Papež Frančišek bi iz birokratov rimske kurije naredil evangelizatorje

Papež Frančišek je pred dnevi objavil novo apostolsko konstitucijo Praedicate evangelium (Oznanjajte evangelij), ki zadeva rimsko kurijo. Večina sprememb je bila že uvedena tekom zadnjih let, zato konstitucija ni povsem nova. Je pa uradni povzetek številnih novosti, ki so se že zgodile.

Kaj sploh je rimska kurija?

Rimska kurija je pravzaprav papeževa podaljšana roka. Svoje naloge izvršuje v papeževem imenu in z njegovo oblastjo. V praksi ureja vse stvari, ki se tičejo vsakdanjega življenja Cerkve. Trenutno je v njej zaposlenih okoli 2.500 ljudi.

Če bi bili površni, bi lahko rekli, da gre za nekakšen javni sektor Cerkve. Ko so papeža Janeza XXIII. vprašali, koliko ljudi dela v rimski kuriji, je po tehtnem premisleku odgovoril, da približno polovica :).

Sestavljena je iz kongregacij in papeških svetov (po novem dikasterijev) državnega tajništva, papeških komisij, sodišča ...

Seveda pa se kurija srečuje tudi s tipično skušnjavo, ki so ji podvrženi vsi uradniki tega sveta. Z okostenelostjo, birokratizmom in rigidnostjo. Zato jo papeži vsakih nekaj desetletij malo prevetrijo.

Nazadnje jo je leta 1988 z apostolsko konstitucijo Pastor Bonus (Dobri pastir) reformiral papež Janez Pavel II. Ker pa je očitno dobri pastir v zadnjih desetletjih morda malce preveč obsedel v hlevu, sedaj papež Frančišek postavlja novo izhodišče in pošilja pastirja ven, med izgubljene ovce.

Najpomembnejše novosti

Najpomembnejša novost je zajeta že v samem naslovu konstitucije. Oznanjajte evangelij! Evangelizacija je osrednja naloga Cerkve in tej nalogi mora služiti tudi kurija.

Izrecno je poudarjeno, da oznanjevanje evangelija ni le stvar klerikov in posvečenih oseb, pač pa vsakega krščenega posameznika, ki se je srečal s Kristusom. Ne gre le za pravico, gre predvsem za odgovornost.

V luči tega je v novem papeškem dokumentu nedvoumno zapisano, da je potrebno na vodstvenih položajih kurije povečati število laikov obeh spolov. Po novem je tudi vsak vodstveni mandat duhovnikov in redovnikov omejen le na pet let (z možnostjo enkratnega podaljšanja).

Z novim dokumentom se spreminjajo tudi tradicionalne hierarhije med različnimi telesi kurije. Po novem se vsa telesa (kongregacije in papeški sveti) imenujejo dikasteriji. Nekateri so združeni, nekateri preimenovani, drugi dodani … Zgovorna je prestavitev Dikasterija za evangelizacijo, ki ga bo po novem vodil sam papež Frančišek, pred Dikasterij za nauk vere, ki je bil do sedaj hierarhično na prvem mestu. Na novo je ustanovljen Dikasterij za služenje ljubezni do bližnjega.

Z novo ureditvijo bi se naj vzpostavil tudi »duh zdrave decentralizacije«. Vloga lokalnih škofij in škofovskih konferenc naj bi bila večja, rimska kurija pa predvsem v njihovi službi.

Frančiškova konstitucija?

Velja poudariti, da ne gre za Frančiškov zasebni projekt. Gre za večletno intenzivno delo številnih ljudi, tako sveta kardinalov kot tudi krajevnih cerkva iz vsega sveta.

Frančišek je od začetka svojega papeškega služenja napovedoval reforme rimske kurije. Znani so postali njegovi vsakoletni božični govori članom kurije, ko je svojim sodelavcem nastavljal ogledalo in  opozarjal na »kurijalne bolezni« kot so pohlep, karierizem, iskanje prazne slave, rigidnost …

Gotovo si je z drezanjem v mnoga, z zgoraj omenjeno boleznijo okužena administrativna gnezda, pridelal tudi številne sovražnike in kritike.

Istočasno pa papež Frančišek tudi poudarja, da si ta reforma ni nikoli domišljala, da se udejanja, kakor da prej ni nič obstajalo. Nasprotno, želela je izpostaviti, koliko dobrega je bilo storjeno v celotni zgodovini kurije. Tradicija ni statična, je dinamična in je zagotovilo prihodnosti in ne varovanje pepela. V resnici je cilj aktualne reforme ta, da bi navade, slogi, urniki, govorica in vsaka cerkvena struktura postali ustrezen prevodnik za evangelizacijo sedanjega sveta, bolj kakor pa za ohranjanje samih sebe.