Je stanje gozdov res tako usodno?

Zadnja leta veliko slišimo o tragični usodi amazonskega pragozda, kjer naj bi divjala tako rekoč vojna proti kisiku, ki ga dihamo, in to v imenu kapitala. Zdi se, da poti nazaj ni - kmalu bomo posekali vsa drevesa na svetu. A sveže raziskave kažejo, da se stvari gibljejo v nasprotno smer - število dreves se povečuje.

Razvite dežele se zaraščajo

Da bi pojav razumeli, ni treba gledati prav daleč: tudi po Sloveniji je nekdanje senožeti pokril gozd. Ljudi golo preživetje ne sili več, da bi kosili v nečloveških klancih in tako se je naša krajina marsikje korenito spremenila. Ta pojav gre z roko v roki s selitvijo večine populacije v urbana središča - in kjer so ljudje nekdaj živeli, se gibali, kmetovali ... skratka, posegali v prostor, se sedaj položaj počasi vrača v stanje pred poselitvijo. Podobno velja za velik delež "Zahoda". V ZDA na širitev gozdov po raziskavah vpliva sprememba ravnanja v narodnih parkih, drugačno ravnanje z gozdom v plantažnih gozdovih, že omenjena urbanizacija, od 50-ih let načrtno pogozdovanje, in seveda tudi množična selitev proizvodnje lesa v tujino.

Res je, v tropskem pasu je agrarizacija uničila ogromno tropskega deževnega pragozda. A vendar je verjetno pravično, da tudi tamkajšnjim ljudem dovolimo, da imajo svoje kmetijske površine. Hkrati pa v raziskavah opažajo, da se gozd pojavlja tam, kjer ga prej ni bilo, verjetno tudi v povezavi s klimatskimi spremembami. Satelitske slike kažejo, da se je v zadnjih 35 letih površina gozdov na svetu povečala za 7 %.

Dežurni krivci pravzaprav rešitelji?

Če površno pomislimo na svetovno stanje gozdov, bi si morda mislili, da je položaj najhujši v hitro rastočih deželah, recimo Indiji ali Kitajski. A ravno tam je po zadnjih meritvah prišlo do najbolj očitnega napredka, obe deželi sta znatno povečali površino gozdov. V devetdesetih letih so se oboji začeli zavedati pomena gozdov in začeli z obsežnim ukrepanjem - in do danes so dosegli odločilen preobrat. Je pa res, da je ta trend pač opazen, ker je bilo ravnanje v preteklosti očitno nasprotno; hitra rast je prinesla opustošenje. Takega preobrata pač ne more biti v krajih, kjer so za gozdove trezno skrbeli že ves čas.

Drevesa kot rešitev klimatske krize

Mnogi znanstveniki trdijo, da je najboljši odgovor na sedanjo klimatsko krizo pogozdovanje. Da bi bili uspešni, ocenjujejo, sploh ni treba zmanjševati obdelovalnih površin. Kar dve tretjini letnega presežka CO2 v zraku bi lahko odstranili na ta način. Drevesa v procesu fotosinteze CO2 iz zraka spreminjajo v trdno snov in tako služijo kot "carbon sink". Dobro pri tej metodi je, ker je zelo poceni, je izjemno enostavna in se je lahko loti vsak.

Možnosti za pogozdovanje so po vsem svetu, najboljše pa seveda v tropih. Pogozdovalnih pobud je po svetu že veliko in nastajajo vedno nove. Občasno se pojavijo pobude, da bi morali pogozditi tudi pašnike, ker da je živinoreja ekološko problematična, a uspe lahko tudi brez tega. Raziskave pa kažejo, da je tako za dobro pašo kot za dobro rast prenekaterega pridelka koristno sem in tja kakšno drevo na površini. Poleg skladiščenja CO2 imajo drevesa še pomembno vlogo pri zaščiti vodnih virov, preprečevanju erozije in so eden glavnih ekosistemov.

Rešitev ni magična, daje pa upanje

A zadeve vseeno niso tako enostavne. Rok, da gozd doseže svoj karbonski potencial, je 50-100 let. Predvsem pa, monokulturni nasadi drevja še niso gozd. Morda sicer res služijo za "odlagališče" CO2, a drugih naštetih ekoloških prednosti tak gozd nima. V tem smislu lahko navedeni podatek o povečevanju gozdnih površin tudi zavaja.

Industrijski nasad drevja ne razvije biotske raznovrstnosti, ki je značilna za naraven gozd. Zato so prvotni gozdovi dragocen zaklad. Ne moremo jih podreti in si domišljati, da bomo pač zasadili nove. Posledice množičnega izsekavanja so lahko še vedno katastrofalne, pa čeprav površina gozdov ostane ista. Dajejo pa navedena odkritja novo upanje, tudi v sedanji "okoljski paranoji".