Gorenak zavrača očitke o ukinjanju javnega zdravstva in zahteva preglednejše kampanje

Pred referendumom o interventnem zakonu se zaostruje razprava o prihodnosti zdravstva. Nekdanji notranji minister Vinko Gorenak nasprotuje razlagi, da zakon pomeni ukinjanje javnega zdravstva. Niki Kovač očita zavajanje volivcev, ob tem pa odpira vprašanje financiranja organizacij, ki sodelujejo v političnih kampanjah.

Volivci bodo 6. decembra odločali o zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije. Čeprav zakon posega na več področij, zdravstvo postaja ena osrednjih tem predreferendumskega soočenja. Datum glasovanja in referendumsko vprašanje določa odlok državnega zbora, sprejet 16. oktobra.

Vinko Gorenak po poročanju Portala24 zavrača napovedi, da bi uveljavitev zakona ogrozila javno zdravstvo. Po njegovem bi sodelovanje z zasebnimi izvajalci omogočilo uporabo dodatnih zmogljivosti za obravnavo bolnikov in krajšanje čakalnih dob.

»To, kar počne Nika Kovač, je zavajanje volivcev,« je dejal ob njenih napovedih kampanje za zaščito javnega zdravstva. Kovačeva nasprotuje preusmerjanju javnega denarja k zasebnim izvajalcem, Gorenak pa vztraja, da sodelovanja z njimi ni mogoče enačiti z ukinitvijo javnega sistema.

Kaj bi se spremenilo pri sodelovanju z zasebniki

Zakon bi javnim zdravstvenim zavodom znova izrecno omogočil pogodbeno sodelovanje z drugimi zasebnimi izvajalci zdravstvene dejavnosti. Zdravniška zbornica Slovenije v pojasnilu sprejetega zakona navaja, da bi lahko šlo denimo za izvajalca, organiziranega kot samostojni podjetnik, družba ali zavod.

Takšno sodelovanje bi bilo vezano na zakonske pogoje. Med njimi sta ekonomska smotrnost za javni zavod in obstoj predpisanega razloga za pogodbeno opravljanje storitev. Zbornica zato spremembe opisuje kot širjenje možnosti pogodbenega sodelovanja, tudi z zasebnimi izvajalci.

Za bolnika se razprava dotika predvsem vprašanja, ali bi mu širša uporaba razpoložljivih zmogljivosti omogočila hitrejši pregled ali poseg. Prav na pričakovanem izboljšanju dostopnosti Gorenak gradi svojo podporo takšnemu sodelovanju. Nasprotniki medtem v ospredje postavljajo skrb glede porabe javnega denarja in položaja javnih zavodov.

Ostri očitki glede referendumskih sporočil

Gorenak sedanjo razpravo povezuje tudi s preteklimi referendumskimi kampanjami. Po njegovem so nasprotniki zakonov volivce nagovarjali z odmevnimi opozorili, ki niso ustrezala njihovi dejanski vsebini. Med primeri je navedel trditve o politični policiji, ukinjanju RTV Slovenija in prisilnem delu prejemnikov socialne pomoči.

Gre za njegovo oceno ravnanja političnih nasprotnikov. Tokrat jim očita, da s svarili pred izgubo javnega zdravstva ponovno uporabljajo strah kot sredstvo za mobilizacijo volivcev.

Kdo plačuje politično prepričevanje

Drugi del Gorenakove kritike zadeva denar. Zavzema se za strožja pravila glede tujega financiranja organizacij, ki se vključujejo v volilne in referendumske kampanje. Po njegovem finančno zaledje nevladnih organizacij zahteva primerljivo pozornost kot financiranje političnih strank.

Pri tem imajo tudi organizatorji referendumskih kampanj že določene obveznosti. Po pojasnilih ministrstva za javno upravo odgovarjajo za zakonitost izvedbe in financiranja celotne kampanje, odpreti morajo poseben transakcijski račun ter poročati o zbranih in porabljenih sredstvih. Financiranje rednega delovanja organizacije in financiranje konkretne referendumske kampanje zato zahtevata ločeno obravnavo.

Gorenak s svojim predlogom odpira vprašanje dodatnih omejitev za organizacije, ki prejemajo sredstva iz tujine in hkrati sodelujejo v domačih političnih razpravah. Pred decembrskim glasovanjem se tako ob vsebini zdravstvenih sprememb zaostruje tudi spor o pravilih političnega prepričevanja in preglednosti njegovih plačnikov.