Je šolanje doma res tako zelo škodljivo, če se v šoli nabira le točke?

Sofija in Goran sta po šestih mesecih še vedno v strokovnem centru Planina. Starša ju sedaj vsaj lahko obiskujeta, sicer le enkrat na teden, za kratek čas. Starša še naprej zatrjujeta, da nista naredila ničesar narobe. Če sta, pa naj jima sodišče to tudi dokaže. Do danes se namreč po njunih besedah na sodišču ni še nič premaknilo. Otroka so odpeljali zaradi neobiskovanja uradne osnovne šole, šolala sta se v zasebni, pri nas nepriznani šoli oziroma doma. V luči vse slabših rezultatov naših osnovnošolcev bi se zlahka vprašali, ali jima s šolanjem doma morda res delata uslugo – pa tokrat ne mislimo nujno medvedje. Bo kdo odgovarjal za stanje v našem šolskem sistemu? Se bo kaj spremenilo, da bodo otroci lahko namesto točk končno nabirali znanje?

Govorili smo z Aleksandro Erjavec, mamo tistih dveh otrok, ki so ju oktobra odvzeli staršem in odpeljali v strokovni center Planina – o tem smo pisali tukaj. Pol leta kasneje sta otroka še vedno tam, starša ju sedaj vsaj lahko obiskujeta – enkrat na teden, po uro in pol. Otroka, ki sta se šolala doma, nista opravila šolskih izpitov, zato bi se morala vrniti v šolske klopi. A se to ni zgodilo, starša sta otroka vpisala v zasebno ameriško spletno šolo West River Academy, ki pa v Sloveniji ni veljavna. CSD je staršema očital tudi opuščanje potrebne zdravstvene oskrbe otrok, saj ju nista vozila na sistematske preglede.

Kot nam je povedala Aleksandra, ju poleg zanemarjanja obtožujejo tudi surovega ravnanja. Kar pa se tudi na otrocih jasno vidi, da ni res. »Verjetno bi bila že v zaporu, če bi bilo to res,« je dejala Aleksandra, ki se ji zdi surovo ravnanje hudo kaznivo dejanje. Tudi zanemarjala ju nista nikoli, le silila ju nista, naj hodita v šolo, kamor otroka nista (več) hotela.

»Odtujena sta od sebe, od naju, od vsega. Ubili so jima duha,« je Aleksandra opisala, v kakšnem stanju sta otroka, in dodala, da vidiš celoten obseg našega zavržnega sistema šele, ko ga občutiš na lastni koži. »Hočejo naju prisiliti, ampak midva ne delava ničesar narobe. Če delava narobe, naj nama pa to tudi dokažejo,« je še zatrdila in dodala: »dokler ti ne dokažejo, ti nimajo kaj sodit, pri nas pa je ravno obratno.« Kot nam je povedala, jima sedaj očitajo še to, da naj bi bila v neki sekti.

Aleksandra ve, kaj beseda pomeni, to je pa tudi vse. »V kateri sekti? Naj nama dokažejo, da sva v sekti,« je dejala. Pojasnila je, da se je nekaj časa podpisovala kot 'živ človek'. A to pomeni le, da ne obstajaš le na papirju. »Nihče ni vplival na naju, to smo se z otrokoma odločili doma. Ko so nam začele institucije groziti, sva našla somišljenike, ki nama dajejo podporo,« je zatrdila in povedala, da ji ta podpora veliko pomeni. Pomeni, da so pri nas potrebne velike spremembe. Pomeni tudi to, da ne delata nič narobe. Svoja otroka sta želela le zaščititi.

Kaj pa če ne bosta mogla naprej v srednjo šolo? »Vse se da nadoknaditi. Ne bi rekla, da ju ne bi nič učila ali da ju ne bi nikamor vpisala v šolo. Iz zavoda dobivamo same pozitivne ocene – kakšna sva potem starša,« je vprašala Aleksandra. Očitno sta nekaj počela prav, če sta otroka dobro vzgojena. Po njenih besedah je tudi zelo nenavadno, da naj bi ravnatelji nekaterih osnovnih šol spričevala West River Academy priznali.

Sin si po Aleksandrinih besedah zelo želi domov, hči pa jima očita, da ne naredita dovolj, da bi se z bratom vrnila domov. »Vse delava, da bi otroka dobila nazaj,« je dejala. Bi se otroka rada vrnila v šolo? »Ne, raje bi ostala v šoli v zavodu, kot da bi se vrnila v običajno osnovno šolo,« je odgovorila Aleksandra. V zavodu jih je namreč zelo malo v razredu, učitelji imajo čas, da se posvetijo vsakemu otroku. Tako kot sta otroka bila navajena tudi doma. »Hči se v zavodu tudi počuti bolj varno kot se je počutila v osnovni šoli,« je še povedala. Če bi v zavodu prišlo do nasilja, bi to takoj ustavili. V osnovni šoli pa so se pretvarjali, da nasilja sploh ni. Sicer pa se ne počuti najbolje, ves čas je prehlajena, poleg tega tudi ne dobiva odgovorov na svoja vprašanja – kar ji je bilo že od malega zelo pomembno.

»Prikazujejo naju, kot da sva proti državi. Kot da otrokoma grdo govoriva o institucijah. Nič od tega ne drži. Tudi nikoli nisva rekla, da otrok ne bi dala nazaj v šolo. Nisva pa ju hotela siliti,« je povedala Aleksandra. Kot je pojasnila, si podajajo odgovornost, premakne pa se nič. Veliko ljudi ju podpira, hodijo na institucije, ampak te ne odreagirajo. Na sodišču so se pritožili na sklep in zahtevali, naj se otroka vrne domov, dokler sodišče ne razsodi. A zgodi se nič, to obravnavajo že nekaj mesecev. Odvetnik nič ne more, otrokova odvetnica pa tudi ni poskrbela za otroka. »Za resnico in pravico nihče ne bi nič riskiral,« je prepričana Aleksandra, ki si želi, da bi otroka bila doma vsaj za prvomajske počitnice. Vendar pa se to po vsej verjetnosti ne bo zgodilo – otrok niso pustili niti na pogreb starega očeta.

Glavni cilj otroke spraviti nazaj v šolo

Na portalu Iskreni.net je pred kratkim spregovorila tudi Tina Jakše, mama sedmih otrok, ki svoje otroke ravno tako šola doma. »Občutek imam, da je cilj predvsem en: spraviti otroke nazaj v šole. Nastrojenost do izobraževanja na domu je velika, nekateri učitelji to povedo celo neposredno na izpitih. Izpiti niso enaki za vse, včasih imaš občutek, da se nekateri nad otroki dobesedno izživljajo. To je težko gledati – in še težje doživljati kot starš,« je povedala. Med drugim se je tudi vprašala, zakaj pritisk pade le na otroke in njihove starše. Rezultati NPZ-jev so leto za letom slabši – zakaj takrat ne odgovarja sistem? Zakaj ni posledic za šole?

Kot je povedala, morajo otroci vsako leto znova svoje znanje dokazovati pred neznano tričlansko komisijo, ki temu načinu izobraževanja pogosto ni naklonjena. Vse gre v zelo zgoščenem in zahtevnem tempu. Veliko ljudi pravi, da je huje kot na fakulteti. Sprememba zakona o osnovni šoli pred dvema letoma je namreč izobraževanje na domu zelo otežila – otroci morajo sedaj opravljati izpite iz vseh predmetov, kar je precej otrok praktično prisililo, da se vrnejo v šolske klopi. Doma se letos šola 602 otroka, na drugi strani pa je naraslo število otrok, ki niso vključeni v nobeno javno osnovnošolsko izobraževanje – vsaj ne tako, ki bi bilo veljavno. Po mnenju nekaterih ravno zaradi novega zakona. Ob tem se sicer tudi poraja vprašanje, ali je 'usoda' otrok, ki se šolajo doma, odvisna tudi ali celo predvsem od izobrazbe staršev.

Tina Jakše je prepričana, da izobraževanje na domu nikoli ni bilo mišljeno kot 'javna šola doma'. To bi po njenem mnenju morala biti ločena veja izobraževanja – tako kot so zasebne šole ločene od javnih. Tudi te na primer pogosto nimajo ocen. Prav tako po njenih besedah ni smiselno, da izobraževanje na domu ocenjuje nekdo, ki je tej obliki izobraževanja že v osnovi nenaklonjen. »Evalvacijo bi morala izvajati neodvisna organizacija, ki razume specifike in tudi prednosti takega načina učenja,« je zatrdila.

V osnovni šolah vse slabši rezultati

V letu 2025 je Državni izpitni center objavil prve analize nacionalnega preverjanja znanja – ki pa niso bile prav nič spodbudne. V šestem razredu so učenci pri slovenščini v povprečju dosegli število točk, ki bi jim sicer prineslo oceno zadostno. Podobno je bilo pri matematiki, pa v devetem razredu tudi pri obeh predmetih. Za oceno bolje jim je šlo pri tujih jezikih, pri nekaterih predmetih, na primer pri geografiji v devetem razredu, pa je bil rezultati tik nad ali celo pod mejo za pozitivno oceno.

Tudi nedavno Nacionalno poročilo o kakovosti sistema vzgoje in izobraževanja v Sloveniji beleži do zdaj najnižje dosežke učencev. Primerjava, ki so jo opravili, je pokazala, da je v preizkusih znanja Timss ogromno snovi, ki je naši učenci niti ne znajo rešiti. Te snovi namreč ni v učnem načrtu, zato se je ne obravnava. Povprečni dosežki bralne, matematične, naravoslovne, računalniške in informacijske pismenosti ter državljanske vednosti so ob koncu obveznega izobraževanja najnižji doslej. Kot poroča Delo, tudi na drugih področjih ne manjka težav, spremembe in ukrepi so nujni.

Učenci, ki se v šoli dobro počutijo, imajo tudi boljše rezultate. Vendar pa se slovenski učenci med obravnavanimi devetimi državami v šoli počutijo najslabše. Zelo dobro se jih v šoli počuti zgolj 19 odstotkov, kar je najmanj med državami. Večja rast dosežkov je bila opazna tudi pri tistih, ki so poročali o manj pogostem doživljanju nasilja v šoli. Pri nas vsak dan doživlja nasilje osem in vsak mesec 27 odstotkov petošolcev.

Delež učencev, ki dosegajo najvišje ravni znanja, pri mlajših stagnira, pri starejših pa pada. Pada tudi računalniška in informacijska pismenost. Po podatkih iz leta 2023 osnovno raven dosega manj kot polovica osmošolcev, kar je manj kot pred desetimi leti. Odstotek učencev, ki imajo izrazito nizke dosežke pa je višji. Leta 2013 je izrazito nizke dosežke imelo osem odstotkov, deset let kasneje že 18 odstotkov. V računalniškem mišljenju so učenci v Sloveniji pod mednarodnim povprečjem.

Če je vse zreducirano na točke, ima tudi znanje v družbi nizko veljavo

Noben sistem seveda ni popoln, je pa precej povedno, da smo ena redkih držav, ki nima obveznega pouka računalništva. Glede na to, koliko časa preživimo na digitalnih napravah, je to skoraj nedoumljivo. Posebej ob upoštevanju dejstva, da je Slovenija pouk računalništva v srednje šole uvedla že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. A se o takrat kaj dosti ni nadgradilo. Ob vsem napisanem se poraja vprašanje, ali je šolanje doma res toliko slabše, kot to želijo prikazati institucije.

Eden od argumentov proti šolanju doma oz. proti šolanju v neveljavnih šolah je, da se otrok potem ne more vpisati naprej v srednjo šolo – kar mu omeji izbiro njegove prihodnosti. To sicer drži, vendar pa se je treba vprašati, ali je naš sistem lova na točke sploh dober.

V Večeru je pred nekaj leti več poznavalcev področja ocenilo, da je tak sistem slab. Ravnatelj Ivan Lorenčič je izpostavil, da odlične ocene pogosto niso rezultat znanja in realnih sposobnosti učencev. Primerjava ocen učencev v razredu in dosežkov dosežkov istih učencev pri NPZ pogosto pokaže zelo nizko korelacijo.

Po besedah antropologinje Vesne Vuk Godina je redukcija na točke zgrešena. Nihče ni samo to, kar je njegov učinek. Človek je po njenih besedah mnogo več. In če tega ne upoštevamo, gredo talenti, nagnjenja in motivacije v nič.  Tudi po njenem mnenju zbrane točke ne odražajo realnega znanja. A znanje v tem sistemu očitno nikogar ne zanima, pomembne so samo točke.

Psiholog Kristijan Musek Lešnik je ocenil, da zbiranje točk marsikomu zaloputne vrata pred nosom. Če veš, da ne boš mogel na študij, ki te zanima, je to zelo nestimulativno. Namesto da bi se širilo in poglabljajo znanje, je vse v lovu na točke. Ker je vse zreducirano na točke, ima tudi znanje v družbi nizko veljavo. Kot je takrat povedal, je v razredih 200 dijakov, ki so imeli v osnovni šoli slovenščino odlično, a imajo najnižjo raven bralne pismenosti. Zgovorno pa je tudi to – s kolegi je ugotovil, da ob sedanjih vstopnih pogojih nihče od njih ne bi bil sprejet na psihologijo.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je pred časom za Delo sporočilo, da opuščanje osnovnošolskega izobraževanja še ni razlog za odvzem otroka. Se pa to lahko zgodi, če starši z onemogočanjem šolanja ogrožajo otrokov psihofizični razvoj. Pa ga res s šolanjem doma ogrožajo? Ali pa otrokov razvoj zavira tudi slab šolski sistem, ki očitno ne prinaša dobrih rezultatov, pač pa vsako leto slabše? Kdo bo odgovarjal za to?