Predvolilno mešetarjenje z davki: Slovenci pri plačah pogorimo proti vsem sosedom, podjetja pa selijo sedeže

Z vsako novo vlado se začne ista zgodba: napovedi »davčne reforme«, obljube o razbremenitvi dela in pravičnejši obdavčitvi premoženja, nato pa iskanje novih virov v žepih državljanov. Razprava postaja vse ostrejša, saj bodo 22. marca volitve, davki na plače ter nepremičnine pa se bodo znova znašli v središču političnega kupčkanja – ker zadevajo praktično vsakega Slovenca.

Toda pri davkih v Sloveniji obstaja ena stalnica: pred volitvami običajno vsi obljubljajo razbremenitev (razen Roberta Goloba, ki je višje davke napovedal), po volitvah pa davčna reforma skoraj vedno pomeni prerazporejanje, ne razbremenitev. V praksi se pogosto spremeni le, komu se nekaj vzame in komu se nekaj da – skupna obremenitev dela pa ostaja visoka.

Ker bo v kampanji spet veliko govora o tem, kako so naše plače »preveč obremenjene«, nepremičnine pa »premalo«, je koristno pogledati dejstva. Ekonomski analitiki so pripravili primerjavo obdavčitve plač s tremi sosedami: Hrvaško, Avstrijo in Italijo, kmalu pa naj bi sledila še primerjava davkov na nepremičnine.

Slovenija pod črto najslabša: najmanj neto, največ pobere država

Glavna ugotovitev primerjave je neprijetna, a jasna: Slovenija v vseh plačnih razredih izpade najslabše, saj delavec iz bruto plače praviloma dobi najmanj neto izplačila.

To v praksi pomeni:

• pri nižjih plačah največ neto praviloma doseže Italijan, sledita Avstrijec in nato Hrvat;
• pri srednjih in višjih plačah se razmerja še bolj obrnejo v korist Hrvaške – Hrvat pri enakem bruto znesku pogosto neto iztrži več kot Slovenec.

Finance so že poleti opozorile na nazoren primer: ob 500 evrov višjem bruto znesku dobi povprečni Slovenec samo približno 150 evrov neto več od Hrvata. To ni malenkost, ampak strukturna nekonkurenčnost.

Slovenec z 2.500 evri bruto dobi neto bistveno manj kot Hrvat z enakim bruto zneskom – razlika pa ne gre delodajalcu, ampak državi.

Koliko delavec dobi in koliko ta stane delodajalca (bruto – neto in bruto – bruto)

Čeprav se pogosto govori, da je Slovenija za delodajalce »preprosto predraga«, tabela stroška delodajalca kaže, da je slika bolj kompleksna. Delodajalec sicer ni najbolj obremenjen v Sloveniji (Avstrija in Italija sta pogosto višje), vendar se pri nas preveč »izgubi« na poti do neto zneska.

Hrvat ima dve stopnji in kapico, Slovenec pet stopenj in brez kapice

Razlike niso samo v odstotkih, temveč v konstrukciji sistemov.

Hrvaška ima dve dohodninski stopnji (osnovno 20-odstotno in 30-odstotno) z možnostjo občinskih prilagoditev (npr. Zagreb ima 23-odstotno in 33-odstotno) in socialno kapico na prispevke (pokojninski prispevki). Slovenija pa ima pet dohodninskih stopenj, najvišja je 50-odstotna in je brez socialne kapice.

Tudi neobdavčena izplačila (malica, prevoz, regres) imajo različne države različno urejena, vendar splošna ugotovitev ostane: Slovenija sistemsko kaznuje delo bolj kot sosedje.

Širši kontekst: problem ni samo Hrvaška – Slovenijo prehitevajo vsi v regiji

Slovenija se pri obdavčitvi dela ne primerja le s Hrvaško, Avstrijo in Italijo, temveč z dejstvom, da je celotna regija v davčnem smislu postala konkurenčna. Tukaj posebej izstopa Madžarska, ki ima: 15-odstotno enotno dohodnino (flat tax), bistveno nižje obremenitve dela in agresivno politiko privabljanja investicij.

V takšnem okolju Slovenija ni »rahlo slabša«, ampak sistemsko manj konkurenčna v celotnem prostoru okoli sebe: proti jugu izgublja zaradi nižje obdavčitve dela (Hrvaška), proti severu zaradi večje produktivnosti in urejenosti (Avstrija), proti vzhodu zaradi davčne agresivnosti (Madžarska), proti zahodu pa sta v igri še velik trg in močna industrijska baza (Italija).

Ko sosedje postanejo privlačnejši: selitev sedežev ni več tabu

Zato ni presenetljivo, da podjetja vse pogosteje selijo vsaj del poslovanja izven Slovenije. Navajamo več primerov:

• Rune (optika na podeželju) fokus usmerja na Hrvaško;
• Perutnina Ptuj bo delovanje skupine vodila iz Zagreba;
• oddelke ali poslovodstvo selijo tudi veliki igralci (Microsoft, SAP, PwC, Oracle, Cisco);
• A1 Slovenija je združil slovensko in hrvaško upravo, podobno tudi Lidl.

Hrvaška postaja sedež številnih mednarodnih korporacij. To ni več »zgodba nekaj podjetij«, ampak signal, kam gre tok kapitala.

Politična odgovornost: to ni problem ene vlade, ampak model države

V Sloveniji se davčni sistem že desetletja popravlja tako, da se dodajajo novi prispevki, začasni dodatki in progresivnosti; da se povečuje javna poraba, nato pa se išče »stabilne vire« – praviloma pri delu in lastnini.

Tako davčne reforme pogosto ne pomenijo razbremenitve, ampak nov način pobiranja približno enake ali večje vsote. Zato podjetja in zaposleni ne verjamejo več napovedim, temveč gledajo dejstva: kaj ostane v denarnici.

Demografija: staranje prebivalstva + visoka obdavčitev dela = eksplozija stroškov

V ozadju pa je še demografija, ki jo politika pogosto izrine iz debate. Slovenija se hitro stara. To pomeni:

• več upokojencev,
• več stroškov zdravstva in dolgotrajne oskrbe,
• manj aktivnih, ki to financirajo.

Če je delo hkrati že danes močno obdavčeno, potem se odpre dolgoročno nevzdržno vprašanje: Od kod bo država jemala, ko bo aktivnih manj, potreb več, davčna obremenitev dela pa je že zdaj med najvišjimi v regiji? Odgovor, ki ga trenutno ponuja politika, je pogosto napačen: še dražje delo. To aktivne le še hitreje odganja – bodisi v tujino bodisi v »optimizacijo«.

Pred volitvami bodo obljubljali manj davkov, po njih se začne pobiranje

Zato je pri letošnjih volitvah ključno vprašanje preprosto: Ali bo nova oblast razbremenila delo tako, da bo delavec iz bruto zneska dobil več, ali pa bo spet premešala davke, da bo država pobrala enako ali še več? Če se nadaljuje trend, v katerem Slovenec pri enakem bruto znesku dobi manj kot vsi sosedje, potem bodo rezultati prav tako logični: več selitev, manj investicij, slabša rast in slabša perspektiva za mlade.

Slovenija ima lahko socialno državo – vendar le, če ima konkurenčno gospodarstvo. Brez razbremenitve dela bo sociala vedno manj vprašanje pravičnosti in vedno bolj vprašanje prazne blagajne.