Kako bo dva milijona Slovencev s samoizbrisom rešilo podnebje in planet Zemljo

Slovenski mediji od tujih medijskih hiš na Zahodu vedno manj sramežljivo kopirajo ter v slovenski družbi odpirajo tematiko o tem, da naj se v današnji svet ne bi več splačalo rojevati otrok. V prihodnosti naj bi družine brez otrok bodisi rešile planet pred okoljsko katastrofo bodisi naj bi odpoved naraščaju naše potomce rešila pred življenjem v krutem apokaliptičnem svetu 21. stoletja, polnem požarov, poplav, naraščajoče morske gladine ter podnebnih migrantov.

Toda, ali je ta tipično razsvetljenski ter "prebujeni" zahodnoevropski ter severnoameriški pogled za države, kot je Slovenija, sploh primeren?

Avtor v časopisu Delo je v nedavnem članku v naslovu zapisal misel, ki se številnim danes na prvi pogled zdi logična, namreč: "Preveč nas je." Mnogi viri, zelo znan je npr. sledilnik globalne populacije, ki ga je razvila univerza v Oxfordu, nam z različnimi eksponentno rastočimi grafi kažejo poskok svetovne populacije. Le-ta je iz "skromne" milijarde leta 1820 najprej napredovala do le 1,87 milijarde na predvečer I. svetovne vojne leta 1914 ter nato "raketno" rastla na 3,2 milijarde leta 1962 v času kubanske raketne krize, na 5,56 milijard leta 1991 v času slovenske osamosvojitve, sedaj pa se nas na naši modri piki stiska 7,9 milijarde človeških bitij.




Ni čudno, da je tudi v slovenskih medijih završala izjava princa Harryja in njegove soproge Meghan Markle, ki sta jo dala za britansko revijo Vogue, da bosta za dobro planeta imela le dva otroka.

Kot so pokazali 'podnebni štrajki' pred 2 letoma tudi v Ljubljani, Slovenci zelo radi hitro zapopademo zadnje trendovske teme in sedaj vsi skupaj razmišljamo, kako bi rešili okolje. Tako se nam Slovencem ponuja lepa priložnost, da damo svoj pomemben delež v tem boju in se samoomejimo v svojem "parazitskem" širjenju po našem prelepem planetu. Torej, čeprav nas je tepla zgodovina in bi nas bilo v primeru, da ne bi bili deležni toliko izseljevanja ter vojn, lahko najmanj 5 milijonov (t.j. toliko kot Dancev), bo po tej logiki danes marsikdo dejal, da se moramo Slovenci v dobro planeta malce številčno "skrčiti".

V članku objavljenem na znanem ameriškem on-line kanalu Vox, so to moderno gibanje poimenovali anti-natalizem in ga označili kot skrb, ki izvira iz povsem psiholoških vzgibov. Če namreč starši menijo, da otroku ne morejo dati lepega življenja, bodo spričo grozeče okoljske oz. podnebne apokalipse imeli zadržke do rojevanja novih otrok na ta svet.

Toda papež sv. Janez Pavel II. je leta 1991 ob Svetovnem dnevu miru pozval k povsem drugačni logiki: "Če ne bomo cenili vrednosti človeške osebe in človeškega življenja, bomo izgubili tudi zanimanje za druge in za samo Zemljo."

Dvomilijonske Slovenije, ki jo je vsega skupaj za eno majhno ogroženo špansko regijo, ne bo rešilo kopiranje rešitev velikih.

Po napovedih uglednih strokovnjakov bi morali že zdavnaj pomreti od lakote

Danes tudi pogosto pozabljamo, da apokaliptična opozorila o prenaseljenosti ne upoštevajo zapletenosti samih demografskih gibanj. Kot v članku z naslovom, 'Otroci verjetno ne bodo uničili planeta' pišejo v ameriškem liberalnem časopisu The Atlantic, se je o tem motil že legendarni Thomas Malthius v 18. stoletju. Leta 1968 pa je profesor Paul Ehrlich iz elitne univerze Stanford, v bestselerju 'Populacijska bomba' napovedoval, da bo v sedemdesetih letih zaradi prenaseljenosti lakota pomorila na stotine milijonov ljudi. No, gospod profesor v svojih prognozah ni računal na zeleno kmetijsko revolucijo, ki je eksponentno dvignila svetovno pridelavo hrane….

In kot se na področju obnovljivih virov premalokrat vprašamo, ali je pametno zapirati jedrske in premogovne elektrarne zaradi višjih, t.i. "zelenih" ciljev, medtem ko Kitajska in Indija še naprej kurita premog in gradita nove termoelektrarne, si tudi ne postavljamo vprašanja, ali si dvo-milijonska hitro starajoča se Slovenija, sploh lahko privošči svoj okoljski demografski boj? Eden redkih, ki si o tem drzne javno spregovoriti, je znanstveni svetnik in profesor dr. Matjaž Gams, pa še njega je slovenska srenja sprejela na nož.

Slovenija ima na področju demografije kot ena izmed najhitreje starajočih se družb v Evropi povsem svoje težave. Depopulacija celotnih regij je znana iz Španije in Portugalske, vedno znova slišimo o hišah za 1 evro, ki se prodajajo po zapuščenih vaseh na italijanskem jugu, Sloveniji bližje pa so težave s praznimi vasmi na jugu Srbije, s katerimi se že leta ubada ta država.

A v čem je to drugačno od hipercentralizacije Slovenije, praznjenja njenih obrobnih regij od Koroške, Obsoteljskega do Brkinov in Tolminskega na eni, pa do Goričkega ter Haloz na drugi strani, zaraščanja krajine kjer gospodarijo volkovi in medvedi, rizika tehnološkega zaostanka in nazadnje finančnih težav pokojninskih in zdravstvenih blagajn, s katerimi se bo morala soočiti Slovenija?

Ko se je že zdelo, da bomo z zatonom DeSUS-a na slovensko demografsko politiko končno pogledali izven omejene prizme fokusa na pokojninah ter poleg skrbi za starejše začeli govoriti tudi o skrbi za mlade in mlade družine, nam morda grozi, da bo tudi v Slovenijo pod plaščem moderne, urbane progresivnosti pljusknila nekakšna 'maltuzijanska' skrb za okolje, po kateri je bolje, da Slovenci nimamo otrok.

Dvomilijonske Slovenije, ki jo je vsega skupaj za eno majhno ogroženo špansko regijo, ne bo rešilo kopiranje rešitev velikih. Tudi tako hvaljena in osveščena Kitajska se sedaj kar ne more in ne more izviti iz izjemnega pritiska staranja na prebivalstvo. A težave z demografijo bodo Kitajci, Indijci in Afričani morali njim primerno rešiti sami.

Za Slovence bi bilo tokrat modro, da podnebno-prebivalstvene histerije iz Zahoda ne uvozimo in se zavemo, da tudi z nekakšnim prostovoljnim "samoizbrisom", podnebja ne bomo rešili, tako kot ga ni rešil vpis pravice do vode v ustavo. Narod na tak način ne bo obstal, nam je pa lahko v tolažbo, da nam v obeh primerih ostane pravičniško trkanje po prsih. To pa je za Slovenca tudi nekaj.