Umrl je antropolog dr. Jože Ramovš

»Odšel je izjemen človek, vrhunski strokovnjak, mislec in humanist, ki je svoje življenje posvetil ljudem,« je ob novici, da je v 80. letu starosti umrl dr. Jože Ramovš, zapisal župan občine Šentrupert Tomaž Ramovš.

»S svojim znanjem, modrostjo in neizmernim čutom za sočloveka je zaznamoval številna življenja ter pustil neizbrisen pečat v slovenski družbi,« je zapisal župan občine Šentrupert.

Dodal je, da je bil za njihovo občino več kot le častni občan. »Bil je ponosen Šentrupertčan, ki svojih korenin ni nikoli pozabil. S svojim delom, življenjskimi vrednotami in predanostjo skupnemu dobremu je ostal zgled vsem generacijam. Njegov odhod nas navdaja z žalostjo, hkrati pa z globoko hvaležnostjo, da smo ga poznali in da je bil del naše skupnosti. Njegova dediščina bo živela v ljudeh, ki jih je navdihoval, učil in jim pomagal živeti dostojno, solidarno in povezano.«

Ustanovitelj Inštituta dr. Antona Trstenjaka

Dr. Jože Ramovš je bil antropolog, logoterapevt, socialni delavec, znanstveni svetnik in izredni profesor. Diplomiral je iz skupinskega socialnega dela in iz pastoralne psihologije, pri dr. Antonu Trstenjaku pa doktoriral iz antropološke tematike človekovega doživljanja resničnosti.

Opravil je štiriletno podiplomsko specializacijo iz Franklove eksistencialne analize in logoterapije pri dr. Elisabeth Lukas v Münchnu, pozneje pa še specializacijo za trenerja partnerske komunikacije. Leta 1992 je bil med pobudniki ustanovitve Inštituta dr. Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Bil je med vodilnimi slovenskimi strokovnjaki s področja dolgotrajne oskrbe.

Pred mesecem dni je izdal svojo zadnjo knjigo Skupina in skupinsko delo, ki je nastala kot rezultat njegovega polstoletnega raziskovanja in dela s skupinami v praksi.

Zorenje v sleherni situaciji

Dr. Jožeta Ramovša smo novembra lani gostili tudi v Domovini. »Ko odpadem, naj odpadem zrel!« je tedaj z verzi Alojza Gradnika ponazoril svoj pogled na staranje in dodal: »Zrel, lep – ne črviv ali kisel. Zrela leta so tista, ko je edina zmožnost, ki se lahko razvije, zorenje, integriteta. Tudi če pri tem človek trpi; saj se tudi športniki nadčloveško trudijo pri treniranju za kolajno.«

Povedal je, da če starejši človeško zorijo v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, so mlajšima generacijama zgled, da je življenje nekaj vredno. »Frankl je dejal, da nismo mi tisti, ki bi življenje klicali na zagovor, ampak življenje nam postavlja vprašanja v obliki nalog za smiselno zorenje v sleherni situaciji.«

Poudaril je, da se je treba tudi ob starostnih tegobah navduševati nad dobrim in lepim. »Veselje ali radost nad življenjem že s svojim besednim korenom govori, da je vredno imeti življenje rad.«