[Duhovna misel] Noben človek ni anonimno bitje (31. nedelja med letom)

Duhovna misel za 31. nedeljo med letom, Spomin vseh vernih rajnih: Lk 7,11–17

Praznik vseh vernih rajnih izvira iz samostana Cluny (998) in poudarja vero v Božje usmiljenje ter upanje v večno življenje. Gre za spomin na vse umrle, zlasti na tiste brez dostojnega pokopa, med vojaki, žrtvami nasilja in nesreč. Praznik povezuje žive in mrtve – z molitvijo, s spominom in z evharistijo lahko pomagamo dušam v vicah. Evangelij o obuditvi vdovinega sina iz Naina razodeva Jezusovo Božjo moč nad smrtjo in njegovo usmiljenje. Spomin vernih rajnih nas uči, da je vsak človek v Božjih očeh dragocen, z imenom in možnostjo večnega življenja.

Komentar: Noben človek ni anonimno bitje

Letos sovpada z 31. navadno nedeljo praznik spomina vseh vernih rajnih. Ta spomin ima svoj začetek v francoskem samostanu v kraju Cluny, ki je bil v 10. stoletju središče benediktinske meniške reforme. Opat Odilo je ta praznik leta 998 predpisal za vse samostane, ki so bili v povezavi s Clunyjem. Papež Benedikt XV. je sredi stisk prve svetovne vojne leta 1915 dovolil, da vsak duhovnik na ta dan trikrat mašuje za vse umrle vernike. V Letu svetnikov najdemo lep citat spreobrnjenca in misleca R. Schneiderja o prazniku spomina vseh vernih rajnih: »Vseh vernih duš dan … neizmerne vojske se pojavijo v somraku pozne jeseni; vsi mrtvi nas pozivajo. Vsaj za en dan naj se zavemo njihove ogromne množice … Vsi mrtvi imajo pravico do tega, da jih ne pozabimo. Kako kmalu bomo mi sami med njimi, neznani med neznanimi, in bomo žejali po pomoči tistih, ki stojijo še v življenju. Vendar se obenem spominjamo, da je »Bog večji od našega srca« (1 Jn 3, 20) (LS,258).

Praznik vernih rajnih ima svoj globoki teološki pomen. Najprej gre za vero v neskončno Božje usmiljenje. To konkretno pomeni, da ne vemo, kaj se dogaja z vsakim človekom tik po tem, ko zapusti ta svet, in kakšne možnosti mu daje Bog.

Drugi pomembni vidik je dejstvo, da umrejo mnogi ljudje v vojnih spopadih, naravnih nesrečah in drugih okoliščinah, ki onemogočijo vsako normalno človeško slovo in pokop. Pomislimo na vse naše rojake, pobite po drugi svetovni vojni, ki še osemdeset let po koncu vojne ležijo razmetani po vsej Sloveniji. Ali na človeške zarodke, ki končajo, Bog vé, kje. Ali na vojake, ki jih raznesejo bombe in mine ali za katerimi izgine sleherna sled. Še bi lahko naštevali primere, ko človeško dostojanstvo v očeh soljudi nima nobene vrednosti več. Če vprašamo umetno inteligenco, koliko žrtev je povzročil nacizem, dobimo odgovor od 15 do 20 milijonov. In koliko komunizem? Od 60 do 100 milijonov. In ker se danes tako rado govori o fašizmu in njegovi nevarnosti, je številka prav pri tej politični ideologiji najnižja – manj kot en milijon. Točnih številk, predvsem za komunistične zločine, ni mogoče dobiti. Če predpostavljamo skupaj 120 milijonov, je to, kot če bi izginilo šestdeset Slovenij. Če temu prištejemo še približno 17 milijonov žrtev prve svetovne vojne in drugih vojn, je v 20. stoletju samo v vojnih spopadih umrlo skoraj 150 milijonov ljudi. Prav je, da se vseh teh žrtev enkrat na leto spomnimo in molimo za njihovo odrešenje.

Tretji razlog, ki je pomemben za praznovanje spomina vernih rajnih, je povezava med živimi in mrtvimi, ki je mogoča v spominu, molitvi ter evharistični daritvi. Kristjani verujemo, da nobena smrt ni zaman, da po smrti človekova duša živi naprej. Če je v procesu očiščevanja, ki ga imenujemo vice, lahko tem dušam mi, živi, pomagamo z molitvijo in daritvijo.

Na današnji praznik je mogoče izbrati več svetopisemskih odlomkov, saj se pri vsaki od treh maš berejo različni odlomki. Ker je letos Lukovo leto, smo se odločili za besedilo tega evangelista, ki govori o obuditvi mrtvega sina materi, ki je bila vdova. Jezusu se vdova zasmili in pristopi do mrtvega sina, ki so ga že nesli na kraj pokopa, ter ga obudi od mrtvih. V ozadju te zgodbe je starozavezna pripoved o preroku Eliju, ki je prav tako pri mestnih vratih zagledal vdovo, jo prosil za vodo in kruh. Vdova je imela le še zadnje prgišče moke, da bi spekla zadnji kolač sebi in sinu, nato pa bi umrla od lakote. Elija ji naroči, naj vseeno najprej njemu speče kruh in naj se ne boji, da ji bo zmanjkalo moke in olja. Tako so vsi preživeli sušo. Nakar je na smrt zbolel vdovin sin, ki ga Elija z Božjo močjo prikliče nazaj v življenje. Tako kot je žena rekla Eliju: »Zdaj vem, da si Božji mož in da je Gospodova beseda v tvojih ustih resnica,« so tudi očividci v Nainu govorili: »Velik prerok je vstal med nami« in »Bog je obiskal svoje ljudstvo.«

To, da je Elija obudil mladeniča in za njim Jezus v Nainu, po eni strani pokaže na tesno povezavo med starozaveznim in novozaveznim razumevanjem Boga. Po drugi strani se s tem razodeva Jezusova Božja moč, ki obuja od mrtvih. Jezusova beseda je stvariteljska beseda, s katero je Bog ustvaril stvarstvo. Jezusovi čudeži vzpostavljajo prvotno stanje stvarstva, kakršnega je Bog ustvaril, in v katerem ima zadnjo moč življenje, ne smrt. Na primeru mladeniča iz Naina so se uresničile besede Zaharijeve hvalnice, da se je »Izraelov Bog ozrl na svoje ljudstvo in mu pripravil odrešenje po prisrčnem usmiljenju našega Boga, zaradi katerega nas bo obiskalo vzhajajoče sonce z višave, da razsvetli vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, in naravna naše noge na pot miru.« (Lk 1, 67–78)

Praznovanje vseh vernih rajnih je dan, ki želi sporočiti, da ni noben človek v Božjih očeh anonimno bitje – bitje brez imena in brez možnosti večnega življenja. V mogočen tok te reke Božje milosti in usmiljenja lahko tudi mi zlijemo svojo skodelico molitev.