Jernej Vrtovec: Čas je, da se nehamo umikati in se spustimo v ring

Intervju: Jernej Vrtovec, predsednik stranke Nova Slovenija

Ubraniti moramo način življenja, način podajanja vrednot, v tej državi so te vrednote na udaru. – Ponujam normalizacijo razmer na desni sredini. Da se stranke med seboj pogovarjamo in da bomo zmožne sestaviti novo vladajočo koalicijo brez izključevanja. – S kongresom sem napovedal, da grem v ring. In to zaradi tega, da dobimo novo vlado, drugačno od te leve vlade. – Verjamem, da bi bil Ivan Oman zelo vesel, če bi slišal, da se lahko SLS skupaj z NSi vrne v državni zbor; in verjamem, da se nekje od zgoraj tega tudi veseli.

Kako je biti predsednik Nove Slovenije? Zdaj ste v sedlu nekaj mesecev. Verjetno imate jasno vizijo, kam stranka gre: se vrača bolj na glas h krščanskim vrednotam ali želite še naprej zagovarjati neko linijo, ki jo denimo v Nemčiji vodi CDU, kar terja pomemben odmik v sredino, kar je zagovarjal tudi vaš predhodnik?

Nova Slovenija je močna, konservativna stranka v Sloveniji. Je prva na liniji zagovarjanja konservativnih vrednot. S predpostavko, da tisti, ki zagovarja konservativne vrednote, jih želi vnesti v sodelovanju z družbo, vedno stremi v prihodnost, ker če ne veš, kdo si, kakšno je tvoje izročilo, tvoje korenine, potem ne moreš definirati prihodnosti, ki mora biti lepša in boljša, kot je pa dandanes. Zaradi tega glas za Novo Slovenijo ni za danes, je vedno za jutri, kajti gledamo na naše otroke, vnuke, naslednje generacije, upoštevajoč korenine in izročila ter vrednote. Pri tem jasno in glasno poudarjamo, da moramo način življenja, kot ga poznamo v Sloveniji, v tej luči tudi ubraniti. Ubraniti moramo način življenja, način podajanja vrednot. V tej državi so te vrednote na udaru, zlasti pod vlado Roberta Goloba, ampak na to smo pripravljeni.

Kar se pa tiče mojega trimesečnega vodenja stranke: vodi jo nova moč, novo vodstvo, prihajajo novi ljudje. Zlasti sem želel ponuditi tri stvari. Prvič, normalizacijo razmer na desni sredini. Da se stranke med seboj pogovarjamo in da bomo zmožne sestaviti novo vladajočo koalicijo brez izključevanja. Slovenija potrebuje drugačno, desnosredinsko vlado, ki bo stremela k razvoju. Na drugi strani sem vesel, da je stranka homogena tudi navznoter in da diha kot eno pri tem, ko bomo zasledovali rezultat, ki bo pomenil novo, drugačno, boljšo vlado.

Stranko vodi nova moč, novo vodstvo, prihajajo novi ljudje.

Veliko je bilo govora o tem, kakšno vlogo bosta imela dva prejšnja predsednika stranke, Ljudmila Novak in Lojze Peterle. Vemo, da se je gospa Novakova pod vašim vodstvom vrnila v izvršilni odbor. Kaj pa je zdaj s Peterletom? Izstopil je iz stranke, ker se ni strinjal s politiko prejšnjega predsednika, ampak je namigoval, da ga vi želite imeti, da se pogovarjata. Kako je s tem?

Lojze Peterle je nazaj. Lahko rečem, da se pogosto slišiva, da se pogovarjava. Jaz sem že izkušen politik, a še vedno ne dovolj izkušen in še vedno in nikoli ne bom dovolj moder, da ne bi prisluhnil mnenju starejših, ki so ustvarjali to državo. Zaradi tega sem zelo vesel, da se z gospodom Peterletom pogovarjava, da se pogosto slišiva in da tudi vsi drug drugemu pomagamo v pogovorih o tem, kaj Slovenija potrebuje.

Pa se bo vrnil v stranko?

To je njegova stvar. Lahko se vrne in je dobrodošel tudi formalno kot član. Gospod Peterle sodeluje tudi v Klubu krščanske demokracije, ki smo ga na novo reorganizirali, in je prišel na to srečanje skupaj z drugimi nekdanjimi poslanci Krščanskih demokratov in Nove Slovenije. Želim poudariti, da je pod dežnikom Nove Slovenije dovolj prostora za vse, ki delijo naše izročilo, naše vrednote ter so usmerili tudi pogled v prihodnost, torej jih zanima tisto, kar nas bo definiralo čez 10, 15, 20 let. Torej, gospod Peterle je dobrodošel pri nas oziroma Lojze je naš. Njegove izkušnje so zelo bogate. Njegova poznanstva širom po svetu tudi, zato je vredno imeti takšnega človeka, osamosvojitelja ob sebi.

Hvala vsem, ki so na referendumu glasovali proti. Na ta način smo v Sloveniji ubranili vrednoto življenja.

Pravite, da so krščanske vrednote v Sloveniji na udaru. Ali lahko stranka te vrednote zagovarja na moderen način, in to v državi, kot je Slovenija, kjer po izgubljenem referendumu te koalicije poslušamo, tudi na javni televiziji, analize, kako so nasprotniki zakona zadevo spolitizirali, da so ravnali nazadnjaško, zavajali, celo lagali? Druga stran pa da je zagovarjala moderno, progresivno etiko ...

Najprej hvala vsem, ki so na referendumu glasovali proti. Na ta način smo v Sloveniji ubranili – ne le simbolično, ampak dejansko – vrednoto življenja. To je zelo pomemben mejnik in ta referendum je eden najpomembnejših referendumov v zgodovini te države. Šlo je za napad s strani leve politične ideologije. Tisto, kar je bistveno in kar velja že več kot 2.500 let od Hipokrata naprej, torej da zmore ta civilizacija poskrbeti za starejše, umirajoče, trpeče na primeren način, ne pa s ponujanjem smrti. Kar se tiče konservativne linije v tej državi: ne le v Sloveniji, ampak tudi drugod po zahodni Evropi je konservativna linija na udaru ravno zaradi tega, ker ščiti način življenja, kot ga poznamo, in ker imamo tudi odgovore za prihodnost. Tako imenovana woke kultura, ki prihaja iz Združenih držav Amerike, iz Kalifornije, je v Evropi zelo močno prisotna na različnih temeljih, zlasti glede zelenega dogovora, človekovih pravic, kvazi človekovih pravic, migrantske situacije in tako dalje. Ta prebujenska kultura je v bistvu tisto, česar Slovenija in Evropa ne potrebujeta, če želimo ubraniti današnji način življenja. Naša politika je bila vedno označena za nazadnjaško. Ne le Nova Slovenija kot močna konservativna stranka, tudi nekoč Krščanski demokrati, tudi druge desne stranke, od ljudske stranke do SDS, so predstavljene kot nek mračnjaški steber, nebodigatreba v kolesju vsakdana. Ta zgodba je v Sloveniji pod Golobovo vlado dobila nadgradnjo. Ne gre le za ideološki boj, poglejte, Lena Grgurević je dejala, da smo črnuharji. Zaradi tega, kar jaz zagovarjam, načina življenja, kot ga poznamo. Če sem jaz zaradi tega nazadnjak, pa naj bom. Ampak vztrajal bom pri tem, da bom branil tisto, kar je dobro. In če zaključim, alternativa ni to, da se konservativci umikamo. Alternativa je to, da se spustimo v ring. In da v ringu zmagamo.

Če bomo ob ringu in samo gledali, potem do zmage ali pa spremembe ne bo nikoli prišlo. Moramo iti v ring.

Torej, ne nastaviti drugega lica ...

Ne, jaz ga ne nastavljam, ampak se bom boril za to, da bo mojim otrokom v tej državi lepo živeti, prav tako mojim vnukom in naslednjim generacijam. Še ena stvar: ta ideološki boj proti konservativcem je dobil nadgradnjo, pa ne samo proti konservativcem, boj proti neki normalni državi je dobil nadgradnjo v razrednem boju. In danes so označeni za razredne sovražnike ne le tisti, ki branimo konservativne vrednote, ampak podjetniki. Poglejte samo primer zdravnikov. Kakšna gonja se dela že tri leta Golobove vlade proti tej skupini. Zakaj? Samo zaradi tega, ker so to ljudje, ki razmišljajo s svojo glavo. In so zaradi tega, ker razmišljajo s svojo glavo, nebodigatreba njihovega levega vsakdana.

Šele nekaj mesecev ste v ospredju, nastopate na televiziji, po družbenih omrežjih ste deležni tudi precej kritik. Imate občutek, da vas del volilnega telesa že želi demonizirati, ker ste – vsaj v interakcijah z nasprotno politično opcijo – precej ostri?

V Sloveniji je tako, da dokler ne nastopiš v ringu, si tudi s strani javnega mnenja označen kot – oprostite izrazu – zelo »cute«. Zelo si fajn, super si. Jaz sem s kongresom napovedal, da grem v ring. In to zaradi tega, da dobimo novo vlado, drugačno od te leve vlade. In ko sem to napovedal, sem bil seveda takoj demoniziran kot nek nazadnjak, kot nekdo, ki pač ne spada v politiko in bi moral nekje drugje končati že pred osemdesetimi leti.

Ste bili na to pripravljeni?

Na to sem bil pripravljen, ker je to pravzaprav logična posledica, ki se vrti že od leta 1990 naprej. Začelo se je z Jožetom Pučnikom, Lojzetom Peterletom … V redu, zdaj sem pač jaz na vrsti in pri tem ne vidim nobenih težav. Pripravljen sem tudi na to, da ne bodo uporabljali samo retoričnih sredstev, ampak tudi sredstva nadzornih institucij pravne države proti temu, da bi Novo Slovenijo izločili iz igre – zato, da ne bi bila sestavljena nova desnosredinska vlada.

Govorimo o kazenskih ovadbah. Kako je zdaj s tem? Člani Nove Slovenije so se znašli pod drobnogledom. Kaj se bo po vašem mnenju zgodilo?

Te kazenske ovadbe imajo izključno političen namen, politično konotacijo. Sam jih sicer nisem videl, sem pa o njih bral v medijih – kar že samo po sebi pove vse o tem, kakšen je namen. Najprej pride ovadba v medije, ker je bistvena medijska zgodba: »Glejte jih!« Mislim, da iz tega na koncu ne bo nič. Lahko rečem, da sam ne vem, kje naj bi bil kakšen naklep pri teh stvareh. Imam mirno in čisto vest.

Kaj pa je bil po vašem mnenju glavni razlog za to – to, da boste zagovarjali drugačno politiko? Konkretno, če vas izzovem: da boste prekinili s politiko Mateja Tonina, torej »ne gremo z Janšo kot predsednikom vlade«?

Tudi Matej Tonin je bil deležen enakih napadov, istih procesov demonizacije. Jaz pa sem jasno povedal – tudi na kongresu – da bo moja smer taka, da dobimo razvojno koalicijo. Razvojna koalicija pa je možna samo v okviru desnosredinske vlade. Tu ne bom nikogar vnaprej izključeval – to sem tudi javno povedal. Naslednji dan pa je bila logična posledica, da se je oglasila ena nevladna organizacija, ki se zdaj oglaša na vse živo – 8. marec. Ampak to zelo jasno kaže, kakšna je politična agenda. Ne želim predolgo razlagati, temveč ljudem sporočiti eno stvar: če ne dobimo volitev, če ne dobimo zaupanja ljudi, se bomo ob 2.30 zjutraj po volilni nedelji zbudili v popolnoma drugačni Sloveniji, kot jo poznamo danes.

Razvojna koalicija je možna samo v okviru desnosredinske vlade. Tu ne bom nikogar vnaprej izključeval.

Odprli ste dobro izhodišče: da naj bi se napadi na desni pol, na konservativne vrednote, začeli v devetdesetih letih, ob osamosvojitvi. Teorija marsikoga na desni je, da je desnica ujetnica Janeza Janše, da zaradi njega ni možno sestaviti desnosredinske vlade, ker je preveč odbojen. Če bi se on umaknil, bi bilo vse drugače. Drugi pa menijo, da bi v tem primeru samo ustvarili novega »sovražnika desnice« – mogoče vas ali pa nekoga drugega – tako kot je bil v devetdesetih Lojze Peterle. Kakšen je vaš pogled? Je kriv Janša ali bi v vsakem primeru našli novega »demona desnice«?

Pojdimo sto let nazaj in boste ugotovili, da se te razprtije v Sloveniji proti konservativcem – ta boj med takratnim liberalnim krilom v državi in konservativnim krilom – dogajajo že sto let. Takrat je bila na desni najmočnejša Slovenska ljudska stranka, pa različna društva, Orli, Sokoli in tako naprej – vedno so bili v konfliktih. Kar se tiče današnjega odnosa: mislim, da problem ni oseben. Težava je v tem, da se brani vse pridobitve določene ideologije, ki je na oblasti že 80 let. In pri tem se na oblast ne spusti nikogar, ki bi želel to ideologijo kakorkoli ogroziti. Nekoč je bila močna klasična komunistična oziroma kasneje socialdemokratska linija levice. Zdaj pa prihaja levica z novo agendo – z neko »woke« kulturo, ki je po mojem mnenju precej bolj nevarna. Demoniziran bo vsak, ki bi resno ogrozil oblast – ni nujno, da je to politik. Lahko je tudi mnenjski voditelj, intelektualec, kdorkoli, ki bi s svojim mnenjem ogrozil prevladujoče levo družbenopolitično mnenje. In to se dogaja tudi danes – napadi na desno, desnosredinsko, vrednostno konservativno civilno družbo. Spomnim se, ko sem raziskoval nadškofa Šuštarja in osamosvojitev Slovenije, njegovo vlogo – to je bila moja diplomska naloga in kasneje tudi knjiga, ki smo jo pripravili skupaj s škofom Jamnikom. Takrat sem veliko sedel v arhivih in bral, kako je bil ta človek ves čas pod pritiskom, na udaru – tako leta 1988 kot leta 1992, ko smo bili že samostojni, demokratični. In ta neka miselnost »raje travo jem, kot da bi volil nekoga, ki bo ogrozil moje vrednote« je še vedno prisotna.

Nekoč je bila močna klasična komunistična oziroma kasneje socialdemokratska linija levice. Zdaj pa prihaja levica z novo agendo, »woke« kulturo, ki je po mojem mnenju precej bolj nevarna.

Če se spomnite svojega obdobja ministrovanja na ministrstvu za infrastrukturo, dve leti in pol – kakšne izkušnje vam je dalo to obdobje? Bili ste del vlade, ki je bila pod konstantnim pritiskom medijev. Če bi se potencialno sestavila še ena desnosredinska vlada, ste pripravljeni še na štiri leta takšnih pritiskov? Verjamete, da bodo podobni?

Mislim, da bodo pritiski v takem primeru še hujši. A jaz sem na to pripravljen – zato sem kandidiral na to funkcijo in bil tudi s tem programom izvoljen. Skupaj z ekipo želimo pripeljati do razvojne koalicije, ki bo v prvih stotih dneh popravila napačne stvari, ki jih je sprejela Golobova vlada – v odnosu do gospodarstva, davkov, podjetnikov, kmetov, zdravnikov, vseh tistih, ki jih je ta vlada na kakršenkoli način prizadela. Absolutno vem, da se bodo temu uprle tudi nekatere nevladne organizacije, ki prejemajo ogromno denarja – ne gasilci, Karitas, Rdeči križ, ampak nevladne organizacije z Metelkove in vse druge, ki so same sebi namen ali pa podaljšana roka leve politike. Te v resnici vodijo zdajšnjo vlado. Verjamem, da bodo oni šli na barikade, ker gre za denar. Na to moramo biti pripravljeni. Kdor misli, da bo desnosredinska vlada vladala brez tega, da bomo ob petkih imeli kolesarje na ulicah, se moti.

Kdor misli, da bo desnosredinska vlada vladala brez tega, da bomo ob petkih imeli kolesarje na ulicah, se moti.

Kaj je glavni cilj povezovanja NSi, Fokusa, SLS? Višji delež glasov na volitvah ali še kaj drugega? Javnomnenjske raziskave kažejo, da ti dve stranki nimata velike podpore. Ali sploh lahko kaj konkretno doprineseta k rezultatu?

Podpisali smo pismo o nameri. Zakaj? Zato, ker je to resna alternativa – v političnem in družbenem smislu – novi desnici, novi desni sredini. S Fokusom dobimo močno zgodbo na gospodarskem področju, pri SLS pa gre za tradicionalno stranko. Verjamem, da bi bil Ivan Oman zelo vesel, če bi slišal, da se lahko SLS skupaj z Novo Slovenijo vrne v državni zbor; verjamem, da se nekje od zgoraj tega tudi veseli. Ta koncept sodelovanja ima lahko tudi element snežne kepe. Ena plus ena plus ena je v matematiki tri, v politiki pa je lahko tudi pet. Kaj naši ljudje potrebujejo? Želijo, da jim ponudimo upanje – upanje, da je desna sredina in desnosredinska vlada sploh možna. Ljudje na desnici hrepenijo po sodelovanju. Po dogodku skupnega podpisa pisma o nameri o sodelovanju smo dobili ogromno podpore s terena. Ljudje pravijo: »Dajte že nekaj narediti.« In mi smo prvi korak že naredili. Zdaj sledijo pogajanja in usklajevanja. Če bo ta skupna lista, ta koalicija, dosegla tretje mesto, bo prav to tretje mesto tisto, ki bo definiralo, kakšna bo vlada. Če bo ta koalicija tretja, bo vlada desnosredinska.

(D229: 34-37)