Iran grozi Zahodu s terorističnimi napadi in rekrutira otroke za boj

Iranske oblasti so zagrozile z novimi terorističnimi napadi na zahodu proti ameriškim in izraelskim civilistom ter iranskim članom opozicije oziroma disidentom in nasprotnikom režima ne glede na uradno članstvo v kakšnem opozicijskem gibanju. Iranski terorizem sicer ni nov in aktivno obstaja že od začetka iranske teokratske oblasti. V preteklosti so ali Iranci pod taktirko iranske Islamske republikanske garde (IRGC) ali člani terorističnih organizacij pod taktirko IRGC izvedli več terorističnih napadov na civilne cilje in iransko opozicijo. Treba je še upoštevati, da iranska teroristična aktivnost ni omejena le na deklarirane civilne tarče, ampak se ne ozira na ostale civiliste.

Dolga roka iranskega terorizma v preteklosti

Iranska država je bila vpletena v stotine terorističnih napadov, ugrabitev, vojn in atentatov. Teroristični napadi so bili v 12 evropskih državah, 9 bližnjevzhodnih, štirih azijskih, šestih afriških, štirih ameriških državah ter Avstraliji.

Homeini je sprva za tarčo izbral iransko opozicijo in ameriške tarče. Atentate so začeli s Pahlavijevim nečakom Šahriarjem Šafikom, potem zadnjim demokratično izvoljenim predsednikom vlade Bahtiarjem, diplomatom Tabatabaejem, ministrom Parvisom, šefom kurdske opozicije Gasemlujem in mnogo drugimi člani iranske opozicije.

Poskusili so izvesti atentate še na ameriškega predsednika Trumpa, savdskega veleposlanika v ZDA al-Džubeirja, savdskega konzula v Karačiju, izraelske veleposlanike v Azerbajdžanu, Keniji, Indiji, Tajskem, Gruziji, Urugvaju in Nepalu.

Poskusili so ubiti tudi druge, kot recimo pisatelja Salmana Rushdija, predsednika Nemško-izraelskega prijateljstva Davida Rouacha, borko za ženske pravice Masih Alinedžad, ameriško ambasadorko v Južni Afriki in mnogo drugih znanih in manj znanih osebnosti, predvsem znotraj Sirije, Libanona, Iraka in Izraela.

Poleg posameznih atentatov in eksekucij so iranske varnostne in obveščevalne službe skupaj s proksiji odgovorne še za ugrabitev letal, kot na primer TWA 847, izvedli so tudi več bombnih napadov v Parizu, Bejrutu, Hebronu, Tel Avivu, Buenos Airesu, največji je bil verjetno napad na Argentine-Israeli Mutual Association (AIMA), kjer je bilo ubitih 95 ljudi.

Pomagali so izvesti napade na vojaške barake v Bejrutu in ubili 241 ameriških marincev ter praktično zrušili ameriško ambasado in ubili 63 ljudi. Napadli so še letališča v Rimu in Dunaju, plačevali mehiškim kartelom za tihotapljenje članov Hezbolaha v ZDA ter izvedbo atentatov na politične osebnosti. Nenazadnje je IRGC pomagala Hamasu organizirati napad na Izrael in masaker 7. oktobra, ki je na koncu pripeljal do vojne v Gazi.

To je le majhen del napadov, če pa bi upoštevali vse napade in umore v Izraelu, bi verjetno porabili najmanj sto strani.

Obupanost iranskega režima

Iranska Strategija Mozaika se je izkazala za neuspešno proti ameriškim in izraelskim napadom. Danes je jasno, da Iran nima odgovora na relativno uspešno strategijo nasprotnika, posamična poveljstva pa delujejo na lastno roko, toda neučinkovito. Te regionalne komande nimajo centralnega poveljstva, ki bi koordiniralo obrambo in uspešen napad, zato raketiranje 'vsepovsod' nima drugega učinka kot jezo arabskih sosed, ki so zdaj celo pripravljene sodelovati v kopenski ofenzivi.

V IRGC gre še za zelo visoke izgube med poveljujočim kadrom, ki ima tako hude izgube, da regionalne komande vodijo neizkušeni kadri, ki se panično lotevajo obrambe in napada nasprotnika.

Vsi poveljujoči kadri so danes tarča ameriških in izraelskih raket, zato se oficirji redno sprašujejo, kdo bo naslednja žrtev in kaj so za to žrtev pripravljeni tvegati. Glede na to, da celoten sistem temelji na veri v sposobnost IRGC in njenega odločanja, se ni čuditi, da iranski viri poročajo o relativno visokem dezerterstvu tudi najvišjih kadrov. Pomembno je vedeti, da so ubiti kadri več desetletij predstavljali ne le ideološki steber režima, ampak tudi vero v nepremagljivost sistema. Zato se ravno IRGC, Basidži in iranski proksiji soočajo z dilemo, kako preprečiti osip članstva in prepričati ljudstvo v svojo nepremagljivost. Kajti leta medijskega propagandnega prepričevanja o nepremagljivosti in svetosti iranskega režima se danes sesuvajo v prah. Ironično je danes Iran dosti bolj uspešen v medijski propagandi na zahodu kot doma v Iranu.

Leta medijskega propagandnega prepričevanja o nepremagljivosti in svetosti iranskega režima se danes sesuvajo v prah.

Iran ponovno žrtvuje otroke

Zato se nikakor ne gre čuditi, da je Iran najprej pozval muslimanske brate v boj proti 'velikemu satanu'. Toda muslimani v arabskem svetu so besni zaradi iranskega raketiranja njihovih ozemelj, tako da takšni pozivi niso naleteli na plodna tla.

Drug poziv je bil iranskim proksijem, najbolj pa so ga upoštevali v Hezbolahu, ki so začeli z raketiranjem Izraela, kar pa je pripeljalo do delne okupacije Libanona s strani Izraela in posledico, da Hezbolah vedno bolj sovražijo tudi v Libanonu. V Iraku so šiitske milice poslale nekaj dronov in raket nad ameriške baze, vendar so Američani praktično takoj z zemljo zravnali dva kampa šiitskih milic. Šiitske milice so se v Iraku nekoliko umirile in čakajo na nadaljnja poveljstva iz Irana.

Najbolj so Iran razočarali Hutiji, ki v pomoč Iranu, z izjemo javnih govorov, niso ponudili ničesar. Ne le to; Hutiji so celo na skrivaj namignili savdski vladi, da so se pripravljeni pogajati o prihodnosti Jemna, kar dobro nakazuje, koliko Hutiji zaupajo iranskemu režimu.

Za izdajstvo šteje relativno nepomembna kritika vlade, medtem ko je pretekla udeležba na protestih dovolj za smrtno kazen.

Iran je zato aktiviral skrajna orožja, ki so del splošne iranske obrambe. Prve so eksekucije Irancev, ki jih krivijo za izdajstvo. Pustimo ob strani, da šteje za izdajstvo relativno nepomembna kritika vlade, medtem ko je pretekla udeležba na protestih dovolj za smrtno kazen. Že praznovanje tradicionalnih perzijskih praznikov je dovoljšen razlog za obešanje in streljanje civilistov.

Drugo orožje je uporaba civilnih objektov za vojaške namene. Več poveljstev in skladišč orožja je danes v šolah ali drugih civilnih ustanovah, kar sledi politiki Hamasa in drugih terorističnih organizacij, ki so uporabljale civiliste za živi ščit. ZDA in Izrael sta po raketiranju dekliške šole v Baločistanu zaenkrat zelo previdni pri uničevanju ciljev, zato do drugega incidenta na srečo še ni prišlo.

Tretje orožje pa je uporaba otrok v IRGC, podobno kot to počne Hamas ali pa Homeini v Iransko-iraški vojni, ko je bilo ubitih na desettisoče dečkov v čiščenju minskih polj. IRGC je zato preko milice Basidž rekrutiral otroke od 12 leta naprej na kontrolnih točkah in za druge vojaške namene. Težavo zdaj predstavlja, kako uničiti kontrolne točke, kar že počneta ZDA in Izrael, saj bodo verjetno rezultat tudi mrtvi otroci, kar bo Iran izkoristil za propagandne namene. Seveda se nevladniki in Združeni narodi še niso oglasili.

Četrto orožje so teroristični napadi na zahodu, kar je Iran javno že razglasil.

Veliko poveljstev in skladišč orožja je danes v šolah ali drugih civilnih ustanovah.

Teroristični napadi so se začeli

Napadena je bila sinagoga v belgijskem Liègu, kar je bilo kasneje vidno tudi na videu, ki so ga posneli teroristi sami. Podobno je bilo po napadu na 'sionista' v Belgiji, odgovornost pa je prevzela z Iranom povezana Harakat ašab al-Jamin al-Islamija (HAYI), ki je sicer povezana s terorističnimi organizacijami pod okriljem Irana. Poleg tega imajo tudi logo, ki močno spominja na Hezbolahovega.

V Veliki Britaniji pa je napad na sinagogo 2. marca zahteval dve življenji, medtem ko je policija v Manchastru za las preprečila množični pokol judovske skupnosti.

V Amsterdamu je na judovski šoli eksplodirala manjša bomba, vendar ni zahtevala žrtev, v Schoonhovenu na Nizozemskem pa je bil ubit iranski podpornik Pahlavija Mohamed Šafaj, ki je sicer delal za lokalno policijo.

Grožnje so v Evropi tako resne, da je belgijska policija na ulice mest poslala vojsko, ki naj bi zaščitila judovsko skupnost. HAYI je ravno tako prevzela odgovornost za požig štirih ambulantnih vozil, ki jih je imela v lasti humanitarna organizacija Hatzola. Zaenkrat do večjih napadov in pokolov še ni prišlo, toda glede na dejstvo, da je Evropa desetletja dovoljevala z IRGC povezane organizacije, je strah pred spečimi celicami upravičen.

Pomoč zahodne skrajne levice

Veliko težavo predstavljajo levičarski skrajneži, ki podobno kot v sedemdesetih letih v imenu proti-zahodnega marksističnega boja podpirajo terorizem in teroristične organizacije. Nevladniki, študentske organizacije in drugi na miljeju skrajne levice odprto podpirajo iranski teokratski sistem in mu pri anti-zahodnemu delovanju celo pomagajo. Primer je organizacija Justice For Palestine na univerzi Berkeley, ki odkrito podpira terorizem in iranski teokratski sistem. Na svojih straneh objavlja propagandne videe Hamasa in Hezbolaha in odkrito poziva k boju proti ZDA.

Mladi demokratični socialisti Amerike, ki so skupaj s Columbia University Apartheid Divest objavili iransko geslo 'smrt Ameriki', so na srečo dobili prepoved delovanja na univerzi Columbia. Nasilje pro-palestinskih organizacij, povezanih z gibanji pod okriljem Boycott, Divestment, Sanctions (BDS) in demokratičnimi socialisti, je vedno večje in z vedno več pozivi na oborožen odpor na zahodu. Skrajna levica je postala del džihadističnega terorizma na zahodu.

Levičarski skrajneži podpirajo terorizem in teroristične organizacije. 

ZDA so končno začele resneje obravnavati levičarske skrajneže, ki predstavljajo teroristično nevarnost na zahodu, ameriška administracija pa je pozvala h kongresni preiskavi. Podobno je v Evropi, kjer skrajna leva gibanja že izvajajo teroristične akcije, kot so napadi na proizvodne obrate v Veliki Britaniji in nazadnje na Češkem, kjer pa je, vsaj kot kaže, ruska obveščevalna služba našla dva pro-palestinska skrajneža za požig tovarne dronov, za katero sta menila, da je izraelska.

Skrajna radikalizacija študentskih skupin ni omejena le na ZDA, ampak je prisotna tudi v Evropi. Za to so zaslužni tudi izjemno bogati posamezniki, ki so izjemnega pomena za širitev skrajne marksistične ideologije in so podaljšana roka Kitajske komunistične partije. Primer sta Roy Neville Singh in Fergie Chambers, ki ne skrbita le za financiranje skrajnih nevladnih organizacij, ampak tudi za tone propagandnega materiala, ki se širi po univerzah in drugih institucijah.

Zahod se bo prej ko slej moral za lastno preživetje soočiti tudi z omenjenimi posamezniki in organizacijami.

Obraz iranskega režima pred svetom

Iran ne načrtuje terorističnih napadov le za čas vojne, ampak je to bilo eno njegovih največjih orožij za časa miru. Atentati na politike, kritike, disidente, opozicijo, diplomate in celo poskusi atentata na ameriškega predsednika so zakoličili današnjo usodo iranskega režima. Mnogi se danes sprašujejo o upravičenosti napada, toda Iran je razkril, da je lagal o raketah dolgega dosega, zatorej ni razloga, da bi pričakovali, da ne bi lagal o nuklearnem orožju. Iran je bil na poti izgradnje rakete dolgega dosega, ki bi dosegla ZDA in bila zmožna nositi nuklearno konico. Evropo namreč iranske rakete lahko že dosežejo.

Voditelji, ki nimajo težave z razstrelitvijo avtobusa, pokola obiskovalcev letališča ali načrtovanja genocidnega izbrisa prebivalstva 7. oktobra so namreč vodje teroristične organizacije in zato legitimna tarča za odstranitev. Uporaba civilnih objektov in celo lastnih otrok za boj pa je tako zavržno dejanje, da če je iranski režim morda upal na vsaj minimalno moralno legitimacijo po koncu tega konflikta, lahko z gotovostjo rečemo, da je ni izgubil le pred celotnim svetom, ampak dokončno tudi pred lastnim ljudstvom.

Iran ne načrtuje terorističnih napadov le za čas vojne, ampak je to bilo eno njegovih največjih orožij za časa miru.