Flotilja Tanje Fajon in Trumpov mirovni načrt

Slovenska zunanja politika se je ponovno proslavila s teatralno predstavo, ki sta jo uprizorili predsednica države Nataša Pirc Musar in zunanja ministrica Tanja Fajon v želji po impersonaciji zaslug in dela velikega bojevnika Saladina. Tokrat se predstava ni dogajala na Bledu, ampak v palači Združenih narodov v New Yorku.

Ravno tako si predsednica naše male države, ki si tako močno želi pustiti pečat v svetu, ni mogla zagotoviti igranja orkestra med govorom. Še huje za predsednico Natašo Pirc Musar – dvorana je delovala bolj polno med govorom Netanjahuja kot pa med njenim govorom, čeprav je med Netanjahujevim govorom velik del delegacij zapustil dvorano. In še zadnji udarec: delegacije, ki so zapustile dvorano, so Netanjahujev govor poslušale izven dvorane, medtem ko slovenski govor verjetno ni požel huronskega navdušenja ali zgražanja, vsaj zaslediti ni bilo kakšnih večjih komentarjev po medijih. V bistvu smo lahko prebrali bolj kot ne mlačne odzive z izjemo Hamasovih publikacij in RTV Slovenije. Želja uradnih slovenskih predstavnikov, da se zapišejo v zgodovino kot nekakšna kontinuiteta dosežkov neuvrščenih, se je izkazala kot infantilna odisejada, ki je dejansko porušila dolgoletne odnose z Izraelom, posledično pa nas je morda po hrbtu potrepljala kakšna arabska država.

Zakaj se je slovenska vladna politika odločila za tako radikalen rez z Izraelom, kjer ni niti poskusila ustvariti videza nepristranskosti, ampak je oddrvela s kopjem naravnost v napad? Nedvomno ima ministrstvo za zunanje zadeve realna poročila s terena, ki niso del propagandnega ustroja katarskega medijskega konglomerata, Hamasovih občil in iranske propagande. Vsekakor profesionalci na ministrstvu niso odvisni od propagandistov na družbenih omrežjih in histeričnih izpadov nevladnikov, ki so si Gazo izbrali kot izjemno priložnost za nabirke in svoj piar. Toda uradna politika se je navkljub vsem informacijam odločila, da bo stopila v nekakšno novo neuvrščeno združenje tretjih držav, kjer bomo v družbi Džibutija in Ekvatorialne Gvineje reševali svetovne probleme, kot je Gaza.

Uradna politika se je navkljub vsem informacijam odločila, da bo stopila v nekakšno novo neuvrščeno združenje tretjih držav, kjer bomo v družbi Džibutija in Ekvatorialne Gvineje reševali svetovne probleme, kot je Gaza.

Razlogi za sovražnost slovenske vlade proti Izraelu

Slovenska prekinitev tradicionalno dobrih odnosov z Izraelom je verjetno posledica drugih dejavnikov. Trenutna oblast je v mnogih pogledih radikalno leva, kar se kaže ne le v boju proti zasebnemu sektorju, višanju davkov in podržavljanju preostanka javnih storitev v zasebni lasti, kot sta predšolsko varstvo in zdravstvo. Kaže se tudi v politiki podpore skrajnim organizacijam in režimom, torej Hamasu, Hezbolahu, Putinovemu režimu, iranskim mulam, hutijevcem in kitajski komunistični partiji. Medtem ko ministrica Fajonova ne zamudi z obsodbami Izraela, je raketiranje izraelskih ali ukrajinskih civilistov, ubijanje iranskih žensk ali kristjanov v Nigeriji ne gane preveč. Po domače, nikakor 'se ne špara', ko gre za metanje besed o genocidu v Gazi, medtem ko javno obžaluje smrt 'teheranskega klavca' Raisija, ki je umrl v helikopterski nesreči. Naj omenim, da je Raisi sodeloval v pokolih več deset tisoč političnih nasprotnikov v Teheranu. Razlog za ravnanje slovenske politike proti Izraelu ima druge razloge.

Slovenija je močno lobirala pri Arabski ligi za podporo pri izvolitvi za nestalno članico Varnostnega sveta ZN. Zelo verjetno je bil eden izmed pogojev za glasove absolutna podpora palestinski državi, čeprav v popolnoma nedefinirani obliki in statusu. Ta brezpogojna podpora je vidna danes na več ravneh: v obsodbah izraelskih politikov, Esmeraldinih govorih ob spremljavi orkestra, tolčenjem z roko med govorom predsednika vlade v ZN, slikanju na mednarodnem forumu na Bledu pred skrajnimi uličnimi aktivisti in pravzaprav že v fanatičnem zavzemanju za prekinitev odnosov z Izraelom na vseh ravneh, od akademske sfere do kulturnih izmenjav. Obupano iskanje podpore za blokado Izraela na ravni EU in ZDA pa se je izkazalo za jalovo, še večjo slovensko sramoto pa je preprečil Trumpov načrt za Gazo v dvajsetih točkah, ki ga je Slovenija sicer z velikim olajšanjem podprla. Ravnanje slovenske vlade je bilo popolnoma nerazumljivo na več ravneh in nasprotovanje izraelskemu obračunu z Gazo bi bilo lahko veliko bolj subtilno, če so se zanj že odločili, toda Slovenija je raje izbrala kopje. Nihče, niti Izraelci, nam ne bi zameril sankcij proti Smotriču in Ben Gviru, ki sta oba skrajna politika, sankcije proti Netanjahuju pa so na ravni prvovrstne norosti.

Drugi razlog je Iran, kajti Slovenija ima tradicionalno dobre odnose z iranskim teokratskim režimom še iz obdobja Jugoslavije. Jugoslavija je sprva podpirala Izrael, vendar se je že dovolj hitro skupaj z doktrino vzhodnega bloka postavila na stran arabskih prebivalcev, saj Izrael ni izpolnil 'želja' komunističnih režimov po novi komunistični oziroma vsaj socialistični državi na Levantu, na kar so sprva upali. Upanje so imeli zaradi prvotnega sistema kibucev, arabske države pa so bile takrat v glavnem Zahodu naklonjene kraljevine. Po seriji državnih udarov v Egiptu, Siriji in Iraku ter novih načrtih o veliki socialistični arabski republiki so se karte premešale, vzhodni blok pa je denar stavil proti Izraelu. Zato je palestinske osvobodilne in teroristične organizacije polno podprla Sovjetska zveza, njihove člane so izobrazili v Moskvi, npr. Arafata in Abasa.

Zadnja vplivna kraljevina Iran je padla pod mečem teokratske revolucije, ki jo je sofinancirala Moskva, zahodne države pa so pod vplivom uličnih aktivistov in akademikov zagovarjale politiko pravice narodov, da si kujejo zgodovino sami. Pustimo ob strani, da je Homeinija močno finančno podpirala socialistična internacionala in da Iranci, ki so sprva v desettisočih padli pod streli klavcev, kot je bil Raisi, niso ravno voljno sodelovali pri kovanju iranske prihodnosti. Ne le to, niti Moskve niti Beograda ni preveč zmotilo dejstvo, da je na koncu teokratska klika potolkla tudi velik del socialističnih in komunističnih iranskih podpornikov. Socialistična internacionala ni ravno vrgla puške v koruzo, ko je revolucija požrla lastne revolucionarje, ampak je s polno paro zagotovila podporo Iranu.

Jugoslavija je torej imela izjemne odnose z Iranom, ki so se kasneje prelili v izjemne odnose z novo slovensko državo. Slovenija je sicer nihala med Iranom in Izraelom, kajti tudi odnosi z Izraelom so bili zgledni, vendar je velik del srca slovenske leve politike pripadal Teheranu. Ta ljubezen se je izkazala predvsem takrat, ko naj bi Ljubljanska banka, takrat še v večinski državni lasti, oprala skoraj milijardo evrov za IRGC. Omenjena podpora se kaže še drugje – slovenske leve vlade, ki so tako zelo rade feministične, redko glasno podprejo mučenje in pobijanje iranskih žensk, ki se borijo za osnovne človekove pravice. V svetovalno telo UNHRC je bila predlagana Afsaneh Nadipour, iranska predstavnica, ki ne le podpira, ampak je tudi del iranskega teokratskega ustroja, ki ubija iranske ženske, ki se borijo za svobodo govora in proti nošenju hidžaba. Slovenskih feminističnih predstavnic in aktivistk ne boste slišali kritizirati iranskih teokratskih predstavnikov.

Slovenskih feminističnih predstavnic in aktivistk ne boste slišali kritizirati iranskih teokratskih predstavnikov.

Tretji razlog je Katar, majhna bogata kraljevina, ki živi od črpanja nafte in plina ter bogato financira teroristične organizacije, kot je Hamas. Katar je v zadnjih dvajsetih letih prelil milijarde evrov v zahodne države, denar pa se je prelil tako v državna kot v zasebna podjetja in institucije. Katar financira medijska podjetja, kjer preko skrajne Al Jazeere širi propagando skrajnih islamističnih organizacij, kot so Hamas, Hezbolah in Muslimanska bratovščina. Katar je prelil milijone evrov v medijske in marketinške strokovnjake, ki preko spleta in uradnih medijev preoblikujejo zahodno javno mnenje proti Izraelu ter širijo širok spekter lažnih novic. Ta propaganda se je prelila na zahodne univerze, ki jim je Katar doniral velika sredstva, vpliva že celo na to, ali je kritika določenih držav dovoljena. Potem so tu še inštituti, nevladne organizacije, aktivisti, npr. Gretina flotilja proti Gazi, ki jo ravno tako financira Katar preko organizacij Muslimanske bratovščine. Tako pridemo do najbolj nevarne situacije – financiranje organizacij v EU pod vplivom Muslimanske bratovščine, ki je EU še ni razglasila za teroristično organizacijo. V Sloveniji je Katar financiral gradnjo ljubljanske džamije, verjetno pa bi se sredstva našla tudi v drugih institucijah. Katarski emir se je v začetku mandata srečal s predstavniki nove slovenske vlade in morda so tudi tukaj padle kakšne obljube.

Če upoštevamo podporo in obljube zgoraj omenjenih držav, lahko vse skupaj povežemo še v četrti razlog, ki ga je sicer razkril Požareport. Zunanja ministrica Fajonova naj bi se borila za pozicijo v ZN, verjetno v UNRWA ali kot posebna poročevalka za palestinske teritorije, za kar bo potrebovala podporo Arabske lige, Katarja in Irana. Vsekakor ji bo pomagalo, da je Slovenija relativno prijateljska še z Rusijo, Kitajsko in Južno Afriko.

Medtem ko ministrica Fajonova ne zamudi z obsodbami Izraela, je raketiranje izraelskih ali ukrajinskih civilistov, ubijanje iranskih žensk ali kristjanov v Nigeriji ne gane preveč.

Ali Izrael bije moralno vojno?

Večina ljudi se danes sprašuje, ali je Izrael odigral pravilno vlogo pri napadu na Gazo, torej ali so ravnanja Izraela moralna ali ne. Poleg tega gre za vprašanje civilnih vojnih žrtev ter uničenja. Toda kritiki Izraela imajo težavo, ker vedno spregledajo dejstvo, da je bil Izrael napaden s strani Hamasa, torej Gaze. Poleg tega je treba kritike opomniti, da Gaza ni bila pod okupacijo Izraela, Hamasov načrt pokola pa je dejansko imel genocidni namen – torej očiščenje teritorija judovskega prebivalstva. To so tudi storili s pobijanjem civilistov v njihovih domačih hišah, obiskovalcev festivala, tistih, ki so se skrivali v zakloniščih, ter celo otrok. Govorimo o neoboroženem prebivalstvu, ki je izkusilo strele v stilu Einsatzgruppen, sekanjem glav in sežigom. Torej, Palestinci niso napadli vojaških ali policijskih instalacij, ampak je bil namen očiščenje Judov na določenem teritoriju. Vse to so Palestinci posneli na videokamere, posnetke objavili na spletu ter istočasno proslavljali dogodek s hrano in pijačo ob vedenju, da gre za civiliste, s katerimi so (mrtvimi ali živimi) paradirali po ulicah Gaze v veselje njenega civilnega prebivalstva. Zakaj pravim, da so Palestinci in ne Hamas izvedli napad? Hamas je imel polno podporo civilnega prebivalstva, ki se je z velikim veseljem pridružilo orgiji klanja in nasilja.

Izrael se je moral odzvati, kajti Hamas je s podporo Irana in Katarja igral na dve karti. Želel je prisiliti Izrael v takojšnje premirje z izsiljevanjem s talci, kjer bi moral Izrael izpustiti večje število njihovih članov, oziroma pripraviti Izrael, da se takoj spusti v urbano vojno v Gazi, kar bi zaradi prepletenosti civilne in vojaške infrastrukture nedvomno pomenilo veliko žrtev na strani izraelske vojske. Izrael bi se takoj moral soočiti s tuneli, vojaškimi instalacijami v šolah in bolnišnicah, miniranimi stanovanjskimi objekti, šlo bi za polom. Obenem je Hamas pričakoval takojšen odziv Hezbolaha, kar bi v Izraelu odprlo dve fronti. Hamasov napad 7/10 bi tako spodbudil druge organizacije v regiji, izraelske izgube v urbani vojni bi pokazale šibkost IDF, izpustitev civilnih talcev za Hamasove teroriste pa bi pomenila dokončni poraz Izraela. Toda Hamas se je motil.

Nihče, niti Izraelci, nam ne bi zameril sankcij proti Smotriču in Ben Gviru, ki sta oba skrajna politika, sankcije proti Netanjahuju pa so na ravni prvovrstne norosti.

Izrael je bil pripravljen že leta, saj so pričakovali napad iz Libanona in Irana. Hezbolah je bil leta aktiven v sirski vojni, njegovi borci so bili izkušeni in utrjeni. Zahod se je začel ponovno pogovarjati z Iranom v zvezi z JCPOA (jedrski sporazum), kar bi pomenilo omilitev sankcij ter dodaten priliv denarja Iranu. Zmaga hutijevcev v Jemnu pa bi lahko povzročila zastoj mednarodnega komercialnega prometa iz Azije, kar bi nedvomno povzročilo pritisk evropskih držav na Izrael. Tako je izraelski obveščevalni in vojaški ustroj z izjemno inteligenco in natančnostjo izvedel enega najboljših taktičnih podvigov v zgodovini bojevanja – z eksplodirajočimi pagerji in telefoni je obglavil celotno vojsko Hezbolaha, zarezal v varnostne sisteme v Iranu ter s kirurško natančnostjo raketiral sestanek Hamasovih vodij v Katarju! Praktično brez civilnih žrtev.

Kaj pa Gaza? Gaza je šla v vojno z Izraelom in posledice za svoje odločitve zdaj nosijo sami. Nikakor ne moremo sprejeti argumenta, da je šlo 7. oktobra 2023 le za napad nekaj podivjanih teroristov Hamasa. Šlo je za organiziran napad z večinsko podporo prebivalcev Gaze. V vojni so poraženci in zmagovalci. Gaza je že zdavnaj izgubila to vojno, toda fanatičnost režima in prebivalcev Gaze spominja na tisto iz nacistične Nemčije, ko so v ruševinah Berlina pošiljali v boj starce z muzejskimi puškami in desetletnike z noži, pa čeprav so vedeli, da so že dolgo časa pogubljeni. Sedmi oktober je Izraelcem povrnil spomine na pokole v Evropi, na Babi Yare ali varšavske gete; Palestinci v Gazi so pravzaprav dali Izraelu izključno eno in edino možnost – vojno. Vojno so dobili in vojno so izgubili, čas je, da to uvidijo. Ne le to, čas je, da prepoznajo svojo fanatičnost in sprejmejo odgovornost za lastna dejanja. Predvsem pa, da se zavedajo svoje nihilistične in sovražne družbe, ki je pripravljena žrtvovati lastne otroke za cilj, ki je enako zavržen – žrtvovanje otrok v Izraelu.

Gaza je že zdavnaj izgubila to vojno, toda fanatičnost režima in prebivalcev Gaze spominja na tisto iz nacistične Nemčije, ko so v ruševinah Berlina pošiljali v boj starce z muzejskimi puškami in desetletnike z noži, pa čeprav so vedeli, da so že dolgo časa pogubljeni.

Trumpovih 20 točk

Tako pridemo do Trumpovih 20 točk, ki so dejansko zelo dober načrt. Trumpu moramo priznati, da se je dobro lotil odnosov med Izraelom in arabskimi državami. Poleg umika Hamasa in seveda končanja sovražnosti je najpomembnejši dejavnik okupacija Gaze s strani mednarodnih sil, ki jih bodo v glavnem sestavljale ZDA in arabske države (stabilizacijska sila oziroma ISF). V Gazi mora priti do okupacije, ki sta jo po drugi svetovni vojni doživeli Nemčija in Japonska, torej z neke vrste denacifikacijo, nadzorom nad izobraževalnimi in drugimi institucijami ter državnimi organi. Le tako se bosta Gaza in Zahodni breg spremenila v civilizirano državo brez sovraštva in nenehnih vojn. Le tako bodo lahko palestinski otroci končno živeli lepo in izpolnjeno otroštvo, ne da bi jim odrasli v rosnih letih porinili kalašnikovke v roke.

Načrt je podprlo več arabskih držav, in kar je najpomembnejše, med njimi tudi Savdska Arabija, Egipt, ZAE in celo Katar. Podpora zadnjega pomeni, da so Palestinci izgubili zadnjo vojno. Niso je izgubili le zato, ker je imel Izrael moralno prednost in pravico do obrambe. Niti ne zato, ker je imel Izrael izjemno taktično rešitev ter železno voljo za zmago v vojni, v kateri se tudi sami Palestinci zavedajo, da ni šlo za genocid. Dokončno so ugotovili, da bo šel Izrael vedno na vse ali nič, kajti Izrael je njihov dom, njihova edina država in branili jo bodo kot ranjeni levi. Ko so nacisti začeli preganjati, zapirati in pobijati judovsko prebivalstvo v Evropi, so druge evropske države in ZDA zaprle vrata. Omejile so vize. Niso jih rešili, reševali so jih posamezniki. Izraelci so našli svoj dom in obdržali ga bodo za vsako ceno. To danes vedo tudi arabske države, zato ima Abrahamski sporazum prihodnost. Vprašanje je, ali se tega zaveda slovenska politika.

(D221: 34-37)