Kaj lahko jaz naredim, da bom bolj živ?

Predragi bratje in sestre, praznujemo 2. velikonočno nedeljo, 5. nedeljo v korona karanteni.

Zelo razmeram primerno in pojmljivo je danes prvo berilo. Zelo močno samo po sebi, vendar lahko izgubi nekaj te žlahtnosti, če ga ne vzamemo v celotnem kontekstu. Apostolska dela opisujejo dogajanje v obdobju takoj po Jezusovem vnebohodu. Saj poznate? Jezus je prišel na Zemljo, bil križan, umrl, tretji dan vstal od mrtvih, se štirideset dni prikazoval apostolom in učencem, šel v nebesa in ob odhodu je obljubil, da bo poslal Svetega Duha. In ravno o tem »preobražanju« v Svetem Duhu govorijo Apostolska dela. Kako so učenci začeli širiti evangelij, dobro novico …

Si predstavljate, da bi vsi prebivalci Laškega ali Ribnice živeli po načelu treh mušketirjev vsi za enega? Da bi delali vse za to, da bi bilo drugemu lažje?

Drugo poglavje Apostolskih del se začne, kako apostoli skupaj molijo, ker enostavno ne vedo, kako naprej. Jezus pošlje obljubljenega Svetega Duha in oni začnejo dalje oznanjati evangelij. »Kot je Oče poslal mene, tako sedaj jaz vas pošljem …« Njegovi učenci postanejo odposlanci v njegovem imenu. Kristusovem imenu in Jezusova zgodba postane njihova zgodba.

Prvi nastopi Peter, voditelj apostolov, ki začne ostalim ljudem okoli razlagati o Jezusu, pravem in edinem Odrešeniku, Meisiju … Tako zelo nagovori ostale, ki še niso bili učenci, da ga ti začnejo spraševati: "Kaj pa moramo narediti, da bomo postali Jezusovi sledilci?" In Peter jim odvrne: »Pokesajte se in prejmite krst, v imenu Jezusa Kristusa«. Tako so še isti dan pridružili občestvu svetih 3000 duš. Si predstavljate? Tri tisoč novih vernikov kar tako na enkrat. In vsi skupaj so nato živeli in delovali, kot je bilo opisano v današnjem berilu.

Živeli so v bratskem občestvu, skupaj molili in lomili kruh … Živeli so v nekakšnem raju. Vseh več kot 3000. V slogi in spoštovanju. Si predstavljate? Da bi vsi ljudje nekega manjšega mesta živeli kot eno? Da bi vsi prebivalci Laškega ali Ribnice živeli po načelu treh mušketirjev vsi za enega? Da bi se vsi žrtvovali drug za drugega? Delali vse za to, da bi bilo drugemu lažje?

Kaj je še pomembno pri tem današnjem berilu? »Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem.« Dan za dnem. Vsak dan. Si predstavljate? Da bi, več kot tri tisoč ljudi prišlo vsak dan skupaj in bi obhajali sveto mašo? Poudarjam vsak dan. Ne samo v nedeljo in še to takrat, ko bi se mi zljubilo? Ampak vsak dan!

Bolj kot bomo ljubili drugega, bolj bomo živeli.

Res močna vzpodbuda, še posebno sedaj v teh izzivov polnih časih. Da poskušamo najti čas zase in za drugega, da zraven vzamemo še Jezusa, da znamo vse to videti in občutiti v molitvi, premišljevanju Svetega pisma, v tišini in tihoti lastnega srca. Da namenimo vsem tem stvarem nekaj dragocenega časa in da se nam ne bo zgodilo potem po koncu karantene, da se bomo ozrli nazaj in ugotavljali, kaj vse bi lahko storil, pa nisem. Kako lahko vsi skupaj rastemo v ljubezni do drug drugega in do Jezusa. In ne nazadnje, da postavimo na laž Jeana-Paula Sartra, ki nas hoče prepričati, da so pekel ljudje okoli nas.

Rojeni smo za to, da bi imeli življenje in da bi to imeli v izobilju. To pa lahko imamo samo v ljubezni in gledanju na drugega. Ljubezni ni brez drugega. En sam ne more ljubiti. Vedno mora biti zraven še eden. Drugače ne gre. In bolj kot bomo ljubili drugega, bolj bomo živeli. Kdor nima v sebi življenja - ljubezni, je podoben kipu. Ne diha, se ne premika, ne dela ničesar.

Bistvo današnje božje besede bi torej bilo: kaj lahko jaz naredim, da bom bolj živ? Si lahko vzamem malo časa in se začnem malo poglabljati v Sveto pismo? Začnem več moliti? Se začnem bolj poglabljati v učenje in tradicijo Katoliške Cerkve, npr. pomen velike noči? Kajti če bom začel s katero od opisanih stvari, bom postajal bolj živ, kot sem sedaj. Si lahko kaj bolj pomagamo skupaj, kot učenci Jezusa Kristusa? Da bi se pogovarjali o Jezusu, sledili mašam v okviru danih možnosti? Če si bomo za to prizadevali, potem mislim, da smo na dobri poti, da bolje in kvalitetneje zaživimo svoje življenje. V času korona karantene oziroma brez nje. Gospod namreč vsak dan pridružuje take, ki so našli odrešenje. (Apd 2,47)