[Duhovna misel] Žene oznanjevalke Vstalega

Duhovna misel za veliko noč: Jezusovo vstajenje (Mr 16, 1–10; Lk 24, 1–12; Jn 20, 118)

Matejev opis vstajenja poudarja kozmično razsežnost dogodka: potres, angel in prazen grob kažejo, da vstajenje ni le zgodovinski, ampak stvarstveni preobrat. Žene so prve prišle h grobu, prve prejele angelovo oznanilo in prve srečale vstalega Jezusa, zato postanejo prve oznanjevalke vstajenja. Vstajenje tudi napoveduje prihodnjo preobrazbo celotnega stvarstva in vstajenje človeškega telesa, ne le duše. Po mislih Anselma Grüna se vstajenjska izkušnja kaže tudi kot notranja osvoboditev človeka od bremen in blokad. Evangeljski poudarek na ženah odpira v Katoliški cerkvi dilemo večje uravnoteženosti moških in žensk pri oznanjevanju.

Komentar: Žene oznanjevalke Vstalega

Ker je letošnje bogoslužno leto posvečeno evangelistu Mateju, smo tudi mi za naš komentar izbrali velikonočni odlomek iz njegovega evangelija. Če primerjamo Markov in Matejev odlomek o tem, kaj se je dogajalo ob Jezusovem grobu, bomo hitro opazili nekaj razlik. Pri Marku so prišle žene h grobu, da bi mazilile Jezusovo telo; pri Mateju je rečeno, da so prišle h grobu, ko se je svital prvi sobotni dan. Grško besedo, za katero so v slovenščini izbrali besedo »pogledati«, bi natančneje prevedli z besedo »meditirati«. Žene so namreč prišle h grobu, da bi se poglobile v dogajanje, bile z Jezusom, da bi ob njem prečule noč.

V tej situaciji so najprej doživele naravni pojav – potres. Nebeške in zemeljske sile so se stresle in v takšnem kozmičnem stanju je prišel angel, ki je najprej odvalil kamen. Žene je tolažil, naj se ne bojijo, da Jezusa ni več v grobu, da se je zgodilo zgolj to, kar je napovedoval. Povabil jih je, naj si ogledajo prazen grob in o vsem poročajo učencem. Dal jim je tudi navodilo, kam naj gredo učenci, da ga bodo srečali.  

Na podlagi tega poročila bi lahko sklepali, da so žene neposredno doživele Jezusovo vstajenje iz groba in bile njegove priče, saj so ga doživele kot pretresljiv kozmični dogodek, ki ga je spremljal angel. Kakor je bil angel navzoč pri Jezusovem spočetju in rojstvu, tako je bil navzoč tudi pri vstajenju. Tokrat nastopi angel kot silak, ki strese zemljo, in odvali kamen — ne zgolj kot prinašalec sporočila.

Kakor je bil angel navzoč pri Jezusovem spočetju in rojstvu, tako je bil navzoč tudi pri vstajenju.

Vstajenjski dogodek je v Matejevem evangeliju opisan kot dogodek celotnega stvarstva, ki se strese in spremeni dotedanje stanje. Vstajenje je najtesneje povezano z zakonitostjo spreminjanja vsega ustvarjenega. Hkrati je ta opis vstajenja tudi najava poslednjega vstajenja od mrtvih in preobrazbe celotnega stvarstva, ki ga evangeliji napovedujejo kot drugi Kristusov prihod.

Na podlagi tega smemo pričakovati, da bo poslednji oziroma sodni dan, dan vstajenja, podoben: zamajale se bodo vse naravne in kozmične sile; vse nam znane fizikalne, biološke in kemijske zakonitosti se bodo spremenile tako, kot jih ne more spremeniti ali določiti noben človeški poseg. Spremeni jih lahko samo tisti, ki jih je ustvaril. Tudi Jezusovo telo, ki je bilo takšno, kot je naše, se je z vstajenjem spremenilo. Zakonitosti tega telesa so postale popolnoma drugačne. Zato je krščanstvo edina vera, ki zagovarja, da bodo vstala tudi naša telesa, ne samo duh ali duša.

Anselm Grün tudi meni, da je vstajenje pojav, ki ga lahko vsak človek doživi, ko se mu odvali kamen od srca. Za različne notranje blokade in obremenitve danes vemo, da lahko povzročijo telesne bolezni. Zato je pomembno, da smo pozorni tako na svoje čustveno kot duhovno stanje ter da s pomočjo različnih »angelov« odkrijemo vzroke blokad in kamnov, ki nas obtežujejo. Pri tem nam lahko pomagajo medicina, psihoterapija in zakrament sprave.

Izkušnja vstajenja je izkušnja osvoboditve in razbremenitve vsega, kar nas na naših življenjskih poteh teži in bremeni. To niso samo grehi in občutki krivde, temveč tudi različni dogodki, ki so se dotaknili globin naše osebnosti.

V zadnjem delu evangeljskega odlomka spregovori Matej o stražarjih, to so bili rimski vojaki. Vojska je simbol tiste zemeljske sile, ki naj bi bila najmočnejša in neustrašna ter sposobna proti plačilu storiti vse, kar naročnik in plačnik pričakuje. Straža pred Jezusovim grobom je predstavljala čuvaje smrti. Pred grob so jih postavili, da ne bi kdo ukradel telesa mrtvega Jezusa, ki je delal čudeže in obujal mrtve.

Rimski vojaki, varuhi smrti, so pobegnili od groba k starešinam in jim povedali, kaj se je zgodilo. Temu je takoj sledila podkupnina za sprevračanje dejstev oziroma za laž. Rimskim vojakom, ki so bili vendarle pripadniki tuje vojske, judovske notranje zgodbe niso veliko pomenile. Ko so dobili dobro plačilo, so govorili tisto, kar jim je bilo naročeno.

Matej tudi zapiše, da so žene po srečanju z angelom doživele še neposredno srečanje z Jezusom, o čemer evangelist Marko ne poroča nič. Žene padejo pred njim na tla in počastijo poveličano, spremenjeno, vstajenjsko podobo Božjega Sina. Zanje ni več dvoma, ali je vstal ali ne. Jezus skoraj dobesedno ponovi angelovo naročilo, kaj naj storijo žene.

Če pogledamo celotno odrešenjsko zgodovino, lahko hitro ugotovimo, da je v Stari zavezi vse do Marije Bog posegal v izraelsko zgodovino predvsem po moških osebah, kot so: Abraham, Mojzes, Salomon, David, Jakob, Janez Krstnik in številni drugi. Prvi prelom predstavlja Marija, za njo pa žene, ki so prve prišle h grobu in prve srečale vstalega Kristusa.

S tem se mesto moških in žensk v odrešenjski zgodovini bistveno izenači in oboji postanejo nosilci oznanila, da je Kristus vstal in da je zares vstal. Oboji postanejo tudi bratje in sestre v Kristusu. Pri tem ne smemo pozabiti, da so bili evangelisti iz judovske tradicije in vsi moški. Nobeden izmed njih ni izpustil očitno neizpodbitnega dejstva, da so bile žene pri grobu prej kakor apostoli.

Z vidika oznanjevanja evangelija bi zato bilo logično, da dobijo ženske v Katoliški cerkvi popolnoma izenačen položaj z moškimi. Pri nas dobivajo vse bolj ekskluziven položaj pri poučevanju verouka, kjer je moških vse manj, ne pa tudi pri razlaganju Božje besede: denimo pri besednem bogoslužju.

Skrb za večjo uravnoteženost obeh spolov je ena sodobnih nalog Katoliške cerkve v kulturi spolne zmedenosti, feminizacije nekaterih poklicev in odsotnosti moških v vzgojnem procesu. Pri Judih in muslimanih, ki so izrazito moške religije, opažamo, kam lahko pripelje pripadnost religiji v izrazito enostranski obliki. V krščanskih cerkvah pa obstaja nasprotna nevarnost — feminizacija religije. Noben enostranski pogled in nobena enostranska praksa nista dobra. Stremeti je treba k uravnoteženju. Ob odprtem Jezusovem grobu o tem ni nobenega dvoma.