Kaj bo z Irakom, ko bo ISIS enkrat premagan?

Po 26 letih meetnične in medverske vojne, mednarodnih ukrepov ter tuje zasedbe, je Irak opustošen in razrezan s frontnimi črtami.  Izgubljenih je nešteto življenj, zgodovinske dediščine prvih civilizacij in zgodnjega krščanstva.

In v ta kontekst je v zadnjem mesecu posegla bitka za Mosul. Mati vseh bitk, so jo poimenovali nekateri zahodni medij, pri čemer ni jasno ali se vpleteni zavedajo, da bo rojevala vedno nove boje.  

Glede na sliko sodobnega Iraka, ki bi ga le stežka imenovali za enotno državo, na notranje frakcije, ozemeljske interese ter etnično in versko neskladnost, smo lahko precej pesimistični, da bo po zmagi nad ISIS-om na tem območju zavladal mir, pišejo pri Foreign Affairs.

Bitka, v kateri so se milice poenotile v boju proti Islamski državi, po svojem zaključku ne bo vodila v nadaljnjo harmonijo zbranih sil.  Ob pogledu na etnični, verski in vojaški ustroj  Iraka lahko predvidevamo ponovne spopade za ozemlja med skupinami, ki so bile okrepljene z novo vojaško opremo za bitko proti ISISu.

Provinca Ninive na primer, katere središče je Mosul, bo verjetno priča nadaljnjim spopadom med kurdskimi pešmergami in vladno vojsko, podprto s šiitskimi milicami.

Tenzije bodo narasle tudi v mestu Kirkuk, ki so ga leta 2014 zavzele kurdske milice, ki z različnimi akcijami in obtožbami o povezavah z ISIS-om skušajo mesto in okoliš izprazniti arabskega prebivalstva.

Obenem je predsednik avtonomne regije, Marsud Barzani, je napovedal referendum o odcepitvi Kurdistana. Kurdi si nameravajo prisvojiti ozemlja, za katera vlada v Bagdau meni, da jim ne pripadajo.

Prav tako so se povečale napetosti med sunitskimi in šiitskimi Arabci. Zgodovinski spori se v sodobni realnosti Iraka obujajo in ponavljajo.

In nenazadnje se je sunitsko šiitski spor razširil tudi na turkmenska območja, na primer v mestu Tal Afar.

Kaj bo s (krščanskimi) manjšinami?

V konfliktni podobi Iraka, ki ga obvladujejo večje in močnejše sile, ki bodo tudi v prihodnost risale nove meje in frontne linije, pa so tudi pozabljene in zatirane manjšine.

Ena izmed njih asirska skupnost, ena izmed najbolj ranljivih iraških manjšin. Ljudstvo, katerega korenine segajo v Mezopotamijo, spada med izvirno krščansko. Še vedno govorijo rmejščino, Jezusov jezik.

V zadnjih desetih letih se je skupnost, ki je prej štela poldrugi milijon ljudi, zmanjšala na 250 tisoč prebivalcev. Asirci umirajo in odhajajo.

Sicer so leta 2004 ustanovili vojaško enoto za varovanje mesta Ninive, vendar šteje le približno sto oboroženih vojakov. V bojih, ki potekajo na iraškem ozemlju, so nemočni.

Krščanske milice so na tem območju marginlizirane, po koncu bitke pa bodo lahko le opazovali, kako njihovo ozemlje trgajo na kose.

In to izgubljanje manjšin poteka povsem mimo pozornosti medijev in velikih vojaških sil. Asirci, ki množično zapuščajo domovino ter se selijo v Avstralijo, Ameriko, Kanado in Evropo, bodo s seboj odnesli tudi  eno od najpomembnejših dediščin in identitet Bližnjega vzhoda.