Jezus s certifikatom

Osmega julija je katoliško občestvo prejelo okrožnico, ki ponavlja nujnost nadzora nad sveto Evharistijo. Pridelava hostij, ki je bila nekdaj v izključnem dometu župnij, se je, kot navajajo v dokumentu: "razpršila brez nadzora"  in hostije lahko naročimo na internetu ali pa jih ob špagetih in soku vržemo v voziček v supermarketu.

Zavoljo tega kongregacija  za Sveto služenje in disciplino zakramentov predlaga doslednejši nadzor pridelave kruha in vina, ki se uporabljata pri sveti Evharistiji.

Duhovnike opozarja, da morajo zvesto slediti navodilom in garantirati kvaliteto evharističnega materiala z ustreznimi certifikati. Posebno župniki naj bi bili odgovorni za "potrdilo" tistim, ki pridelujejo kruh in vino, ter za neumorna opozorila o spoštljivosti, ki jo morajo pridelovalci izkazovati.

Sestava hostije strogo predpisana

Pravila svetih zakramentov, ki jih podala omenjena kongregacija 25. Marca 2004 predvidevajo, da je kruh uporabljen pri Sveti Evharistiji izključno iz pšenice, ki ne sme biti mešana z drugimi žitaricami, še hujša zloraba pa so okusne izboljšave, kakršni so dodatki sladkorja, medu ali sadja. Nazadnje dokument poudarja, da »morajo kruh pripraviti tisti, ki niso prepoznani le po svoji integriteti, temveč so izurjeni v pridelavi in obdelavi ter opremljeni s primernim orodjem.«

Nadalje dokument jasno izreka, da so hostije, ki so povsem brez glutena, neprimerne za praznovanje svete Evharsitije. Tiste pa, ki vsebujejo malo glutena, so primerne, če dajejo vtis kruha brez tujih primesi – hostija torej ne se biti posvečen kupček drobtin.

Poseben paragraf je namenjen ugotovitvi, da je gensko spremenjeni material kljub vsemu primeren za Kristusovo telo.

Živimo v družbi, kjer alergeni in sledovi živil v hrani ne narekujejo le nakupovalne mrzlice previdnih potrošnikov, ampak iz druge plati tudi Cerkev in njena določila. Jezus je čist, kadar je čist biološko.

Brezglutenski ne, gensko predelan da

Zanimivost teh določil je v mnogočem. Preseneča, koliko odstavkov je namenjenih pomembnosti pšeničnosti Jezusa, medtem ko je dejstvo, da ga lahko gensko predelujemo, predstavljena v kratkem neargumentiranem odstavku. Nadalje, še bolj zanimivo, koliko pozornosti je namenjene certifikatom in centraliziranim določilom o kemičnem sestavu, upanje na svetost in primernost tistih, ki hostije izdelujejo, pa je navrženo le mimogrede.

Svoj čas je bilo pomembno, kdo je tisti, ki se rokuje z kruhom, ki ima postati Kristusovo telo. Naravoslovni diagram vsebovanih snovi je bil postranski, bogaboječost in čistost človeka pa nuja. Danes živimo v družbi, kjer alergeni in sledovi živil v hrani ne narekujejo le nakupovalne mrzlice previdnih potrošnikov, ampak iz druge plati tudi Cerkev in njena določila. Jezus je čist, kadar je čist biološko.

Po drugi strani diskriminacija, ki izhaja iz takih določil, ne dviga prahu, kot bi ga ob odvzemu katerih drugih privilegijev. Katoliki z alergijo na gluten pač niso organizirana celica, ki bi organizirano izrazila svojo bolečino.

Sicer pa lahko katolik s celiakijo sveto Evharisitjo slavi z vinom. Tistemu, ki je obenem še zdravljeni alkoholik, pač ni pomoči. Obrne se lahko le na prizadevne benediktinske sestre iz Clyda, ki so – ukleščene med alergije in jeklene smernice za izdelavo hostij – iznašle način, da pripravijo primerne hostije z le 0,001 odstotno vsebnostjo glutena.

Prodajo sicer le 15000 hostij na teden, vendar je tudi to rešilo del tistih, ki hrepenijo po Jezusu, a ga njihovo telo trmasto zavrača.