Invalidi še vedno čakajo na dostopnost – včasih gre le za nekaj stopnic

V Sloveniji še vedno številne javne stavbe – zdravstveni domovi, občine, kulturni domovi in športne ustanove, niso dostopne osebam z gibalnimi ovirami, čeprav bi po zakonu morale biti. V Zvezi paraplegikov Slovenije so pričeli s projektom »Tudi jaz bi šel noter«, s katerim želijo na to znova opozoriti, spodbuditi lastnike stavb k ukrepanju in omogočiti, da se ljudje z oviranostjo aktivno vključijo pri izboljšanju razmer. Kmalu se tudi izteče 15-letni rok za zagotovitev dostopnosti stavb v javni rabi. »Pričakovali bi, da bo vsaj država spoštovala rok, ki si ga je sama postavila,« so bili jasni v Zvezi paraplegikov Slovenije.

Že 33 let 3. decembra obeležujemo mednarodni dan invalidov. Namen tega dne, ki so ga leta 1992 z resolucijo razglasili Združeni narodi, je spodbujanje boljšega razumevanja problematike vezane na invalidnost, pravice invalidov in socialno vključevanje invalidov.  A kljub temu, da se družba vse bolj zaveda problematike invalidnosti, se invalidi v vsakdanjem življenju še vedno srečujejo s številnimi ovirami, ki jim preprečujejo, da bi lahko živeli popolnoma enakopravno zdravim osebam.

Med večjimi ovirami je seveda tudi nedostopnost stavb, za kar nam v državi še vedno ni uspelo povsem poskrbeti. Do izteka 15-letnega roka za zagotovitev dostopnosti stavb v javni rabi nas ločita manj kot dva tedna, Zveza paraplegikov Slovenije ob tem opozarja, da več kot četrtina državnih in občinskih stavb še vedno ni prilagojena oz. v celoti dostopna. Enako velja za stavbe v zasebni lasti.

Kaj nedostopnost pomeni v praksi?

Pogovarjali smo se z Laro Nedeljkovič, ki je med drugim tudi plesalka na vozičku, ki osvaja nagrade. S svojo energijo in ustvarjalnostjo ruši predsodke o gibalno oviranih osebah, hkrati pa tudi odkrito govori o vsakodnevnih sistemskih ovirah, s katerimi se sooča.

Vprašali smo jo, kako jo nedostopnost javnih stavb osebno omejuje pri vsakodnevnem življenju. »Zadnje čase me najbolj moti dostop do pošte. Če želim prevzeti paket, ne morem v stavbo, ker z invalidskim vozičkom ne pridem čez jašek in visok prag. Vsakič moram čakati zunaj, da uslužbenci najprej postrežejo vse, ki se lahko normalno sprehodijo noter. Če dežuje, čakam na dežju. Zadnjič je prišel še kombi po pošto in ker je blokiral dostop, sem morala čakati, da so najprej natovorili celo pošiljko, preden sem se lahko približala vhodu in pozvonila za pomoč,« nam je povedala.

Opozorila je, da so parkirišča za invalide v BTC-ju ali Supernovi velikokrat zasedena z avti brez invalidske parkirne karte. »In ko jih na to opozoriš, se večina dela, kot da ni nič,« je dodala. Težave pa ima celo pri zdravstvenih storitvah, saj oprema pri nekaterih pregledih ni prilagojena za osebe na vozičku.

Pomanjkanje dostopnih prostorov je vplivalo tudi na njeno izobraževanje – kot srednješolka se ni mogla vpisati na srednjo vzgojiteljsko šolo, saj ta ni bila prilagojena, zato je bila primorana izbrati drugo. Zgodba se je žal ponovila tudi pri izobraževanju na fakulteti, saj ni mogla na Pedagoško fakulteto, ker niso imeli dostopne plesne dvorane – takrat se je že aktivno ukvarjala s plesom, zato se je vpisala na Fakulteto za upravo. »Pomanjkanje dostopnih prostorov je tako dejansko spremenilo moje poklicne možnosti, saj se nisem mogla izobraziti za delo, ki sem si ga želela,« je Lara Nedeljkovič delila z nami svojo izkušnjo.

Povedala nam je še, da ima na srečo svoje delovno okolje prilagojeno, tako da tam nima večjih težav. »So mi pa velike ovire povzročale druge stvari – recimo letalske družbe. Lani sem med prestopom čakala ure in ure, »parkirana« v sobo za invalide. Niti na stranišče nisem mogla. Odnos zaposlenih je bil povsem neprimeren,« je zatrdila.

Kot plesalka na vozičku pa je doživela tudi situacije, ko je organizator dobro vedel, da nastopajo invalidi – pa prizorišče kljub temu ni bilo dostopno. »Včasih gre za nekaj stopnic, zaradi katerih sploh ne moremo do prizorišča,« je pojasnila.

Kakšni so odzivi institucij, ko se opozori na tovrstne težave? »Ko sem na pošti opozorila na težave z dostopom, so mi rekli samo, da lahko pozvonim in počakam zunaj in da je to torej urejeno,« nam je povedala Nedeljkovičeva in hkrati opozorila, da to ni rešitev. »To ni samostojnost. To je odvisnost od nekoga, ki ti sploh omogoči vstop v stavbo ali do storitve,« je bila jasna.

Katere spremembe bi ji najbolj olajšale življenje? »Najprej dostopne stavbe. To je osnova. Potem pa še normalna uporaba invalidskih parkirnih mest, brez vsakodnevnega pregovarjanja z ljudmi, ki tam sploh ne bi smeli parkirati, nam je odgovorila in opozorila, da je podobno tudi z invalidskimi WC-ji. Velikokrat služijo kot skladišče za čistila in stroje. Pogosto je tudi njihova oprema slaba – držala niso funkcionalna.

Projekt »Tudi jaz bi šel noter« spodbuja lastnike stavb, da pravočasno ukrepajo

S projektom »Tudi jaz bi šel noter« v Zvezi paraplegikov Slovenije krepijo zavedanje, da je dostopnost stavb človekova pravica in tudi zakonska obveznost. V zvezi so vzpostavili tudi posebno spletno stran dostopno.eu. Projekt spodbuja lastnike stavb, da pravočasno ukrepajo, saj se rok za prilagoditev obstoječih stavb kmalu izteče. »To je priložnost, da medijsko opozorimo na konkretne primere, zgodbe uporabnikov in dejanske posledice nedostopnosti.

Gre za družbeno temo z močnim ozadjem, ki zadeva desetine tisoč ljudi po Sloveniji,« so zapisali v izjavi za javnost in pojasnili, da projekt omogoča, da posamezniki prek spletnega obrazca prijavijo nedostopne stavbe v javni rabi. Uporabnikom bodo pomagali v postopkih uveljavljanja pravice do dostopnosti in po potrebi stopili v stik z lastniki stavb. Lastnikom, ki želijo stavbo prilagoditi, pa bodo pomagali z nasveti in smernicami za izvedbo potrebnih prilagoditev. »Na lastnike se tudi sami obrnemo in jih spodbudimo k prilagoditvi prostora. Hkrati zbiramo primere dobrih praks, kjer so lastniki že zagotovili dostopnost, ker verjamemo, da se spremembe začnejo z zgledom,« so še dodali. 

V zvezi nasprotujejo tudi vladnemu predlogu, naj se rok za prilagoditev podaljša. Po Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov (Zimi) bi morale biti po 15-letnem roku vse javne stavbe dostopne najpozneje do 11. decembra letos. Gre za trgovine, restavracije, kulturne ustanove, športne objekte, zdravstvene domove ter državne in občinske urade, ki vsakodnevno sprejemajo uporabnike svojih storitev.

Vlada je prav te dni v DZ vložila predlog sprememb Zakona o izenačevanju možnosti invalidov, ki na novo uvaja globe za primere, ko stavba ni dostopna. Po trenutnem predlogu bi sankcije pričele veljati čez dve leti. »Zveza kot organizacija, katere člani se dnevno srečujejo s posledicami nedostopnosti, takšnega odloga ne podpira,« so pojasnili.

Podobno nasprotovanje je izrazil tudi Zagovornik načela enakosti. »Če lastnik v 15 letih ni uspel zagotoviti dostopnosti, je tudi v dveh naslednjih letih zelo verjetno ne bo. Kakršnega koli podaljšanja roka ne podpiramo. Dovolj smo čakali! Po 12. decembru je nujen nadzor na terenu. Zgolj tako bo naše grajeno okolje postalo bolj humano,« so poudarili na zvezi.

Slovenski invalidi že (vsaj) 15 let čakajo, da bodo stavbe končno dostopne

Predsednik Zveze paraplegikov Slovenije in državni svetnik Dane Kastelic je opozoril, da slovenski invalidi že 15 let čakajo, da bodo stavbe končno dostopne. »Ne samo za nas, temveč tudi za vse starejše, mlade starše z vozičkom, osebe s senzornimi težavami ali z drugimi težavami z gibanjem,« je dejal in pozval vse lastnike stavb, ki teh še niso prilagodili, da k temu nemudoma pristopijo.

V pogovoru za naš medij je predsednik Zveze paraplegikov Slovenije ocenil, da je dostopnih javnih stavb še vedno bistveno premalo – in to kljub temu, da je zakon določal celih 15 let, da se to uredi. Poleg približno četrtine javnih stavb je nedostopnih še nekoliko več stavb v zasebni lasti.

Kateri so glavni razlogi, da se lastniki javnih stavb še vedno ne prilagajajo zakonskim zahtevam? Po njegovem mnenju so glavni razlogi trije. Lastniki niti ne vedo, da morajo stavbo prilagoditi, ali pa ne vedo, kako naj stavbo prilagodijo za različne oblike invalidnosti. Tretji razlog pa je, da za prilagoditev ne zagotovijo finančnih sredstev.

Velike težave pri dostopu iz parkirišč v centru Ljubljane do Cankarjevega doma

Zanimalo nas je tudi, kako zveza sodeluje z državo, občinami ali posameznimi ustanovami pri izboljšanju dostopnosti. »Skušamo se vključevati v vse državne postopke sprejemanja predpisov, ki se nanašajo na prilagoditev stavb, predvsem je to gradbena zakonodaja in zakonodaja s področja vključevanja invalidov,« je odgovoril Kastelic in pojasnil, da je pri občinah ali posameznih ustanovah sodelovanje različno – včasih se sami obrnejo na njih in pomagajo z nasveti, kako prilagoditve čim lažje in pravilno izpeljati ali pa jih prosijo za revizije gradbene dokumentacije.

»Če sami ugotovimo, da neka stavba ni prilagojena ali nas na to opozorijo naši člani, pa se sami obrnemo na občino ali ustanovo in posredujemo,« je povedal in kot primer navedel nekaj zadnjih konkretnih primerov. »Kontaktirala nas je občina Novo mesto in smo skupaj pogledali, kaj je na občinski stavbi še potrebno postoriti. Bomo v kratkem preverili, če so stvari sedaj urejene. Iz terena pa smo ravno dobili obvestila o velikih težavah za osebe na invalidskem vozičku pri dostopu iz parkirišč v centru Ljubljane do Cankarjevega doma in da v Kočevju pri cerkvi ni parkirnega mesta za invalide,« je naštel in dodal, da oboje preverjajo še sami, nato se bodo odzvali.

Vse se da, če se le hoče – prilagodili so Mozirsko kočo na Golteh 

Kakšne konkretne sankcije ali spodbude predvideva zakon za lastnike, ki ne prilagodijo stavb? Po besedah Kastelica žal praktično nikakršnih. Ocenil je, da gre za nepopolni zakon, ki določa obveznost, ne pa tudi kazni, če se obveznosti ne spoštuje. »Kot če bi v kazenski zakonik napisali, da je umor prepovedan, pozabili pa bi vanj napisati še sankcijo zapora,« je opisal in spomnil, da je vlada sedaj sicer predlagala, da se doda posebna globa za prekršek, če lastnik stavbe ne prilagodi – a želijo, da to velja šele čez dve leti. »Globo seveda podpiramo, takšno podaljševanje roka pa ne,« je pojasnil.

Kot primer dobre prakse je izpostavil Fakulteto za upravo v Ljubljani. »Da pa ne bomo samo pri klasičnih stavbah: prilagojena je na primer tudi Mozirska koča na Golteh, ker je lep primer, kaj vse se da, če se le hoče tudi v gorskem svetu,« je zatrdil in v to kategorijo dodal še plažo v Strunjanu. Bo 11. december prinesel kakšno opazno spremembo? »Določene spremembe so vidne na terenu že sedaj, bojim pa se, da ne bo neka večja opazna sprememba,« je sklenil Kastelic.