Jezuit Zollner slovenskim klerikom in laikom glede odnosa do spolnih zlorab: potrebna je verodostojnost - da to, kar govorimo, tudi uresničujemo

Pretekli teden je Slovenska škofovska konferenca (SŠK) organizirala e-seminar o zaščiti otrok, mladoletnih in ranljivih odraslih v Katoliški cerkvi v Sloveniji z naslovom Ozdravljenje in prenova. Ta je potekal posebej v več delih oz. za različne skupine znotraj Cerkve, in sicer za duhovnike in bogoslovce, škofe, redovne predstojnike in predstojnice, katehete in katehistinje, predstavnike katoliških medijev, katoliške izobraževalne ustanove, ekspertno skupino za zaščito mladoletnih in ranljivih odraslih pri SŠK in cerkvene sodnike.

Osrednji gost je bil nemški jezuit p. Hans Zollner, ki je predsednik Centra za zaščito otrok (CCP) na papeški univerzi Gregoriana in zelo dobro pozna tematiko spolnih zlorab v Cerkvi.

Povzemamo bistvena sporočila, ki jih je p. Zollner izpostavil na predavanju za duhovnike in redovnike ter katehete in katehistinje.

Vsak od nas je odgovoren za spremembe v Cerkvi

Zollner je v nagovoru velikokrat poudaril, da smo prav vsi, vsak na svojem mestu, odgovorni, da delamo korake v smeri preprečevanja zlorab in tam, kjer smo naredimo to, kar moramo. Predvsem je potrebna verodostojnost – da to, kar govorimo, tudi uresničujemo. Če pravimo, da ščitimo žrtve, potem to res delajmo, je dejal. Niso dovolj le pisana pravila, potrebno je živeti to, kar govorimo in imamo zapisano. Zollner je poudaril, da bo do sprememb prihajalo postopno, zato moramo biti potrpežljivi in verjeti, da so spremembe kulture možne.

Otroke je potrebno braniti in delati na preventivi in opolnomočenju

Katehetom in katehistinjam je dal jasno vedeti, da je otroke treba pred zlorabami braniti preprosto zato, ker so otroci, ker nam zaupajo in potrebujejo našo zaščito, saj se sami niso zmožni braniti. Vsak sum spolne zlorabe je potrebno prijaviti pristojnim institucijam, četudi gre za domačega župnika, kjer bi nekdo kot katehet lahko izgubil službo, je dejal v nagovoru katehetom in poudaril, da je otroško življenje vredno več, kot izguba službe. Zato morajo kateheti poznati znake, po katerih prepoznajo zlorabljenega otroka ter delati na preventivi in zmanjševanju možnosti tveganja za zlorabe. Otroke morajo učiti in jih opolnomočiti, da zmorejo reči »Ne« odraslemu, ki se jim vsiljuje. Prav tako morajo otrokom nuditi varno okolje.

Posebej je poudaril vidik dotika. Erotiziran dotik je prepovedan, saj tak dotik potrebuje odrasel in ne otrok, ki je zlo/iz-rabljen za zadovoljevanje potreb odraslega. Pri objektivnem dotiku pa dotik potrebuje otrok in ne gre za potrebo odraslega (npr. če se otrok poškoduje, da se ga oskrbi).

Žrtve poslušati s spoštovanjem in biti z njimi v bolečini in trpljenju

»Žrtve so mi dale boljšo izkušnjo odrešenja kot vse teološke knjige; zloraba je namreč smrt duše,« je dejal. Predstavil je tudi dve žrtvi spolnih zlorab, ki sta se srečali s papežem Frančiškom in poudaril, da je zlorabljene osebe potrebno mirno, z vsem spoštovanjem in zanimanjem poslušati ter biti z njimi v bolečini in trpljenju.

Po njegovem mnenju bi morali ustanoviti urade za zlorabljene, manjše strokovne skupine, ki bi sodelovale tudi pri pisanju zakonodaje. Pri tem je po njegovi oceni nujno sodelovanje škofij in civilne družbe, ki škofe spominja na zakone

Pomen vzgoje bogoslovcev in spremljanja duhovnikov

Poudaril je pomen razločevanja pri izbiri bodočih duhovnikov. Prav tako je pomembno ovrednotiti celibat. Bogoslovce bi po njegovi oceni morali vzgajati enakovredno na štirih področjih, in sicer na področju človeške, intelektualne, duhovne in pastoralne vzgoje, a je v praksi večkrat tako, da pretežen del predstavlja intelektualna vzgoja, medtem ko je človeška najbolj zapostavljena.

Zollner je izrecno omenil, da je bogoslovca potrebno vprašati, če je sam doživel zlorabo – saj velikokrat žrtev postane zločinec. Poudaril je pomen oblikovanja in vzgoje dobrih vzgojiteljev in spremljanje duhovnikov tudi kasneje po formaciji v bogoslovju. Povprečna starost duhovnika, ki je prvikrat zlorabil, je 40 let, kar tako Zollner, laže na pomembnost nadaljevalne vzgoje oz. njeno odsotnost: Takšen duhovnik je lahko potopljen v delo (preveč dela), premalo moli (premalo osebne molitve, ne zgolj brevir in maša); nima duhovnega vodstva. V njegovem življenju se tako lahko pojavijo alkohol, pornografija, sla po denarju, nezvestoba celibatu, depresija in odsotnost pristnega stika s škofom, nekateri duhovniki pa si za osebno čustveno zapolnitev lahko iščejo otroke in mladostnike.

Interdisciplinarno sodelovanje in stalno ozaveščanje

Zelo pomembno je po njegovi oceni medsebojno sodelovanje župnij, škofij, šol, staršev, fakultet, centrov za katehezo … Vsaka dva meseca bi se morali po župnijah pogovarjati o tej tematiki, ozaveščati ljudi in se stalno izpopolnjevati, je dejal Zollner. Otroke bi morali poučevati izobraženi in usposobljeni kateheti. Kriteriji, kdo lahko poučuje in dela z otroki, bi morali biti strogi.

Jasno in odločno delovanje v primeru spolnih zlorab

Škofje, redovni predstojniki, duhovniki in redovniki(-ce) morajo delovati jasno in odločno, kadar gre za spolne zlorabe. Laiki pa jih morajo na to stalno spominjati. Odgovorni v Cerkvi zlorab ne smejo zakrivati ali prikrivati, potrebno jih je prijavljati in se vključevati v preventivo.

Če je primer zlorabe zastaral, se naj ga pošlje na Kongregacijo za nauk vere v Rim v drugi proces, je dejal. Če žrtev želi vpogled v dokumentacijo in sam proces, škof tega ni dolžan omogočiti, prav tako pa ni dolžan molčati. Odgovornost je torej na škofu, ki presoja, koliko gre žrtvi naproti.

Pomen medsebojnega pogovora in preseganje delitev

Poudaril je pomen medsebojnega pogovora, torej da ne gre za medsebojno obtoževanje med žrtvami in škofi, ko škofje nič ne naredijo in trdijo, da so žrtve »žleht«, hočejo škodovati duhovniku ipd. Poudaril je pomen sodelovanja Cerkve (Ekspertna komisija) in Civilne družbe (Dovolj.je) za premagovanje polarnosti; soočenje je po njegovi oceni rezultat tega, da zlorabe dejansko povzročajo delitve, saj gre za travmatično izkušnjo.

Zollner je posebej poudaril, da je pomemben način, kako se Cerkev odziva na spolne zlorabe. Njena naloga po njegovih besedah ni, da se sama brani, kot da se ji ne sme zgoditi nič hudega, saj Cerkev brani sam Jezus. »Predstavniki Cerkve se največkrat branimo, namesto da bi slišali žrtve,« je dejal. Poudaril je, da je Cerkev sveta v svoji zakramentalnosti in ne institucionalnosti. »Revolucija, ki jo potrebujemo je ta, da se nas dotakne človekovo trpljenje,« je poudaril.