Jaz, prostovoljec! Ali kako s ponosom reševati svet ... in samopodobo

Prostovoljci, proste volje, kakopak, so precejšni hit našega časa. Rifkin, veliki navijač in teoretik nevladnega sektorja, ga utemeljuje kot temeljni gradnik nove družbe.

Kjer se trg dela cefra na robote, Vietnamce in redke visokokvalificirane zaposlene za nedoločen čas, si morajo ljudje najti drugo delo. Takrat pride v poštev nevladno organiziranje, prostovoljstvo in univerzalni temeljni dohodek.

Je treba delat ...

Saj že dolgo vemo, da je denar za preživetje, delo pa za življenje, vsaj za izpolnjujoče življenje. Če ničesar ne počneš, preprosto nič nisi, identifikacija pa obvisi v zraku, iščoč točke, katerih se lahko oprime.

Deset tisoči se v tej identitetni megli oprimemo dejstva, da smo študenti. Drugi so alpinisti ali pa navijači, ali pa ... tekači. Vegani. Te reči. In seveda prostovoljci, še bolje, če postanejo prostovoljci leta.

In kot so študenti učeni, alpinisti hrabri in vegani zdravi, so prostovoljci dobrodelni. Altruistični, nesebični ljudje, ki družbo gradijo na temeljih razumevanja, sočutja in humanitarizma.

Alpinisti potrebujejo gore bolj, kot gore potrebujejo  njih. Navijači bolj potrebujejo ekipo in mogoče, ampak res samo mogoče, tudi prostovoljci bolj  potrebujejo žrtve, kot obratno.

Kdo koga bolj potrebuje?

V tem je seveda nekakšna zanka, saj interes ni le interes sam na sebi, temveč se vedno obrača k svojemu objektu. Potrebuje ga za svoj obstoj.

Alpinisti potrebujejo gore bolj, kot gore potrebujejo  njih. Navijači bolj potrebujejo ekipo in mogoče, ampak res samo mogoče, tudi prostovoljci bolj  potrebujejo žrtve, kot obratno.

To sem na boleči osebni izkušnji spoznala lansko zimo na slovenskim mejah in kasneje v Grčiji. Kar bi mi lahko prišlo na misel na taborih društva Sonček, v nevladnih organizacijah za pomoč brezdomnim ali v kakšen drugem prostovoljstvu, ki sem ga opravljala, se mi je posvetilo šele med begunci.

Jaz sem tista, ki rabi pomoči potrebne, šibke, zatirane, revne. Jaz, ki med delom gradim sliko sebe kot dobre in dostojanstvene osebe. Saj je res, da mimogrede naredim kaj dobrega za druge in družbo. Ampak moji eksterni dosežki so mnogo manjši od tistih, ki jih gladim  v svoji notranjosti.

Nikomur ne diši reševanje sveta z zlaganjem nogavic

In med begunci, tam nekje na Šentilju ali v Dobovi, sem ozavestila, da v resnici nihče noče v skladišče, vsi hočemo med dojenčke in matere in jezne očete in zgodbe o potopih v Egejskem morju. Kolikor je v tem perverzije, je tudi resnice.

Moraš že biti sposoben precejšnje mere abstrakcije, da razumeš, da je zlaganje majic resnično bolj koristno od pogovora, pristnega odnosa in psihosocialne podpore. Občutek, da rešuješ svet, je vsekakor močnejši, če pestuješ dojenčka, kakor če v poltemi zložiš že dvestote nogavice.

Občutek, da rešuješ svet je vsekakor močnejši, če pestuješ dojenčka, kakor če v poltemi zložiš že dvestote nogavice.

In v tem je srž prostovoljske zagate. Nočemo le delati, tjavendan brez smisla. Hočemo razumeti, da smo pomembni, da ima naš doprinos tektonske učinke na svet in ljudi v stiski.

Če begunci v resnici potrebujejo denar, zemljevide, drugačno goepolitično situacijo, mir, nastanitev in azil, jim mi srdito nudimo igrače in voljni čakamo na pogovor. Če romski otroci potrebujejo vodo, elektriko, spoštovanje in običajno šolanje, jim nudimo delavnice z glino in plesni performans.

Saj samo po sebi to ni problematično, razen kadar imamo kot družba vtis, da so naše težave z zatiranimi, marginalnimi in odrinjenimi skupinami rešene samo zato, ker smo nadnje poslali armado prostovoljcev.

In potem se, v vrhuncu krize, na Lesbosu otepajo prostovoljcev, za uvrstitev v ekipo pa je potrebno izpolniti več formularjev in obrazcev kot za službo v Silicijevi dolini. Za večino volunterskih mest je potrebno celo plačati. Prosti trg prostovoljstva razpoznava, kaj je letošnji hit pomoči dajajočih.

A navdušenje je kratkega diha. Lesbos, mraz, vlaga in capljanje po Idomeniju so bili prostovoljske uspešnice lanskega leta.

Jaz, prostovoljec!

Žal pa je tako, da nas prosta volja prosto vodi. Rajši ima trpeče otroke kot gobavce, rajši festivale in tabore, kot zaprte oddelke psihiatričnih bolnišnic. Včasih so popularni begunci, drugič Romi, tretjič bolniki z aidsom. In s tem ni nič narobe, usmiljenje pač ne more biti instrumentalizirano.

A ob včerajšnjem svetovnem dnevu prostovoljstva se opomnimo, da smo tudi prostovoljci vendarle samo ljudje, podvrženi arbitrarnim interesom in čustvenim nihanjem. Včasih hočemo pomagati, večinoma vsi hkrati, včasih pa v krizi  ni nikogar tam.

In zato, četudi si želimo drugače, družbe ne moremo reševati. Lahko smo v občasno oporo, kot nam prija in se nam ljubi. Včasih, če dovolj refleksivno pristopamo k stvari, lahko prepoznamo celo užaljenost ob tem, da se pomoči potreba oseba osamosvoji in postavi na lastne noge. Moramo pač pogoltniti cmok dejstva, da nismo več potrebovani.

In zato, čudovito kakor je,  prostovoljstvo družbo plemeniti, ne more pa v polnosti reševati njenih problemov. Mogoče kadar se ogradi v to utvaro, celo onemogoča razmislek o resničnih rešitvah.