"Izgubili smo Savudrijsku valu, ali smo dobili Joška Jorasa"

Razen pisano obloženega kioska Tisak s celostranskimi zemljevidi in mastnimi naslovi »To se nas ne tiče, ali izgubili smo Savudrijsku valu i dobili Svetu Geru i Joška Jorasa« globoko v Dalmaciji prav nič ni spominjalo na sprejeto odločitev o dolgoletnem sporu med pregovorno prijateljskima državama.

Z besedo »prijateljski« se slovenski in hrvaški politiki na mednarodnem parketu dosledno nazivajo, čeprav se po dejanjih zdi, da gre za vrsto prijateljstva, napajajočo se iz hinavščine in zahrbtnosti.

A vsi ti Piranski zalivi, Trdinovi vrhovi, Joški Jorasi ter takšni in drugačni morski stiki v utripu dalmatinskega brezčasja zbledijo kot stopinje v pesku, odplaknjene s stika med kopnim in vodo. Kje je torej meja med svetovoma – morda pri tistem kamnu, ki ga ob plimovanju morje oblizuje s svojo mokroto, a kmalu za tem ob oseki pušča visoko na peščenem bregu?

In v katero dimenzijo prostora/časa sodi trenutek odločitve o meji, s katero se Slovenci in Hrvati obremenjujemo že desetletja? Ta natančna določitev tehnične ovire, ki je, razen morda enkrat letno, za večino državljanov obeh strani abstrakten pojem, za lokalno prebivalstvo pa kvečjemu breme. Tu in zdaj se morda problem zdi večen, kot je bilo večno Rimsko cesarstvo ali obmorska posestva grofov Celjskih. A te večnosti so se še ne tako dolgo nazaj končale.

Verjetno smo v danih okoliščinah z arbitražnim sporazumom dosegli največ kar je bilo mogoče, a naše največje rezerve pri gradnji tega, kaj kot narod smo in kaj lahko dosežemo, so predvsem drugje.

Kdo dobiva in kdo izgublja

Prihaja odločitev arbitražnega sodišča v času plime ali oseke odnosov med sosedama? Komu ta voda daje in komu jemlje?

Resnica je, da daje in jemlje le redkim. Tistim, katerih domača grud je, drugače kot jim veli srce in šepečejo duše prednikov, ostala izven domovine, na tuji strani tehnične ovire. In obratno seveda.

Ob izbruhih navdušenja zmagovalcev si bodo pripadajoči delež jemali politiki, ki so vseskozi "bili zraven". Ramena tolažbe poražencem pa bodo preračunljivo nudili tisti, ki so proces spremljali ob strani, umaknjeni od vzvodov odločanja in oblasti.

Resnica je, da vsi ostali ob tej odločitvi ne dobivamo in ne izgubljamo ničesar. Piranski zaliv, Trdinov vrh in Joško Joras ne bodo nič bolj (in nič manj) naši, kot so bili poprej in Hrvatje ne bodo nič bolj (in nič manj) dragi sosedje, za kakršne smo jih imeli še do včeraj.

Seveda, stik z odprtim morjem je, tako ekonomsko kot simbolno, pomemben. Navsezadnje smo Slovenci od nekdaj pomorski narod in ne želimo vedno znova Hrvatov milo prositi za dovoljenje, da preko njihovih teritorialnih meja zaplujemo na odprto morje. Ali stalno trepetati pred  izvajanjem »kontrole prometa« nad čezoceankami, namenjenimi v naše pristanišče.

Pa vendar, slovenska nacionalna identiteta in dobrobit naše luke ne stojita ali padeta na prgišču proda reke Mure ali vedru vode iz Piranskega zaliva. Verjetno smo v danih okoliščinah z arbitražnim sporazumom dosegli kar je bilo mogoče, a naše največje rezerve pri gradnji tega, kaj kot narod smo in kaj lahko dosežemo, so predvsem drugje.

Ali bomo svoje potenciale tudi izkoristili, ni toliko odvisno od Hrvatov, Evropske unije, razpletov arbitražnih sporazumov ali česa drugega, pač pa predvsem od nas samih. S tem samozavedanjem pa bi pri soočanju z njimi nedvomno bili mnogo uspešnejši.