Sindikati za nižji DDV, a proti zakonu, ki ga znižuje: Kdo bo plačal politično blokado?

Konfederacija sindikatov javnega sektorja je predstavila pobudo za znižanje DDV na osnovna živila in energente ter hkrati pozvala k zavrnitvi interventnega zakona, ki predvideva davčno razbremenitev teh nakupov. Takšno ravnanje odpira neprijetno vprašanje: Koliko je v sindikalni kampanji skrbi za gospodinjstva in koliko političnega nagajanja vladi?

Najprej zavrnitev, potem obljuba

Po predstavljenih podatkih interventni zakon znižuje DDV za določena osnovna živila z 9,5 na pet odstotkov. Sindikati ponujajo svojo zakonodajno pot, za katero bodo morali najprej zbrati 5.000 podpisov. Nato sledijo parlamentarna obravnava, usklajevanja in odločanje. Ljudem torej predlagajo, naj zavrnejo že sprejeto rešitev in počakajo na drugo, katere sprejetje še ni zagotovljeno. Politično tveganje takšne izbire bodo nosili predvsem kupci.

Premier Janez Janša je po posredovanem poročilu potezo označil za »smešno« in sindikate pozval, naj podprejo zakon, če želijo cenejša osnovna živila. Njegov očitek zadene šibko točko sindikalne kampanje: zagovorniki nižjega davka morajo prepričljivo pojasniti, zakaj ljudi hkrati pozivajo k zavrnitvi njegovega znižanja.

Razlika med predlogoma obstaja. Vendar mora konfederacija pojasniti tudi, zakaj je zaradi nje smiselno tvegati odložitev razbremenitve in zavrnitev drugih rešitev v zakonu.

Skrb za cene ne daje dovoljenja za pretiravanje

Sindikati imajo pravico zahtevati učinkovit nadzor nad cenami. Nimajo pa zaradi tega avtomatično prav tudi pri trditvi, da bo vladna rešitev koristila zgolj najbogatejšim.

Takšna napoved zahteva dokaze. Možnost, da trgovec del davčnega znižanja zadrži v marži, še ne dokazuje, da bodo tako ravnali vsi trgovci ali da potrošniki ne bodo dobili ničesar. Prav tako večji promet trgovskih verig sam po sebi ne dokazuje višjih cen: nanj vplivajo tudi prodane količine in spremembe nakupnih navad.

Za lažjo predstavo: izdelek, ki ob 9,5-odstotnem DDV stane 10,95 evra, bi ob petodstotni stopnji in nespremenjeni ceni brez davka stal 10,50 evra. Prihranek bi znašal 45 centov. Ali bi se to v celoti zgodilo tudi v trgovini, je odvisno od oblikovanja končne cene. Prav zato so preglednost, konkurenca in nadzor pomembni.

Toda nadzor mora biti argument za dobro izvedbo ukrepa. Če postane predvsem geslo za njegovo blokiranje, je upravičen očitek, da se skrb za potrošnika uporablja v političnem spopadu.

Referendumska zavrnitev ima posledice

Janša je opozoril tudi na enoletno omejitev sprejemanja zakonodaje po referendumski zavrnitvi. Pri tem je potrebna natančnost: zakon o referendumu določa, da državni zbor eno leto po razglasitvi odločitve ne sme sprejeti zakona, ki bi bil vsebinsko v nasprotju z odločitvijo volivcev. To ni splošna prepoved vseh podobnih ukrepov; pri drugačnem predlogu bi bila odločilna njegova vsebina.

Kljub temu sindikati ne morejo odgovorno nastopati, kot da je mogoče sedanji zakon brez posledic zavrniti, nato pa enako davčno razbremenitev preprosto sprejeti po drugi poti. Volivcem dolgujejo jasno razlago, kako bi njihov predlog po morebitni zavrnitvi prestal tudi to pravno presojo. Obljuba novega zakona še ne pomeni njegove uveljavitve. Medtem gospodinjstva račune plačujejo vsak mesec.

Opozicija potrebuje več kot nasprotovanje vladi

Enako strogo merilo mora veljati za opozicijo. Če bo podprla sindikalni poziv k zavrnitvi zakona, mora povedati, kaj ponuja namesto njega, kdaj bi njena rešitev začela veljati in kako bi zagotovila nižje končne cene.

Splošne obtožbe o bogatenju trgovcev tega ne nadomestijo. Opozicijska politika, ki razbremenitve zavrača, pri svojih obljubah pa zamolči roke in ovire, si zasluži očitek neodgovornosti.

Tudi vlada mora odgovoriti na vprašanja o učinkih nižjega DDV. Sindikalno sklicevanje na zadržke finančnega ministra Andreja Širclja zato terja vsebinski odgovor. Zagovorniki zakona morajo pojasniti, kako bodo spremljali cene in presojali uspešnost ukrepa. Podpora davčni razbremenitvi ne odvezuje nikogar od odgovornosti za njeno izvedbo.

Toda odgovornost velja v obe smeri. Kdor ustavlja vladni predlog, mora prevzeti odgovornost tudi za posledice ustavitve.

Politično nagajanje ima ceno

Iz predstavljenih izjav ni mogoče dokazati, da je zavestno onemogočanje razvoja dejanski namen sindikalnega vodstva. Njegovo ravnanje pa daje tehtno podlago za ostro politično kritiko: konfederacija hkrati zagovarja nižji DDV in organizira nasprotovanje zakonu, ki ga znižuje.

Takšno ravnanje upravičeno vzbuja sum, da je preprečevanje vladnega uspeha postalo pomembnejše od pravočasne razbremenitve gospodinjstev. Sindikati lahko ta očitek zavrnejo z izvedljivim predlogom, jasnim časovnim načrtom in pošteno predstavitvijo posledic referendumske zavrnitve.

Dokler tega ne storijo, njihov poziv ostaja predvsem poziv k ustavitvi. Če se mu opozicija pridruži zgolj zato, da bi vladi zadala politični poraz, bo sodelovala pri isti blokadi. Računa zanjo pa ne bodo poravnali organizatorji kampanje, temveč ljudje, ki na razbremenitev čakajo.