Kaj bodo storili Kurdi?

Napadi na Kurde v Siriji se nadaljujejo, situacija pa vedno bolj spominja na tisto pred dvanajstimi leti, ko so razne džihadistične skupine želele zavzeti kurdska območja, ki so jih Kurdi nadzirali od konca sirske državljanske vojne. Kurdi so bili takrat ključni zaveznik proti Islamski državi (ISIS), podprle pa so jih ZDA in EU. Kurdska diaspora sega od Iraka, Sirije in Turčije in je lahko nadzorovala premike džihadističnih skupin preko več držav in tako omogočila mednarodni koaliciji proti ISIS lažje sledenje in informacije. Kurdske podtalne skupine, ki so se vrinile tudi med IS in al-Kajdo niso le sabotirale premike terorističnih skupin, ampak pomagale ZDA z natančnimi informacijami za bombardiranje ciljev. Kurdi in ZDA so takrat postali glavni zavezniki v Siriji.

Septembra leta 2014 je IS izvedla prvi napad na Kobane s pomočjo turških varnostnih organov, ki so z vedenjem, da gre za džihadistične teroriste, mirno dopustili množične odhode borcev v Sirijo. Kobane so nadzirale Sirske demokratične sile, v katerih so prevladovali Kurdi. To sicer ni bilo povsod, kajti v SDF so v večinsko arabskih delih prevladovali Arabci. Prvi cilj ISIS je bil Kobane, kjer so ISIS potihoma podprle: Turčija, ki Kurde vidi kot notranjega sovražnika, ki želi razdreti turško ozemeljsko celovitost; Asad, ki si je želel šibitev kurdske avtonomije, saj se je bal, da bi kurdske ambicije lahko razdelile državo in dale povod za osamosvojitev še ostalih manjšin; Irak in Iran, ki sta imela podobne strahove kot Asad, kajti kurdska manjšina v obeh državah se šteje v milijonih. Nenazadnje pa je ob strani stal še vodja Kurdske demokratske stranke Barzani, ki je videl SDF konkurenco.

Takrat so se Kurdi borili tudi proti vodji sirske podružnice Al-Kajde, imenovane Al-Nusra, ki jo je vodil al-Džolani, oziroma današnji 'začasni' predsednik Sirije al-Šara. Ne glede, da Al-Nusra ni bila zaveznica ISIS, v glavnem zaradi nestrinjanja z načinom ustanavljanja novega kalifata, pa je bila velika sovražnica SDF. Al-Nusra pod okriljem Al-Kajde je nasprotovala hitremu naskoku na oblast in prevzemu ozemlja, ki ga je zagovarjala ISIS ter jih opozarjala, da bo ta način hitro pritegnil pozornost mednarodne skupnosti, kar bo sprožilo reakcijo. Al-Kajda, ki zagovarja bolj potrpežljiv pohod na oblast, je imela v tem primeru prav, ISIS pa je bila potolčena s strani mednarodne koalicije tudi z veliko pomočjo SDF in drugih kurdskih enot. Ta uspeh proti ISIS je zaustavil še ambicije Al-Nusre, ki se je takrat zavedala, da kurdskih delov države ne bodo mogli osvojiti. Kobane je zato danes simbol kurdskega odpora proti ISIS, Al-Nusri, Erdoganu in Asadu.

Kasneje so Kurdi sklenili sporazum o nenapadanju z al-Džolanijem, sporazum o delni avtonomiji z Asadom ter sporazum s Turčijo, ki je v zameno za turško prekinitev napadov na cilje SDF zagotovil razorožitev PKK in obljubo prekinitvi kurdskih avtonomnih ambicij v Turčiji. Do leta 2025 so ti sporazumi veljali brez resnih kršitev vseh strani, potem pa se je situacija z Al-Šarovim prihodom na oblast spremenila. Najprej je potrebno poudariti, da so mu ponovno pomagali Turki, ki so jih oborožili in okrepili z novimi silami. Četudi Turčija formalno ni kršila sporazuma s sirskimi Kurdi, oziroma SDF, pa ga je ta z vedenjem prihodnjih ambicij Al-Šare na nek način prekršila.

Zgodba o dekletu, ki jo džihadisti vržejo iz stavbe.
Dekle je Deniz, kurdska ostrostrelka, ki je krila umik kurdski vojski.
Mnogo džihadistov je "poslala k devicam". Na koncu je obkrožena z džihadisti sirskega predsednika Jolanija zadnji naboj pustila zasehttps://t.co/tzPOpUmC4M

— ☃️Sergij☢️ (@2021m2021) January 23, 2026

Al-Šara si je nadel obleko in kravato ter pustil celemu svetu, da pride na avdienco v Damask. Kitajci, Rusi, Američani, Evropejci, Arabci, Indijci, Pakistanci, vsi so bili tam, da ga premerijo in poizkušajo ugotoviti, v katero smer bo obrnil Sirijo ter kako ga kupiti. V tem trenutku je bila najbolj uspešna Turčija, ki ima edina pogajalsko moč, kajti Al-Šara ji dolguje pohod na oblast. Al-Šara je takoj po zavzetju predsedniške funkcije zahteval enotno Sirijo, položitev orožja oboroženih skupin ter podreditev sirskim oboroženim silam. Toda nezaupanje je prišlo hitro, kajti zahteva po razorožitvi oboroženih skupin ni doletela skupine, ki so bile del džihadistične koalicije pod Al-Kajdo, oziroma Al-Nusro, njeno sirsko podružnico. Nekdanji džihadisti so hitro vzeli orožje v svoje roke in začeli izvajati pogrome nad Alaviti, Jezidi in kristjani ter terorizirati manjšine pod pretvezo, da so podpirale Asada. Čeprav to absolutno drži v primeru Alavitov ter deloma kristjanov in Jezidov, ki so za časa terorja ISIS lahko pričakovali zaščito le pod Asadom in Kurdi, četudi je bila Asadova zaščita le oportune narave, je Al-Šara takoj prelomil eno izmed prvih obljub, da bo spoštoval sirske manjšine in poskrbel za njihovo varnost.

Al-Šara ni poslal sirskih oboroženih sil, da bi zaustavile nekdanje džihadistične bojevnike, ampak je dopustil, da so se ti znesli nad Alaviti, Jezidi in kristjani. Sirske oborožene sile so vedno prišle prepozno, kar je med manjšinami sprožilo strah pred preteklimi dogodki, ko jih je ISIS dejansko želela iztrebiti, ter nezaupanje v novega sirskega predsednika, ki se ni držal svojih obljub. V tistem trenutku je SDF, ki je načeloma celo podprla razorožitev in pridružitev sil SDF v sirske oborožene sile, takoj zavrnila razorožitev, kajti nezaupanje do novih sirskih oblasti je utemeljeno, predvsem v luči njenega zavezništva z Erdoganovo Turčijo. Potem pa je potrebno upoštevati še dejstvo, da so jih zaveznice ZDA pod ameriškim predsednikom Trumpom pustile na cedilu. Trump, ki bo te dni obiskal Sirijo, daje zelo spravne tone sirskemu predsedniku, kar Kurdov ne more navdati z zaupanjem. Celoten obisk organizira ameriški ambasador v Turčiji Tom Barrack, ki vidi zavezništvo med Turčijo in Sirijo kot stabilizator v regiji.

Kurdi, ki se dobro spominjajo džihadističnega obleganja in ravnanja ISIS z manjšinami, se ne bodo kar razorožili. Bivši borci Al-Nusre so sovražili SDF, ki je bila znana po svojih ženskih borkah, njihova trupla pa so razmesarili in jih metali z visokih stavb. Zato je zanje prevzem Kobaneja ključnega pomena in revanša za poraz pred desetimi leti, ki ga nikoli niso pozabili. Nadzor nad Kobanejem si želi tudi Turčija, katere glavni interes je trajni nadzor nad kurdskimi gibanji. Danes je Kobane v nezavidljivi situaciji, ker ga s severa blokira Turčija, v Siriji pa sirske oborožene sile ter nekdanji džihadisti. Mesto ima zato že resne težave z zagotavljanjem oskrbe hrane, pitne vode in zdravil.

Zavedati pa se je treba, da je Kurdov ogromno, v regiji jih je med 30 in 40 milijoni. Ravno tako je treba upoštevati, da so Kurdi dobro oboroženi in hitro skličejo pomoč iz več držav. Glede na to, da so na njihovih ozemljih kristjani, Jezidi in ostali, ki so pribežali zaradi džihadističnega nasilja, so te številke še večje. Vsi pa so izkušeni borci, ki so se borili v več vojnah ter bili med ključnimi pri uničenju ISIS. Zdaj, ko so jih mnogi izdali, obstaja vprašanje, kako dolgo se bodo držali svojih dogovorov in kako voljni so novega boja. Ali se v regiji morda rojeva nova prihodnja vojna?