Kako so skozi stoletja umirali papeži?

Vrhovni voditelj svete katoliške Cerkve, rimski škof, vikar Jezusa Kristusa, naslednik svetega Petra, princ apostolov, najvišji svečenik Univerzalne Cerkve, primas Italije, nadškof in metropolit rimske pokrajine in služabnik Gospodovih služabnikov. Vrhovni učitelj, zakonodajalec in sodnik. Pri uradnem odločanju (ex cathedra) nezmotljiv. Kot najvišji sodnik nima nobene instance nad seboj ali poleg sebe, razen Boga seveda.

Toda … umreti je vseeno treba.

Kako so umirali papeži?*

Morda si malo iluzionistično predstavljamo, da vsak papež umre s svetniškim nasmeškom na ustih in njegov duh se prost vsega zemeljskega enosmerno preseli v nebeško bivališče. Za to drugo sicer ne vemo, ampak smrt zemeljskega telesa za papeže zgodovinsko gledano ni bila ne preprosta, ne spokojna. Biti papež je bila v določenih zgodovinskih obdobjih celo izjemno nevarna služba, katere nosilec se ni mogel nadejati naravne smrti.

Poglejmo podrobneje, kako so umirali papeži skozi stoletja.

Obdobje vzpostavitve papeštva (od leta 64 do 604)

Prva tri stoletja je bilo mučeništvo najpogostejši vzrok papeške smrti. Papeži so darovali vse, tudi življenje. Njihova mučeniška kri je resnično postala seme novih kristjanov. Prvi papež, apostol Peter, je bil križan in to z glavo navzdol, saj naj bi prosil svoje mučitelje, da naj križ obrnejo, ker da ni vreden, da bi umrl takšne smrti kot Kristus. Ko je Konstantin leta 313 uvedel versko svobodo, so se razmere tudi za papeže izboljšale. V tem obdobju je bilo 64 papežev, za njihovo povprečno starost nimamo podatka, vladali pa so v povprečju 8,4 leta. Zaradi zgodovinske oddaljenosti je težko natančno določiti vzroke smrti, a po ocenah naj bi bilo 47 % nenaravnih smrti. Vzroki naravnih smrti so bili različni. Po zgodovinskih poročilih naj bi nekateri umrli za kugo (Pelagij II., 590), za napadom žolčnih kamnov (Vigilij, 505), razne kronične bolezni …

[gallery_media_slugs=caravaggio-crucifixion_of_peter-1.jpg,640px-vigilius-_vigilio.jpg]

Zgodnji srednji vek (605-1054)

Pomembnost papeštva je vedno bolj rasla. V tem obdobju je vladalo 87 papežev, povprečna starost pri izvolitvi je bila 39 let. V povprečju pa so vladali 4,9 leta. 12 % papežev je v tem obdobju umrlo nasilne smrti. Razlogi niso bili več mučeništvo, pač pa spletke in boj za oblast. Zastrupitve, zadušitve, obglavljanja, usmrtitve, zadavljenja …

Pozni srednji vek (1055-1492)

Gre za obdobje politične nestabilnosti. Vladalo je 61 papežev, ki so se na prestolu zadržali v povprečju 7,8 leta. Povprečna starost ob nastopu službe je bila 59,1 leto. V tem obdobju so le trije papeži umrli nenaravne smrti. Lucija III. je uporno rimsko ljudstvo kamenjalo, na Janeza XX. se je nesrečno zrušil strop, Urbana VI. pa so zastrupili.

Renesansa in moderna doba (1493-2005)

V tem obdobju se je papeštvo razmahnilo do najvišje posvetne oblasti in moči ter potem začelo počasi, a zagotovo usihati. Po devetnajstem stoletju se je papeštvo vrnilo k svojemu prvotnemu poslanstvu – duhovnemu vodstvu. V tem obdobju je bilo 51 papežev, ki so vladali v povprečju 10 let. Izvoljeni so bili v povprečju pri 63,9 letih. V tem obdobju je le en papež (Pij VI. leta 1799) umrl nenaravne smrti in sicer v zaporu pod Napoleonom. Tukaj velja omeniti tudi Janeza Pavla II., ki je za las ušel smrti med poizkusom atentata nanj.

Kaj se zgodi, ko papež umre?

Ko papež umre, kardinal komornik potrdi smrt s starodavnim ritualom. S srebrnim kladivcem nežno udarja po papeževi glavi in ga medtem trikrat pokliče po njegovem imenu. Če ne dobi odgovora, razglasi papeževo smrt, zapečati stanovanje in stečejo postopki za sklic konklava.

V primeru smrti zaslužnega papeža Bendikta XVI. se bo sicer moral običajni protokol prilagoditi oziroma spisati na novo. Še nikoli v zgodovini se namreč ni zgodilo, da bi papež pokopal papeža. Kar pa seveda ni težava, ker sveta katoliška Cerkev ni sužnja tradicije, ampak je živa in se prilagaja okoliščinam in času in ljudem – vse, da bi izpolnila poslanstvo, ki ji ga je zaupal Kristus.

*zgodovinski podatki so vzeti iz študije DISEASES AND CAUSES OF DEATH AMONG THE POPES