Kje se konča svoboda staršev in začne pravica otroka?

Ali lahko država staršem odvzame otroka zaradi načina izobraževanja? Primer dveh otrok, ki sta bila nameščena v vzgojni zavod zaradi neizvajanja obveznega šolanja, je razdelil javnost in odprl vprašanje, kje se konča svoboda staršev pri izbiri izobraževanja in kdaj je država dolžna poseči v imenu otrokove prihodnosti. »Ni pravično, da so ju odpeljali iz ljubečega doma pod pretvezo, da ju midva zanemarjava,« je prepričana mama otrok. Sprašuje se, kaj so narobe storili. Nekatere družine so pred odvzemom pobegnile v tujino.

Na božič sta starša, ki so ju pospremili nekateri podporniki, odšla do Strokovnega centra Planina, kjer sta želela obiskati svoja dva otroka. Tamkajšnja vzgojiteljica je povedala, da sta otroka zelo simpatična, vendar pa so ji naročili, da stikov ne smejo dovoliti in da morajo – če pride kdo od svojcev – poklicati policijo. Dogajanje se je predvajalo v živo na Facebooku, od tam prisotnih pa je bilo med drugim slišati, da je k družini domov navsezgodaj zjutraj po otroka prišlo kar enajst policijskih avtomobilov. Po njihovih besedah sta bila nasilno ugrabljena in odpeljana že oktobra, očitno pa starša do svojih otrok nista mogla niti na praznik. »Skrbim za to, da sta Goran in Sofija kljub njuni stiski v čim boljšem stanju, da se imata čim boljše,« je skušala starša potolažiti vzgojiteljica. Otroka so odvzeli zaradi šolanja na domu oziroma zaradi neizvajanja le-tega. Starša naj bi otroka uporabljala kot orodje za doseganje svojih ciljev.

Otroka so odvzeli zaradi šolanja na domu oziroma zaradi neizvajanja le-tega. Starša naj bi otroka uporabljala kot orodje za doseganje svojih ciljev.

»Suvereni državljani«

Starša sta se leta 2020 odločila, da bosta otroka šolala doma. Sofija je prva dva razreda normalno obiskovala pouk, pri sinu Goranu pa sta opazila, da nima rad okoli sebe preveč ljudi in da še ni za v šolo. Tako sta oba otroka ostala doma. V šoli so jima že na začetku povedali, da ne podpirajo šolanja na domu. To se je po besedah mame otrok Aleksandre Erjavec izkazalo tudi na izpitih, ki jih je hči opravila, sin pa ne. Zaradi nepravilnosti na izpitu se v šoli ni odzval nihče, niti učiteljice niti svetovalna delavka niti ravnateljica. »Nisva imela sogovornika, zato sva šla na center za socialno delo (CSD) vprašat, če bi lahko kako posredovali,« je Aleksandra priznala, da niti ni vedela, kako bi se lotila problema.

Na vprašanje, ali je želela pomoč pri učenju, nam je odgovorila, da otroka z znanjem nista imela nobenih težav. Težave so bile po njenih besedah le v komunikaciji med njimi in šolo. Kot nam je povedala, je Goran čez poletje obiskoval zasebno specialno pedagoginjo, ki je potrdila, da bi naredil izpite, če bi mu zagotovili nekaj prilagoditev. V šoli te ocene niso upoštevali, otroka bi se morala vrniti nazaj v šolo. A ker se družina s tem ni strinjala, so se odločili za vpis v zasebno šolo. Oče Tomaž Brelih nam je povedal, da CSD nikoli ni postopal korektno. Čeprav so se iz javne šole izpisali, je šola obvestila CSD, kar je po njegovih besedah zloraba osebnih podatkov. Sledili so nekateri ukrepi, CSD je strašil tudi z odvzemom otrok, sta povedala in ocenila, da gre za izsiljevanje.

»Mi nočemo mimo sistema, saj smo hoteli, da otroka hodita v šolo. Ampak takrat so bile takšne okoliščine, da se za to še nisva odločila,« nam je Aleksandra odgovorila na vprašanje, ali živijo po načelih »suverenih državljanov« (posamezniki, ki verjamejo, da zakonske dolžnosti ne veljajo). Otroka sta zdaj vpisana v ameriško spletno akademijo West River Academy, vendar pa ta šola v Sloveniji ni priznana. Pri tem je treba opozoriti, da ne gre za klasično izobraževanje na daljavo z učitelji in predpisanimi vsebinami – akademija staršem omogoča popolno avtonomijo. »Sprašujemo se, zakaj šola ni priznana, čeprav bi po mednarodnih pogodbah in ustavi morala biti,« je dejal oče in zatrdil, da so tisti, ki zavračajo spričevala akademije, v prekršku.

Otroka sta zdaj vpisana v ameriško spletno akademijo West River Academy, vendar pa ta šola v Sloveniji ni priznana.

»Institucionalna ugrabitev«

Sofija ima končane le štiri razrede, čeprav bi morala obiskovati sedmega. Podobno ima tudi Goran narejen le prvi razred, moral pa bi biti že v petem. Zanimalo nas je, kako si starša predstavljata prihodnost svojih otrok, če ne bosta imela končane osnovne šole. »Lahko se bosta naučila in končala osnovno šolo po izpitih,« sta nam pojasnila starša in zatrdila, da imata oba otroka svojim vrstnikom primerljivo znanje. »Morda kakšne matematike ne naredita po enakem postopku kot učiteljica, ampak to ne pomeni, da nista inteligentna,« je poudarila Aleksandra.

Od 15. leta naprej se otroci z nedokončano osnovno šolo lahko vpišejo v program izobraževanja odraslih (ljudske univerze). Zanimali so nas tudi očitki glede sistematskih pregledov in cepljenja. Kot sta starša povedala, sistematski pregledi niso obvezni, vendar pa po potrebi otroka odpeljeta k zdravniku ali zobozdravniku.

Vložila sta predlog za opustitev obveznega cepljenja – dokler komisija ne odloči, je postopek cepljenja običajno zamrznjen. Spomnimo, Ustavno sodišče RS je že večkrat razsodilo, da cepljenje oz. pravica do zdravja otroka prevlada nad pravico staršev do vzgoje v skladu z njihovimi prepričanji. »Radi bi se le prijazno učili in živeli zdravo,« sta bila jasna. Povedala sta, da je takih družin vse več. Poznata vsaj tri, ki so se tik pred odvzemom otrok odselile v tujino. Tudi njima je odvetnik svetoval podobno že pred tremi leti. »Smo na podeželju, kjer so živeli že naši predniki. Izobražujemo se in delamo tako, kot mislimo, da je prav,« sta pojasnila in povedala, da živijo 15 kilometrov izven mesta. Kot je bilo razbrati med vrsticami, odvetnika trenutno nimata, sodelujeta pa z nekaterimi zagovorniki.

Sofija ima končane le štiri razrede, čeprav bi morala obiskovati sedmega. Goran ima narejen le prvi razred, moral pa bi biti že v petem.

Otroka sta od oktobra v vzgojnem zavodu. Po novem letu so jim prepovedali še telefonske in video klice – češ da starša hujskata otroka. »To je kršitev 10. člena evropske konvencije o človekovih pravicah,« je ocenil oče in povedal, da sta otroka želela zagovornika, ki pa ga po njegovih besedah do danes nista dobila. »Otroka še nista prišla do razumevajoče osebe,« je povedal oče in pojasnil, da k otrokoma hodita le socialni delavki, ki sta bili zraven, ko so ju odpeljali od doma. »Z njima se nočeta pogovarjati, ker sta doživela nasilje,« je dodal.

Posnetki prvega obiska socialnih delavk in policije so res pokazali, da pristop ni bil najbolj prijazen. »Če ne bo šlo zlahka, bomo morali prisilno,« je zagrozila ena od socialnih delavk in svojo napoved pri drugem obisku tudi uresničila. Starša se ob odvzemu sicer nista upirala, da razmere ne bi še dodatno eskalirale. Starša trdita, da nista bila deležna nobene razlage, sta pa prepričana, da se ju skuša prisiliti, da otroka vpišeta v javno šolo. Sodno odločbo sta ocenila za institucionalno ugrabitev. Kdaj bosta lahko spet v stiku z otrokoma, ne vesta. V teh dneh imata sicer sestanek na CSD, vendar pa zaradi smrti v družini ne vesta, ali se ga bosta lahko udeležila. Medtem ko sta otroka zaprta v zavodu, je namreč umrl njun stari oče. Že med božičnimi prazniki sta starša prosila, če bi ga otroka lahko še zadnjič obiskala. »Če bom morala biti tu za praznike, bom zbolela,« je Sofija decembra povedala svoji mami. Goran se v zavodu dolgočasi. »Otroka tam nista legalno, nista se strinjala in tudi nista privolila v to,« sta starša prepričana, da gre za kršitev osnovnih človekovih pravic – otroka sta v »zaporu«, ne da bi bila česarkoli kriva. »Izbrali so najstrožji ukrep in delajo po načelu prisile,« sta ocenila.

Starša trdita, da nista bila deležna nobene razlage, sta pa prepričana, da se ju skuša prisiliti, da otroka vpišeta v javno šolo.

»Odvzem ni prvi korak, temveč skrajni ukrep«

Kot nam je pojasnila Nina Mozetič s CSD Severna Primorska, nameščanje otrok v strokovne centre ureja Zakon o obravnavi otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi motnjami v vzgoji in izobraževanju. Ta v 8. členu določa, da sodišče za otroka ali mladostnika praviloma določi strokovni center na območju, kjer otrok ali mladostnik prebiva. Izjemoma določi strokovni center izven območja, kjer prebiva otrok ali mladostnik, če za to obstajajo utemeljeni razlogi. 

Pogoj za sprejem v strokovni center so po njenih besedah psihosocialne težave otrok in mladostnikov, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v odraščanju. Povedala nam je, da odvzem otroka nikoli ni prvi korak, temveč skrajni ukrep, ki se uporabi, šele ko so vsi drugi strokovni in pravni mehanizmi pomoči družini izčrpani. »Postopek vseskozi temelji na načelu najmilejšega ukrepa, kar pomeni, da si primarno prizadevamo zaščititi koristi otroka znotraj njegove matične družine,« je dodala in še povedala, da se delo CSD vedno začne z vabili na razgovore, svetovanjem in nudenjem različnih storitev pomoči, ki bi staršem olajšale izpolnjevanje njihovih dolžnosti. »Kadar starši kljub pomoči ne zagotovijo otrokovih pravic, na primer pravice do izobrazbe, ali pa aktivno zavračajo sodelovanje, se postopek stopnjuje z vključitvijo sodišča,« je pojasnila.

Sodišče lahko staršem z začasnimi odredbami omeji pravico do odločanja o šolanju, izrekajo se lahko denarne globe ali odredi poseben nadzor nad izvajanjem starševske skrbi.

Sodišče lahko staršem z začasnimi odredbami omeji pravico do odločanja o šolanju, izrekajo se lahko denarne globe ali odredi poseben nadzor nad izvajanjem starševske skrbi. Od prve prijave neustreznih razmer do morebitne namestitve otroka drugam lahko preteče daljše obdobje, pogosto tudi dve leti ali več. V tem obdobju se po besedah direktorice staršem nudi številne priložnosti za spremembo ravnanja. Do nujne namestitve otroka izven družine pride le takrat, ko starši vztrajno negirajo in zavračajo vse institucije. »Če starši ob tem še fizično omejujejo dostop do družine in onemogočajo preverjanje otrokovega stanja, zaščita otroka v domačem okolju postane nemogoča,« je pojasnila, da CSD sodišču predlaga namestitev v zavod, ko so izčrpani vsi milejši ukrepi. »Namen tega ukrepa presega zgolj preprečevanje fizične odvzema otroka, saj vključuje predvsem zaščito pred škodljivimi psihološkimi vplivi in pritiski, ki bi lahko ovirali otrokovo stabilizacijo,« je pojasnila glede začasne omejitve stikov. Strokovna presoja o omejitvi stikov temelji na oceni, da bi neposreden stik s starši, ki zavračajo sodelovanje, pri otroku v tem trenutku povzročal dodatno stisko, zmedo in občutke krivde.

»Da, v celotnem času trajanja postopka so starši imeli številne priložnosti, da z vpisom otrok v šolo in zagotovitvijo njihovega rednega obiskovanja pouka ustavijo stopnjevanje ukrepov,« je odgovorila na vprašanje, ali so staršem dali priložnost, da postopke ustavijo. Kot je povedala, so bili prvi dogovori o vpisu v osnovno šolo s starši sklenjeni že leta 2023, vendar otroka nato v izobraževalni proces nista bila vključena. Prizadevanja institucij so se nadaljevala vse do sredine 2025, ko so bili ponovno izvedeni koraki za omogočanje šolanja, a so bili tudi ti poskusi neuspešni. »Ustavitev postopka je bila ves čas neposredno odvisna od pripravljenosti staršev, da spoštujejo otrokovo pravico do izobrazbe in sledijo navodilom pristojnih organov,« je dejala direktorica in ocenila, da je bila otrokoma kršena pravica do javno veljavne izobrazbe. Ker starši kljub večletnim pozivom in sklenjenim dogovorom niso izpolnili svojih  dolžnosti, je CSD zaradi dolgotrajne ogroženosti otrok moral ukrepati s skrajnimi sredstvi.

V celotnem času trajanja postopka so starši imeli številne priložnosti, da z vpisom otrok v šolo in zagotovitvijo njihovega rednega obiskovanja pouka ustavijo stopnjevanje ukrepov.

»Otroke brez motenj trpamo v zavode«

A kot je ocenila ravnateljica Strokovnega centra Planina Leonida Zalokar, pri teh otrocih ni opaziti nobenih težav, ki bi terjale oddajo v vzgojni zavod. Da otroke brez motenj nameščajo v vzgojne zavode, bi bilo po njenih besedah lahko celo ustavno sporno. »Slovenija ima samo en generalni ukrep, oddajo v vzgojni zavod za vse primere, brez vsake diferenciacije,« je bila kritična. V zavodu imajo sicer interno šolo – tako so dopoldne otroci pri pouku, popoldne pa vsi skupaj v vzgojni skupini. »Imamo polna usta deinstitucionalizacije, obenem pa otroke brez motenj trpamo v zavode,« je še dodala in spomnila, da se v naši državi nikomur ne da nič dopovedati, zato bo zanimivo videti, kako bo odločilo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP).

V Sloveniji se otroci sicer lahko šolajo na domu, vendar pa morajo biti vpisani v javno ali zasebno priznano šolo in vsako leto opraviti izpite, s katerimi se jim prizna izdelan razred. Pravila so se leta 2024 še zaostrila, z novelo zakona o osnovni šoli so določili, da morajo po novem otroci opravljati izpite iz vseh predmetov. Pred tem so otroci v prvih treh razredih opravljali le izpita iz slovenščine in matematike, v drugem triletju pa zraven še izpit iz tujega jezika. V šolskem letu 2024/2025 se je doma šolalo približno 700 otrok, letos le še 602. V Civilni iniciativi za izobraževanje na domu so zatrdili, da tuje raziskave kažejo, da so na domu izobraževani otroci enako ali celo bolj uspešni od svojih vrstnikov v šoli. A kot nam je že pred časom povedala predsednica Združenja ravnateljev Mojca Mihelič, šola ni samo pouk. Mnogi ocenjujejo, da je tudi prostor socializacije in učenja socialnih veščin. Na nasprotnem bregu zatrjujejo, da šola ni edini kraj za socializacijo.

V šolskem letu 2024/2025 se je doma šolalo približno 700 otrok, letos le še 602.

Meje svobode

 Kot je o svobodi rekel John Stuart Mill: »Posameznik je svoboden le do meje, ko s svojim ravnanjem ne škoduje drugemu.« Vprašanje, kje se konča starševska avtonomija in začne pravica otroka do lastne prihodnosti, je ena osrednjih dilem sodobne družbe. Osrednji teoretični okvir za razumevanje teh konfliktov je teza Joela Feinberga o otrokovi pravici do odprte prihodnosti. Teza se pogosto pojavlja v razpravah o ustreznem obsegu starševske diskrecije. Feinberg je poudarjal, da so starši in država varuhi otrokovih bodočih pravic. Pravica do odprte prihodnosti predvideva, da se ključne in nepopravljive odločitve odložijo, dokler otrok sam ne postane sposoben za samostojno odločanje. Ko starši otroka izolirajo iz sistema, mu ne odvzamejo le »šolskih klopi«, ampak mu odvzamejo (amputirajo) tudi možnost za avtonomno izbiro življenjske poti, ko enkrat odraste.

Feinberg ne govori le o kognitivnih veščinah, ampak tudi o socialnih. Šola je prostor, kjer se otrok sreča z drugačnostjo. Če je otrok zaprt v mehurček starševskih prepričanj, mu je odvzeta možnost, da sploh spozna alternativne načine življenja. Izobrazba mora otroka opremiti z veščinami, ki mu omogočajo polno samouresničitev glede na njegove talente – ne glede na specifična prepričanja njegovih staršev. Poseg države v tem kontekstu zavaruje pravico otroka, da si nekoč svoje razmišljanje in svojo pot izbere sam. Nekateri kritiki sicer opozarjajo, da je pravica do odprte prihodnosti le zveneča fraza, ki pa v praksi ne ponudi jasnih odgovorov. Namesto filozofskega ugibanja o tem, katera pot bi bila za otroka najbolj odprta, bi se po njihovo morali osredotočiti na oprijemljive interese. V primeru otrok, ki so ostali brez opravljenih izpitov, ne gre le za abstraktno kršitev njihove prihodnje svobode, temveč za povsem konkretno ogrožanje možnosti za vključitev v srednješolsko izobraževanje in na trg dela. Čeprav po drugi poti, tudi kritiki Feinbergove teze pridejo do enakega zaključka. Vprašanje otrokove trenutne sreče samo po sebi ne zadošča. Ključno je, ali je bil otrok prikrajšan za osnovna orodja, ki so potrebna za preživetje in samostojno delovanje v sodobni družbi.

Pravica do odprte prihodnosti predvideva, da se ključne in nepopravljive odločitve odložijo, dokler otrok sam ne postane sposoben za samostojno odločanje.

Svoboda izobraževanja ni absolutna pravica

»Lahko stoodstotno garantiram, da je sodna praksa ustavnega, vrhovnega sodišča, ESČP in sodišča EU takšna, da dovoljuje svobodno šolanje. Ustava nam to dovoljuje,« je poudaril Matej Rotovnik, zagovornik več staršev. Dodal je, da za ljudi zakoni ne veljajo, le ustava. Kot določa 57. člen ustave, je svoboda izobraževanja zagotovljena, osnovnošolsko izobraževanje pa je obvezno in se financira iz javnih sredstev. Država ustvarja možnosti, da državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. Po Rotovnikovih besedah iz tega izhaja dvojno jamstvo: starši imajo svobodo izbrati obliko in način izobraževanja svojih otrok, država pa mora zagotoviti obveznost osnovnega izobraževanja. »A ne nujno v javni šoli,« je dodal Rotovnik in nadaljeval: »Ko sodišče starše kaznuje na podlagi Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), čeprav otroke šolajo na mednarodno priznani ustanovi (npr. West River Academy), to pomeni, da država omejuje pravico do svobodnega izobraževanja, da kaznuje starše, ki izpolnjujejo svojo ustavno dolžnost iz 54. člena ustave, in da izvaja prisilne ukrepe brez zakonske podlage,« je opozoril. Odvzem otrok je po njegovi oceni protipraven poseg v temeljne človekove pravice. »Ustava ne dovoljuje, da bi vzeli otroka zaradi načina življenja ali izobraževanja,« je zatrdil.

A je ob tem treba za protiutež pripomniti, da v sodni praksi slovenskih sodišč in Evropskega sodišča za človekove pravice svoboda izobraževanja ni absolutna pravica, temveč se vedno presoja v razmerju do koristi otroka in obveznosti države, da zagotovi osnovno izobraževanje. Poleg tega pravniki opozarjajo, da 57. člen ustave sicer zagotavlja svobodo izobraževanja, vendar hkrati izrecno določa obveznost osnovnošolskega izobraževanja, pri čemer ima država pravico nadzirati, ali je ta obveznost tudi dejansko izpolnjena. Ustavni pravniki poudarjajo, da se ustavne pravice praviloma uresničujejo prek zakonodaje, zato sodišča pri presoji posegov ne presojajo le ustave, temveč tudi zakone, ki konkretizirajo ustavne določbe.

Ključno je, ali je bil otrok prikrajšan za osnovna orodja, ki so potrebna za preživetje in samostojno delovanje v sodobni družbi.

Kako bo odločilo evropsko sodišče?

Starša in Rotovnik menijo, da je zmaga na ESČP zagotovljena, za primer sodne prakse navajajo primer X proti Sloveniji – gre za mukotrpen in odmeven primer, ko je pred leti odvzem otrok trajal kar štiri ure. Sodišče je ugotovilo, da slovenski organi niso opravili poglobljene analize celotne družinske situacije. Kritika ESČP je letela na to, da se niso pretehtali vsi dokazi, ampak se je sodišče zanašalo na nepopolne ocene. Poleg tega želje otrok (ki so želeli ostati z materjo) niso bile primerno upoštevane, odvzem pa je bil izveden brez zadostne priprave otrok na takšen travmatičen dogodek. A šlo je za spor o skrbništvu in za postopkovne napake pri ugotavljanju materine primernosti, ne pa za kršenje zakonodaje oz. ogrožanje otrokove izobrazbe.

Bolj referenčen primer sodne prakse je verjetno Konrad proti Nemčiji. Zelo verni starši so želeli otroke izpisati iz šole, ker so se bali »škodljivih vplivov«. ESČP je presodilo, da država s prisilo k obiskovanju šole ne krši pravic staršev, ker ima država legitimen interes, da prepreči nastanek »vzporednih družb« in zagotovi socialno integracijo otrok. Sodišče je odločilo, da starši nimajo neomejene pravice pri izbiri izobraževanja otrok, če to pomeni, da so izolirani iz družbe. Tudi primer Wunderlich proti Nemčiji se je končal podobno. Nemški par je iz ideoloških razlogov otroke šolal doma, država pa je otroke začasno odvzela. ESČP je presodilo, da država ni kršila človekovih pravic, ker je bil cilj zaščititi otroke pred izolacijo in jim zagotoviti integracijo v družbo. ESČP je priznalo omejevanje pravice do družinskega življenja, a je v tem primeru to omejevanje označilo kot sorazmerno, ker je bila izobraževalna pot otrok ogrožena.

Iz sodne prakse ESČP torej izhaja, da sodišče praviloma priznava široko polje proste presoje državam pri urejanju obveznega izobraževanja, zlasti kadar gre za zaščito otrokove socializacije in prihodnjih življenjskih možnosti. Hkrati pa ESČP dosledno opozarja, da morajo biti posegi v družinsko življenje individualno utemeljeni, sorazmerni in procesno korektni.

(D234: 21-25)