Primež Hezbolaha v Libanonu

Libanon je ena bolj zanimivih držav Levanta, saj je v zadnjih sto letih prešla preko več formacij. Od krščanske populacije, ki je predstavljala rahlo večino, do časov kozmopolitskega Bejruta, ki ni veljal le za Pariz Bližnjega vzhoda, ampak tudi za večnacionalni in večetnični prostor, kjer so cvetele investicije, zabava in kjer so se srečevali obveščevalci tistega časa. Potem je prišla državljanska vojna, ki je Libanon uničila, nastala pa je nekakšna paradržavna tvorba, kjer so uradne ustanove bolj kot ne za okras, državo pa je ugrabila v imenu Irana teroristična organizacija Hezbolah. Tako je še danes, čeprav imajo običajni Libanonci počasi dovolj in kaže, da so se silnice končno začele premikati proti Hezbolahu.

Nova vojna proti Izraelu

Pričakovati je bilo, da bo Hezbolah sprožil novo vojno proti Izraelu tisti trenutek, ko ga bo Iran poklical k orožju. Podobno kot Hamas ima Hezbolah primarni cilj uničenje Izraela, kar je jasno tudi iz ciljev organizacije. Drugi cilj je širjenje islamske revolucije, kot jo je zastavil Homeini.

Zato ne preseneča, da Hezbolahovi borci skočijo k orožju v trenutku, ko jih pokliče Iran. Toda Hezbolah ni več tako dobro oborožen, velik del vodstva je bil ubit, ravno tako je bil ubit velik del iranskih kontaktov. Poleg tega je Hezbolah izgubil velik del skladišč orožja, raket in podzemnih bunkerjev, ki jih ima sicer v gosto poseljenih soseskah.

Hezbolahovi borci skočijo k orožju v trenutku, ko jih pokliče Iran.

Hezbolah se še vedno spominja uspeha iz vojne proti Izraelu iz leta 2006, ko so zadali Izraelu resen udarec. Izrael je imel visoke izgube vojakov in opreme, kar 121 vojakov je bilo ubitih, izgubili pa so še 20 tankov in en helikopter. Toda Izrael se je iz spopada naučil, kako prilagoditi vojskovanje proti Hezbolahu in ta kasneje ni imel več vidnih uspehov, ki bi mu prinesli taktično prednost.

Vojna iz leta 2006 je Hezbolahu in Iranu dala zagon, ki je povzročil še več oboroževanja in še več sovraštva, največ pa je izgubilo ostalo libanonsko prebivalstvo, ki je prišlo še pod večji pritisk teroristične organizacije.

Vojna proti terorističnim organizacijam je drugačna

Toda Izrael se je iz vojne 2006 naučil, da je vojna proti terorističnim organizacijam drugačna. Teroristične organizacije kot sta Hezbolah in Hamas v vojni aktivno uporabljata civilno infrastrukturo, medtem ko so njihovi borci istočasno lahko novinarji, učitelji, zdravniki ter aktivni borci. To je spopad, kjer konvencionalno vojskovanje teroristični organizaciji omogoča nasprotniku povzročitev maksimalnega števila žrtev. Vojska je tako prisiljena v mestne spopade, kjer se učitelj hitro prelevi v borca in skrije v šolsko stavbo. Tehtanje vojske o vojaških ciljih in civilnih žrtvah gre teroristični organizaciji na roko, saj pridobi čas in ubije čim več nasprotnikov.

Vojska je tako prisiljena v mestne spopade, kjer se učitelj hitro prelevi v borca in skrije v šolsko stavbo. 

Zato se Izrael proti Hamasu ni spustil v mestno/ulično vojno oziroma spopad, ampak so enostavno šli v politiko targetiranja vseh ciljev, torej stavb, tunelov in druge infrastrukture, ki je bila uporabljena za uničevalne namene, torej vojno. Skrivanje v civilnih ciljih ne zaščiti več borcev Hezbolaha ali Hamasa, ker so ti avtomatično tarča. Civilni cilji pa tudi niso več civilni, ko se ti uporabijo za bojevanje.

Izrael zato pošlje splošno SMS sporočilo vsem prebivalcem, potem pa cilj objavi še na radiu, televiziji in internetu ter pozove civilne prebivalce, naj se umaknejo. Četudi se s tem umaknejo borci terorističnih organizacij, se prej ko slej zaradi rušilne moči ne morejo več umikati in postanejo žrtev. Tako je Izrael našel dosti bolj učinkovit način za premagovanje nasprotnikov, medtem ko ima sam minimalno število žrtev. Skupaj s sistemom raketne obrambe, zida in zaščitnih con to zagotavlja relativno učinkovito borbo proti nasprotniku.

Hezbolah dobi udarec med sirsko vojno

Zadnja vojna z Iranom je Hezbolah prisilila v spopad podobno kot vojna proti sirski opoziciji leta 2012, ko je Asad poklical na pomoč iranske ajatole. Takrat je Iran v boj poslal ogromno število borcev Hezbolaha v Sirijo, ki so umirali v velikem številu. To je bil verjetno največji udarec za Hezbolah v zgodovini bojevanja in nikakor niso pričakovali, da bo tako obsežen spopad, ki bo zahteval nekaj desettisoč njihovih žrtev, potekal proti muslimanskim borcem. Celoten modus operandi Hezbolaha je namreč dokončni obračun z Judi, celoten propagandni in vojaški sistem sta namenjena ravno ničenju judovske države, potem pa jih Iran pošlje v Sirijo proti islamskim borcem.

Takrat je bilo tudi prvič, da so formalne libanonske oblasti postale zelo nejevoljne in prvič jasno pozvale Hezbolah, naj prenehajo s svojimi dejavnostmi. Hezbolah je takrat ostro nastopil proti libanonski vladi in prevzel vse mejne kontrolne točke s Sirijo, ravno tako so vzpostavili nadzor nad pristanišči. Hezbolah prikrito vlada Libanonu, ima svoje ljudi v oboroženih silah, parlamentu, vladi in drugih institucijah, zato redko pride do aretacij članov Hezbolaha, ki svoje soseske nadzirajo tudi z lastno vojsko, za kamor je potrebno posebno dovoljenje. Gre za Hezbolahovo paradržavo, ki je prevzela Libanon in njegove institucije.

Drugi udarec pride leta 2024

Hezbolah je doživel izjemen udarec, ko je Izrael organizaciji prodal pagerje, telefone in druge elektronske naprave z eksplozivi. Glede na to, da so bile naprave kupljene z iransko pomočjo, je to zadalo velik udarec zaupanju med državama. Več kot 3000 borcev je bilo ubitih ali poškodovanih, kar pomeni, da je Izrael zelo učinkovito uničil za en bataljon borcev. Poleg tega je Izrael dobil še izjemno natančne informacije o skladiščih raket, tunelih in drugem arzenalu. Izrael je zato lahko zelo natančno uničil približno 30 % Hezbolahove infrastrukture v prvih dneh zadnje vojne s Hezbolahom.

Ne pozabimo, da je leta 2020 prišlo do eksplozije v pristanišču v Bejrutu, ki je zahtevala stotine žrtev, eksplodirale pa so snovi, ki se uporabljajo za gnojila in tudi za eksplozive. Veliko Libanoncev krivi za nastalo situacijo Hezbolah, ki je nadzoroval velik del skladišča, gnojila pa so bila poslana iz Rusije, ki je za Hezbolah že dobavljala orožje. Preiskava je bila fiasko, ki še danes ni zaključen, medtem ko je Hezbolah in njegova sorodna organizacija Amal izvedla več atentatov in groženj proti akterjem, ki so obtožili Hezbolah. Kakšno krivdo nosijo, bo verjetno pokazala prihodnost, Libanonci pa nanje še vedno kažejo s prstom.

Libanon ima dovolj

Libanonska vlada je v letu 2026 zahtevala, da Hezbolah in Amal položita orožje, kar se seveda ni zgodilo, ker ima Hezbolah tako velik vpliv na libanonske oborožene sile, da država Libanon dejansko nima vzvoda, da bi Hezbolah razorožila s silo. Še celo šef libanonskih oboroženih sil Maroun Maroun je povedal, da je Hezbolah dal Izraelu darilo z izstreljevanjem raket in s tem razlog za posredovanje v Libanonu. Libanonsko vodstvo se dobro zaveda, da ima Izrael zaradi ravnanja Hezbolaha pravico do posredovanja, kar pomeni, da je ta organizacija ponovno postavila libanonsko prebivalstvo in infrastrukturo na tnalo za Iran.

Toda Hezbolah je spravil Libanon v še bolj nerodno situacijo, kajti zdaj ustanavljajo v imenu Irana celice v Bahrainu, Kuvajtu in ZAE, medtem ko jih imajo v Savdski Arabiji že od prej. V Bahrainu so ravno razbili celico, ki jo je ustanovil libanonski del Hezbolaha, in aretirali tri Libanonce. Ta celica je načrtovala uničevanje bahrainske infrastrukture in teroristične napade. To predstavlja težavo za Libanon, ki bo zdaj uradno kriv za teroristične celice v zalivskih državah, kar bo poslabšalo odnose z zalivom. V času energetske krize pa je to še bolj neprimerno.

Jeklene hezbolahove pesti

Po državljanski vojni je Libanon formalno država, vodijo pa jo razne frakcije, ki so etnično in versko opredeljene. Najmočnejša med njimi je šiitska Hezbolah, ki terorizira celotno državo, izvaja atentate in napada sosednje države. Prevzeli so državne institucije, vključno s pravnimi in represivnimi, zato se Libanonci iz tega zapora še niso mogli rešiti. Državljanska vojna je bila posledica francoske ureditve, kjer so bili državni centri moči odvisni od odstotka etničnih skupin ter palestinskih beguncev, ki so to etnično razmerje podrli in prisilili Libanon v vojno z Izraelom.

Največ so izgubili člani krščanskih etnij, ki se je iz večinskega prebivalstva prelevilo v manjšinsko, število pa še upada. Medtem je Iran za svoje interese širjenja islamistične revolucije in uničenja Izraela uničil še Libanon, ki danes živi pod terorjem teroristične organizacije. Dokler se ostalo prebivalstvo pretvarja, da težave nima in se ukvarja z lastnimi problemi in ne državnimi institucijami, potem lahko živijo v nekakšnem navideznem miru vse dokler se Hezbolah ne odloči za kakšno novo vojno.

Dolga roka Hezbolaha

Toda Hezbolah je razširil delovanje na druge etnije, v zadnjih dveh letih predvsem na območja, kjer živijo kristjani. Tam je začel graditi svojo vojno infrastrukturo ter prisilil tamkajšnje prebivalstvo, da postane tarča. Ljudje se redko postavijo proti Hezbolahu, ki sicer uporabi nasilje in svojo zloglasno Enoto 121, ki je namenjena odstranjevanju človeških tarč. Tako so ubili Josepha SkaffSkaffa, šefa carine v beirutskem pristanišču, ki je zahteval odstranitev amonijevega nitrata, ki je kasneje zahteval toliko življenj. Ubili so še Munirja Abu Rdželija, ki je bil šef proti-tihotapske enote, Lokmana Slima, ki je bil kritik Hezbolaha, fotografa Joeja Bedžanija, ki je bil prvi v pristanišču po eksploziji, njegove slike pa so ukradli, potem pa še več urednikov, novinarjev, kritikov ter verjetno tudi nekdanjega predsednika vlade Rafika Haririja.

Ali bo prišlo do sprememba zdaj, ko ljudje ponovno bežijo stran zaradi Hezbolaha, predvsem dobro oborožena krščanska skupnost? Krščanska skupnost je besna, potem ko so ugotovili, da je Hezbolah izkopal vojaške tunele pod cerkvami. To so  ugotovili potem ko so od Izraela prejeli informacijo. Toda tudi v Libanonu bodo počasi morali nazaj zgraditi državo, saj uničena leži že štirideset let, medtem ko jo Hezbolah iz leta v leto razgrajuje. Kot se je izrazil znan palestinski psihiater Fadl Ašur iz Gaze – Hamasova industrijska proizvodnja sovraštva je pripeljala do popolnega razpada palestinske družbe, zato je glavni izziv, kako nazaj zgraditi družbo, ki bo sovraštvo pustila za sabo. Podobno velja za Libanon, ki ga je v sovraštvo potisnil Hezbolah. Ali je vojna v Iranu priložnost za spremembe?