v ladjo in je prišel potop ter vse pokončal.« (Lk 17, 27) 

Iz tega lahko zaključimo, da v posmrtnem življenju ni več nobene potrebe po najbolj osnovnih potrebah človeškega bitja – po hrani, pijači, skupnosti v družini in spolnem življenju. S tem nova zaveza ne razvrednoti skrbi za hrano, pijačo, družino in spolno življenje, temveč želi ponazoriti, da v Božjem kraljestvu po drugem Kristusovem prihodu vse to ne bo več potrebno, ker bomo kakor angeli – Božji sinovi in hčere, kjer razlika med spoloma ne bo več smiselna ali potrebna. 

Odpravljen bo temeljni konflikt našega zemeljskega življenja, ki je nasprotje med smrtjo in življenjem. Kjer ni več smrti, je samo življenje. Da bi Jezus zavrnil saducejski argument, ki so ga potegnili iz pete Mojzesove knjige, jih je spomnil na drugo Mojzesovo knjigo, v kateri Bog pokliče Mojzesa in se mu predstavi: »Jaz sem Bog tvojega očeta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov.« (2 Mz 3, 6) 

Bog živih in ne mrtvih – Bog tistih, ki jih je po imenu poklical v zgodovino odrešenja in jih sprejel v večno življenje. Posmrtno življenje ni nadaljevanka našega zemeljskega življenja v smislu TV-nadaljevank. Za življenje po smrti ne moremo reči: »Takšno je življenje.« Lahko le rečemo: »Tam je drugačno življenje,« ker ga smrt več ne ogroža.