Kaj se kuha v Siriji?

Še vedno relativno sveži predsednik Sirije Ahmed al-Šara, ki je bil nekoč v vrstah Al-Nusre, sirske veje Al-Kajde poznan kot al-Jolani, je v petek podpisal predsedniški dekret, ki Kurdom v Siriji omogoča praktično vse, kar so zahtevali, z izjemo popolne avtonomije. To je bil odgovor na vojaške operacije Sirske demokratične fronte, kjer danes medijsko v glavnem prevladujejo Kurdi, bolj natančno Ljudske obrambne enote (YPG). Glede na bogate izkušnje iz sirske vojne je al-Šara pristal na zahteve, o katerih v preteklosti nobeden od predsednikov ne bi niti pomišljal.

SDF je v osnovi nastala kot samostojna organizacija v severo-vzhodni Siriji leta 2015 in je imela v boju proti Islamski državi veliko pomoč s strani ZDA. Ko je ISIS okupirala velik del Sirije, vključno z Rakko in Alepom ter državo praktično prepolovila, je na delu ozemelj severo-vzhodne Sirije razglasila Demokratično federacijo severne Sirije, leta 2023 pa stopila korak naprej in jo preimenovala v Demokratično avtonomno administracijo severne in vzhodne Sirije. Prvi približek samostojnosti so zagnali že Kurdi med državljansko vojno kot skupna iniciativa regijskih kurdskih manjšin, ki so v Iraku že sanjale o samostojnosti.

Težava za Kurde med sirsko državljansko vojno je bila, da jih ostali niso videli kot iskrene borce proti Asadu, njihov interes pa naj bi ležal le v kurdski samostojnosti. To so izkusile ostale zmerne opozicijske skupine, ki so na koncu same prevzele boj proti Asadu, ki je takrat že zelo uspešno mlel civiliste z rusko pomočjo. Kurdi so sklenili postranski dogovor z Asadom, ki jih je načeloma pustil pri miru in imel več časa za uničenje zmerne opozicije. To mu je uspelo, zato so vakuum začele zasedati razne džihadistične skupine, kot je al-Nusra, pobudo pa je prevzela ISIS, ki al-Nusri ni zaupala in je sama odprla fronto v Siriji in Iraku ter bliskovito zasedla velik del ozemlja.

Tako je leta 2015 nastala SDF na pobudo YPG, ki je združila še ostale skupine. To so voditelji lokalnih klanov, Jazidov, kristjanov, arabskih plemen itd., končni rezultat pa je bila zelo uspešna široka fronta, ki je skupaj z mednarodno pomočjo in al-Nusro leta 2018 dokončno premagala ISIS. Tako je SDF ostala vse do danes, skupek vseh mogočnih akterjev, ki zares nikoli ne zaupajo eden drugemu, najmanj pa centralnim oblastem v Damasku.

Ko je al-Šara spektakularno zavzel Damask in dokončno pokopal Asade, nihče v Siriji ni vedel, kaj naj pričakuje. Čeprav je novi sirski predsednik zamenjal galabejo za obleko in kravato, je nezaupanje ostalo. Obljuba o nemaščevanju je bila prelomljena relativno hitro, ko so razne milice izvedle maščevalne pohode nad alavitsko manjšino, al-Šara pa je ukrepal relativno pozno. Priznati mu sicer moramo, da je v vojski nato zamenjal kar nekaj ljudi ter kaznoval nekaj voditeljev 'maščevalcev', to pa je bilo tudi vse.

Čeprav je novi sirski predsednik zamenjal galabejo za obleko in kravato, je nezaupanje ostalo. 

Zato v Siriji ostaja problematičen dekret, po katerem naj bi vse sirske milice in oborožene skupine postale del redne sirske vojske. Predvsem tiste, ki so bile del ustroja al-Šare pred padcem Asada so to storile, ostale pa nekoliko manj. Razlogov je več. Prvo je nezaupanje, ki je v Siriji zelo široko. Ne gre le za nezaupanje do centralnih oblasti, ampak tudi do različnih etnij in skupin. Že več severo-vzhodnih delov Sirije si etnije predstavlja kot svoje avtohtone domove, od Kurdov do kristjanov, ki še danes govorijo aramejsko. Položitev orožja bi za marsikatero skupino pomenilo pregon; niti ni nujno, da od centralne vlade, ampak od sosednjih skupin. Le vedenje, da so vsi do zob oboroženi, pokrov drži zaprt. Ideja centralne vlade po drugi strani je, da bi ravno pacifikacija lokalnih oboroženih združb preprečila prihodnje medsebojne vojne in seveda – predstavljali bi manjšo grožnjo vladi v Damasku, kajti al-Šari je zelo jasno, kako je prišel na oblast.

Ostanki ISIS so v Siriji še vedno prisotni, ocene pa se gibajo med 2.000 do 5.000 borcev, ki prehajajo med v glavnem severo-vzhodno Sirijo in Irakom. Sirska vojska, ki trenutno sodeluje v mednarodni koaliciji in sledi premikom ISIS v regiji, se najbolj boji ponovnih terorističnih napadov, ki bi destabilizirali državo. Zato ne želi več oboroženih skupin, ki bi delovale samostojno, saj vedno obstaja nevarnost, da bi kakšna postala del mreže ISIS. Še danes je v Siriji ogromno tujcev, ki so prišli kot mudžahedini ter se pridružili tudi mnogim terorističnim skupinam, vključno ISIS. Kdo je bil del katere teroristične skupine, je praktično nemogoče vedeti, obstaja pa strah, da bi del oboroženih skupin postal del podtalne teroristične mreže. Tako kot Asad tudi al-Šara ne nadzoruje celotne države.

Kdo je bil del katere teroristične skupine, je praktično nemogoče vedeti.

Zato je zadnja akcija SDF poslala hladen tuš nad Damask, ki je sicer pokrajinam obljubil avtonomijo. SDF, ki jo sestavljajo od proti-asadističnih, komunističnih (te so podpirale Asada), klanskih, etničnih in drugih milic, je veliko usposabljanja in dela opravila z ameriškimi silami proti ISIS. Glavni razlog za ameriško nervozo je dejstvo, da ima sirska vojska v severo-vzhodni Siriji zelo malo vpliva in obstaja strah, kako bo vzdrževala mir v regiji, v kateri že tako ni priljubljena, in kako sposobna bo boja proti ostankom ISIS. Danes, ko se je SDF umaknila iz Al-Tajane, Darnaja in Dhibana, kontrolne točke pred mestom Deir al-Zour, sirska vojska pa se pripravlja na napad, bo zanimivo videti, kdo bo dal podporo vladi ali SDF. Kar nekaj klanskih voditeljev, ki vodijo večinsko arabska mesta, so že izstopili iz SDF. Danes je letališče v Al-Tabki že pod oblastjo sirske vojske, vodje klanov v regiji Al-Bukamal pa so že prisegli lojalnost enotni sirski državi.

Sirska vojska si ne more privoščiti, da bi SDF samostojno izvajala akcije in porivala Sirijo v novo državljansko vojno. Al-Šara se zelo dobro zaveda, da če mu ne bo uspelo pod nadzor spraviti različnih oboroženih skupin, lahko zelo hitro pride do destabilizacije države. Glede na zadnji dve leti v Izraelu, Libanonu in Iranu je ključno, da al-Šara obdrži stabilno Sirijo, kajti novi spopadi se tam lahko hitro prelijejo v državljansko vojno, tako pa bo moral še v en cikel vojne, kjer nikoli ne more vedeti, ali se bo po njej obdržal na oblast. Zelo jasno je videti, da si al-Šara želi stabilnosti in investicij, zato je praktično obiskal že vse velike države, ki pa v velike investicije ne bodo šle dokler Sirija ne dokaže trdnosti. Edini, ki so odprli denarnice, so Savdijci, kar pa al-Šara vidi podobno kot so Iranci držali patronat nad dinastijo Asadov. Najmanj, kar si želi, je igrati vazala zalivskim kraljevinam.